Kranjski mestni tloris Rudija Šeliga

Pisatelj Rudi Šeligo v novejši­ slovenski književnosti velja predvsem za avtorja romana Triptih Agate Schwarzkobler (1968). Z njim je korenito zarezal v sočasno romanopisje, in sicer tako odločno in drugače, da ni mogoče mimo njega.

Za raziskovalca pripovedne proze v drugi polovici prejšnjega stoletja je nedvomno najbolj zanimiv Šeligov pisateljski pristop, njegov slog, pripovedni jezik in tematska opredeljenost.

Šlo je namreč za prepoznaven premik iz tradicionalnega načina naracije, hkrati pa za povsem nov pogled na temeljne prvine romanesknega teksta, ki mu zgodba ni več primarno gibalo. In še marsikaj drugega iz tradicije ne.

Sočasna kritika je v Šeligovem nastopu videla več kot samo prepoznaven novum. Taras Kermauner je njegov način pisanja označeval z ad hoc izrazom reizem (res, rei: reč, stvar, predmet), ki naj bi povzemal neko zelo stvarno obliko neposrednega popisovanja vidnega sveta. Da je šlo res v tej smeri, mi je Šeligo potrdil v pogovoru maja 1981, ko je dejal: »Na začetku je praviloma zmeraj neka eidetska, vidna predstava.

Pred očmi imam sliko, ki me okupira in muči toliko časa, da z njo nekaj naredim. Ta perservacija se meni ne kaže izvorno niti kot prizadetost, da se s čim ne strinjam, niti kot refleksija, ampak v resnici kot infantilna predstava, popolnoma statična slika, ki ne vem, kam z njo, kot fiksna ideja, ki je na začetku ne morem ovrednotiti niti ji ne najdem pomena. Šele kasneje pride refleksija, ko analiziram, da bi se rešil pritiska ...« (Čas romana, 1983, 233)

Srečanje z novim romanom

Na Šeligovo pisateljsko oblikovanje so delovali zelo različni vplivi, tudi filozofski – študiral je filozofijo –, toda najbolj neposredno pa vendarle literarne usmeritve novejše evropske, posebno francoske proze.­ Lahko je prebral Jeana­ ­Bloch-Michela esej o antiromanu (Perspektive, 3, november 1960/1961) in v njem prve po­vsem določene opredelitve aktual­nega francoskega pisatelja Alaina ­Robbe-Grilleta.

Tam so bile predstavljene temeljne postavke novega romana, tako da se je postopoma dokopal do temeljnih prvin novega pisanja in ga začel praktično uresničevati, najprej v novelistiki, denimo v zbirkah Kamen (1958), Dva in gora (1960), Preskus z iglo in pepelom (1966), Žil (1967) in Velika Simona in veliki šahist (1967), potem pa tudi v romanih, kot Triptih Agate Schwarzkobler in Rahel stik (1975). V celotnem pripovednem opusu je bil nedvomno definiran njegov pisateljski pristop, prepoznaven in označujoč, seveda z neko posebno Šeligovo tendenco, ki je mestoma presegala postavljene­ kanone.

Kranj je bil njegovo mesto

Kako blizu je bil Šeligo novemu pripovednemu pristopu, je najbolj neposredno mogoče ugotavljati na urbanističnem tlorisu mesta Kranj, ki ga je Šeligo uporabljal v večini pripovednih besedil. To seveda ni naključno. Vedeti moramo, da je Šeligo večino službenega življenja preživel z družino v Kranju, najprej v blokovnem stanovanju, nato v lastni hiši.

Iz posameznih odlomkov so neposredno razvidna pisateljeva romanja po posameznih delih mesta, in ne samo to, uporabljal je prava imena ulic, tako da lahko sledimo njegovi poti od severnega dela mesta do južnega, prav tako lahko identificiramo posamezna javna poslopja, nekatere zelo znane kranjske trgovine in restavracije. Kranj je bil torej njegovo mesto in je iz življenja tega mesta povzemal marsikaj, kar predstavlja jedro njegovega literarnega ­ustvarjanja.

Najprej splošni pogled na Kranj: »Mesto stoji na vrhu griča, ki je skalnat in se strmo spušča k dvema rekama. Za nekatere je grič siva skala, za druge terasa. Vsekakor je vrh raven in planotast, tako da večini hiš ni treba stati na strmini, ampak so na ravnem kot na kakšnem polju ali ravnini. Glavna cesta ali ulica, ki teče skozi mesto, in nekaj manjših ulic, ki tečejo z njo vzporedno, so položne in niti ne delajo velikih ovinkov. Vendar pa je res, da se vse, ki grejo stran od mesta, strmo spuščajo navzdol, razen dveh, ki gresta na sever in severozahod.« (Žil)

Zatem je postal že urbaniziran mestni tloris, tako da lahko sledimo tudi dejanskim posameznim poimenovanjem: »Na robu je na eni strani Elita, ki s svojim mogočnim vogalom zapira trg, na drugi pa je Mesarija in ob nji vrsta starih hiš, ki tečejo v Cankarjevo ulico. Med Mesarijo in naslednjo hišo je ozek prehod, ki bi nemara lahko vodil počez v temno Tomšičevo ulico, ki gre vzporedno s Titovim trgom in Prešernovo ulico in je zelo ozka.

Kadar mora kamion po nji, se premika ped za pedjo, zraven tega pa mora šofer nenehno pogledovati iz kabine in gledati nazaj v robove stranic, vogale hiš in na nekatere malo izpahnjene zidove ... Pravi počezni prehod v Tomšičevo ulico je višje na trgu. Pri Mayrju je skozi rumeno hišo narejen predor. Predor je prav takšen, kot so predori skozi hribe, samo da je krajši. Zunaj je polkrožno izklesan in ves ni niti tolik visok, da bi skozenj lahko peljal vsak kamion. Za visoke kamione je dohod v Tomšičevo ulico še bolj zgoraj pri Delikatesi in ­Delfinu.« (Žil)

Vodovodni stolp

V tretjem delu Triptiha Agate ­Schwarzkobler se je pisateljev pogled premaknil na severni del, to je severno od prepoznavnega Vodovodnega stolpa, in se je Agata znašla v nedokončanem bloku, iz takratnih okoliščin pa vemo, da je bila današnja krajevna skupnost Vodovodni stolp komaj v povojih. Znameniti vodovodni stolp, zgrajen še v avstro-ogrskih časih, je bil za Šeliga kot nalašč postavljen na ogled:

»Od vseh zgradb in zidov, ki se vzdigujejo na desni strani ceste, se najbolj visoko dviguje stolp. Blizu njega je malo nižji, vendar pa bolj viden žerjav, katerega rogovilasti vzvodi imajo ostre obrise. V stolpu ni nobene luči, čeprav so v ravni črti od spodaj navzgor približno vsakih pet metrov okenca s šipami, od katerih se nekatere lesketajo. Vrh stolpa je vseeno v noči jasno zarisan. Najprej se iz tal vzdiguje na široko in se potem kot stožec zlagoma oži.

Okrogla stena je neometana, temna mreža med zidaki je razločno vidna. Ko je stolp visoko zgoraj, bolj visoko, kot so strehe štirinadstropnih blokov, in ko je veliko ožji kot na tleh, ga obdaja ozek, krog in krog speljan hodnik z železno ograjo, nad njo pa se razširi v mnogokotno cementirano kupolo, ki se zdi kot buča na palici. Kupola ima streho, na kateri je še en kratek in ozek stolpič s strelevodom kot drogom za pokončno zastavo.«

Roman Rahel stik (1975) je v celoti postavljen v kranjski mestni tloris, iz katerega gledajo posameznost, seveda vse v začrtanem Šeligovem sedanjiku.

Od gole predmetnosti v nedoumnost

Ti natančni popisi potovalnega narisa po Kranju – gre za Kranj pred petdesetimi leti in marsičesa, kar je Šeligo omenjal, danes ne bomo več našli – seveda niso sami sebi namen. Šeligo se je skozi šaradasto, posebej izbrano druščino, ki najbolj ustreza nekakšnemu neobveznemu pohajkovanju po vseh mogočih kranjskih zakotjih, pogosto prebijal nad nasuto predmetno nagrmadenost, vendarle pristajal v imaginaciji, čeravno je »prisegal na nujnost boja zoper antropocentrizem, zoper humanizem metafizične vrste«, namreč takrat, ko je posebej opredeljeval svojo dosledno popisnost:

»Zame to ni posnemanje sveta, čeprav smo še vedno znotraj mimesisa, ampak ustvarjanje sveta, seveda na papirju. Vodi me to, da svet delam, ne z namenom, da bi popravljal onega, čutnega, ampak je to imaginacija, ki se vendarle zreducira na potrebo po ustvarjanju sveta ... Faktografska deskripcija se mora dvigniti na poetični nivo, potem začutim, zdaj pa se godi tisti pravi svet. Če gledam nazaj, kako sem pisal, moram reči, da sem podrobno deskripcijo formuliral tako, da je prišlo ven nekaj čisto drugega, kot je sam 'predmet' opazovanja. Kaj pa je to, je racionalno težko povedati.

Za prvi del Agate Schwarzkobler sem imel podrobne risbe cele pisarne vse do najbolj neznatnih predmetov, vse do ključavnice. Menil sem, da jih samo podrobno opisujem. A tisto, kar je prišlo na dan, so bili drugi predmeti ... V odnosu med faktografijo in imaginacijo je jezik tista čarobna moč, ki naredi vse in tudi to, da, četudi posnemaš stvar, v resnici narediš nekaj drugega. Jezik nikdar ne posnema tistega, kar je. Trenutek, ko vstopi jezik v gledanje 'stvari', postane 'stvar' druga in drugačna. Jezik zame ni sredstvo upovedanja, jezik je že sam po sebi tisto, kar pripoveduje. Če bi bila deskripcija ključavnice zgolj faktografija in se ne bi dvignila na nivo poezije, bi bila nič.« (Čas romana, 1983, 234–235, 245)

Ta premik v imaginacijo je še mnogo očitnejši v Šeligovih dramskih besedilih, zlasti v Čarovnici iz Zgornje Davče. Če pa se dokopljemo še do njegovega zadnjega romana, to je Izgubljeni sveženj (2002), je prehod še izrazitejši. Gola predmetnost mu že dolgo ni več zadoščala. Zgodbo je začel s padcem ­berlinskega zidu, končal pa v biblijskih krajih, ob Jordanu, na Golanu in še kje, in z biblijskimi osebami, kot nejevernim Tomažem, vse pa v razpršenem razmisleku o ­nedoumnem.