Tiskane izdaje
Marca bo minilo 110 let od rojstva Srečka Kosovela, že lani poleti pa je pri Študentski založbi izšla knjiga njegovih Zbranih pesmi. Ni rečeno, da sta oba dogodka povezana, prav gotovo pa je ta nabor Kosovelovih pesmi primeren uvod v ponovno srečanje z njim.
Hkrati je to verjetno najobsežnejša knjiga te ugledne založbe, obsega kar 1175 strani, predstavljajo pa jo kot delo, »ki na enem mestu prinaša pesmi Srečka Kosovela v najbolj polnem obsegu doslej«.
Ali to pomeni, da je v Beletrininih Zbranih pesmih, ki jih je zbrala in uredila Neža Zajc, Kosovela več, kot ga je v starih Zbranih delih (v treh knjigah, pri čemer sta prva in druga sestavljeni iz dveh delov) Antona Ocvirka, ki so izhajala v letih 1964–1977? Ob predpostavki seveda, da so v novi izdaji zgolj pesmi, Ocvirkovo Zbrano delo pa, jasno, vsebuje tudi njegovo pripovedno prozo, esejistiko/publicistiko in pisma.
Kosovel,
A preden se lotimo tega empiričnega vprašanja, povejmo, da je Kosovel sam po sebi, ne glede na obletnice, najbrž večja slovenska zgodba, kot smo navajeni misliti. K takšnemu razmišljanju navajata dve stvari. Prva je nenehno naraščanje števila študij, monografij, albumov in drobnih publikacij o njem.
Naštejmo samo največja poglavja iz kosoveloslovja v času po osamosvojitvi: faksimilirana izdaja Integralov 26 (2003), Kosovelova Izbrana pisma (Ludwig Hartinger, Aleš Berger; 2006), Iz zapuščine: pesmi, neobjavljene v Zbranem delu (Marjan Dolgan, 2009), znanstvena monografija o Srečku Kosovelu (Janez Vrečko, 2011), Med destrukcijo in konstrukcijo. O poeziji Srečka Kosovela v kontekstu konstruktivizma (Bożena Tokarz, 2013).
Člankov in publikacij, ki se dotikajo Kosovela, je v tem času izšlo več kot sto. To živahno ukvarjanje s »pesnikom Krasa«, avtorji so tudi tuji slovenisti, kaže, da je Kosovel neprimerno bolj živ kot druga velika literarna imena 20. stoletja. To dokazuje, drugič, tudi široko referenčno polje, po katerem segajo priložnostne manifestacije, kakršne so državne proslave ali scenske postavitve.
Vsebine, ki jih dihamo
S čim je mogoče pojasniti takšno domnevo, ki ne temelji samo na občutku? – Morda takole. Kosovel je tista pesniška in intelektualna figura iz preteklosti, ki s svojim zaznavanjem tedanjih civilizacijskih vibracij najbolj živo govori v sedanjost, v njem prepoznavamo glas, ki bo najbrž slišen tudi v prihodnosti.
Če je tako, se dogaja zanimiva redefinicija Prešernovega izročila; to ima nacionalno utemeljitven pomen, ob katerem je dosežen konsenz, Kosovel pa z modernistično vizionarskim, na pozni kapitalizem vezanim opusom opredeljuje vsebine, ki jih dihamo v 21. stoletju.
Že večkrat je bilo izraženo začudenje, ki ga sproža srečno-nesrečno dejstvo, namreč, kako je mogoče, da je mladenič, ki je živel le dvaindvajset let, dva meseca in devet dni, ustvaril tako enormen pesniški opus, hkrati pa zapustil tako bogato duhovno zapuščino, ki ni vezana samo na pesništvo. Omenjeno začudenje je mogoče obvladovati s spoznanjem, da mladi Kosovel ni bil le nenavadno dinamična pesniška osebnost, ampak tudi vizionar humanističnega družbenega projekta, ki je presegal primarne naloge pesništva.
O tem namreč ne priča le njegova poezija, čeprav predvsem ta (v tem smislu je posebej pomenljiva njegova privrženost konstruktivizmu, ki ga ni razumel kot radikalni obračun s tradicionalno umetnostjo, ampak kot njeno humanizacijo v novih »proletarskih« okoliščinah), pač pa tudi številne izjave, ki jih je izrekel v pesmih, člankih in na predavanjih.
Avtor spremne besede, ki je priložena Zbranim pesmim, ddr. Igor Grdina (Med pesmimi, opusom in zbranim delom), na več mestih opozarja na Kosovelovo sposobnost pogleda, ki vidi čez razredni konflikt.
Tudi njegov pogled na umetnost se je bil sposoben dvigniti nad njene revolucionarne naloge, pri katerih je kot avantgardistični pesnik Integralov sodeloval, in videti v njej univerzalno vrednoto. Prav tako se je zavedal skromne teže slovenske umetnosti znotraj svetovnega kulturnega kroga; do domačega kulturnega kanona je bil kritičen. Vsekakor ima Grdina prav, ko v zaključku eseja zapiše: »Zadnje vrednosti o Kosovelovi poeziji preprosto ne more biti. Vrednostna skupnost, ki se oblikuje ob njegovi besedni umetnosti, je vedno odprta.«
Pod eno streho
V skladu z zavestjo o tej odprtosti in z vednostjo o naraščajočem pomenu Kosovelove pesniške osebnosti je najbrž treba gledati tudi na ambicijo, ki so si jo v zvezi s Kosovelom zastavili pri Študentski založbi. Zbrati vso Kosovelovo poezijo pod eno streho, ki bo imela vse značilnosti novogradnje!
Težaškega dela se je lotila mlada znanstvenica, filologinja dr. Neža Zajc, ki je doma tudi v zgodovini in teologiji. Težaškega predvsem zato, ker se je soočila z velikanskim in zelo heterogenim rokopisnim gradivom, ki je, kot pravi v kratkem uvodu, »na prvi pogled v fizičnem pomenu težko misljivo«. Urednica je pesniško gradivo glede na »notranjo obliko« razdelila na tri tematske enote: osebnoizpovedne, neosebne in družbeno usmerjene pesmi. Sledi Dodatek, v katerem so otroške pesmi.
Ta razdelitev je drugačna od Ocvirkove v ZD I.–III., ki pozna štiri enote plus (v tretji knjigi) istovrstni Dodatek. V obeh primerih pesmi niso razvrščene strogo kronološko; tukaj Neža Zajc z izjavo, da je »opisana raznovrstnost prisotna v vseh letih Kosovelovega pisanja«, deli z Ocvirkom spoznanje o notranji motivno-tematski razgibanosti tega opusa. Posebno poglavje so seveda integrali, ki nedvomno sodijo v zadnje poglavje Kosovelovega pesnjenja.
Tekmovati
Nespregledljivo je, da se trudijo biti Zbrane pesmi drugačne od Zbranih del. Takšna ambicija je po petintridesetih letih seveda razumljiva, ni pa jasno, kakšna je njena pridobitev. Predvsem ni mogoče reči, da prinašajo Zbrane pesmi gradivo »v najbolj polnem obsegu doslej«, saj že preprosto preštevanje naslovov v obeh kazalih pove, da je Zbranih pesmi malo nad tisoč, tistih v ZD pa vsaj sedemsto več.
Založba svojo antologijo predstavlja tudi z besedami, da se »Nekatere izmed pesmi v tej izdaji ponašajo z novimi, bolj verodostojnimi prepisi rokopisnih različic, druge pa so tu objavljene prvič«. Katere so objavljene prvič, kar je pri celotnem projektu pravzaprav najbolj intrigantno, žal ne izvemo, saj urednica v uvodnih opombah pravi, da so neobjavljene pesmi »namerno ne posebej označene«, to pa pojasni z argumentom, da želi knjiga, ki »sledi rokopisni zapuščini«, »najširšemu krogu bralcev ponuditi celovit vpogled v pesniško zapuščino Srečka Kosovela«.
Kar nekaj nedoslednosti in napak je nastalo tudi pri prepisovanju rokopisov. Pesem iz kaosa (str. 896), na primer, vsebuje v rokopisni obliki tudi pripis, ki ga prepis ne navaja niti v opombi. Prepis nekaterih pesmi se očitno razlikuje od variante pri Ocvirku, brez pojasnila. Na str. 885 pa je evidentno odlomek iz znane Župančičeve pesmi Kovaška – brez navedbe o avtorstvu. Na številne napake prepisovanja (in tudi knjižnega oblikovanja: komaj berljive opombe na primer) je opozorila že pesnikova rojakinja Jolka Milič (Ali smejo prevajalci kaj vprašati?, Primorski dnevnik, 17. decembra 2013).
Sploh se ob tem silno zamudnem, nedvomno garaškem, a vendar publicističnem, ne pa znanstvenem podvigu, postavlja vprašanje, čemu sploh izhajati iz rokopisne zapuščine. In potem namerno zamolčati tisto, kar je antologija morda prinesla kot odkritje? Težko je namreč pri tem delu biti bolj pedanten in natančen, kot je bil Ocvirk, v mladosti Kosovelov prijatelj, ki si je njegova zbrana dela zastavil kot enega življenjskih ciljev. – Seveda pa imamo zdaj večji del Kosovelove poezije v eni sami debeli knjigi, in tudi to je nekaj.
