»Kri. Prah. Strašen hrup. Vse se je rušilo.«

Šestega marca leta 1882, menda je bilo celo na ponedeljek, je ruski pisatelj Ivan Turgenjev s prijatelji razpravljal o smrti. »Če si ujet v oslepljujočem snežnem metežu, namenoma ne razmišljaš o mrazu, kajti v nasprotnem primeru bi zmrznil, je menda navrgel Turgenjev in s tem evociral misel, da je nerazmišljanje o smrti najzanesljivejši način, da se je ne bojimo. Jasno, vsaj dokler ne pride.

Zgornja anekdota nenavadno spominja na izjavo 52-letnega gospoda Sinana Makkija, ki ga je novinar Boštjan Videmšek ujel pred Ciprsko banko in nato njegovo stališče kontekstualiziral v novi knjigi Upor: arabska pomlad in evropska jesen: »Poskušam se obnašati, kot da se ni nič zgodilo. To verjetno ni najbolj pametno, a še huje je biti paničen in skoraj nor kot večina ljudi, ki sem jih danes srečal.«

Tej dobronamerni in konec koncev premišljeni postavki (predvsem v smislu ohranjanja moči in dobre volje) slovenski novinar nekoliko kasneje v knjigi strastno in zavzeto oponira: ljudje, bodisi na Cipru, v Španiji ali v Sloveniji, ne vedo, kaj jih čaka. In še več, Videmšek iz dejstva, da bo nekdo umrl, da bomo vsi nekoč umrli, uprizori dramo, če že ne nekakšnega političnega »resničnostnega šova«. Da bi bila mera polna, mu svoj volilni glas odda tudi Slavoj Žižek, ki je h knjigi prispeval kratek komentar (ali naj mu rečemo zgolj nastavek za predgovor?). Citirajoč T. J. Clarka izpostavi problem odsotnosti konsistentnega levega projekta in mu naprti krivdo za vzpon skrajno desničarskih strank.

Od Egipta do Slovenije

Toda začnimo od začetka. Videmškovo nekoliko kontroverzno vprašanje – ali se je upor sploh splačal, ali je sploh mogoč – potuje od trga Tahrir v Egiptu, prek Libije, Sirije, Grčije, Španije, Cipra, do protestov na mariborskih in ljubljanskih ulicah. Načeloma so vsi prispevki narejeni podobno, z inkorporacijo izjav različnih akterjev revolucije, nato pa razporejeni po principu pesniške zbirke, pa vendarle se zdi, da je Videmškovo pisanje v primeru Grčije (naj)gostejše. Da ga grške razmere torej bolj prizadevajo oziroma kot da se boji priznati tisto, kar se dogaja ali se ima zgoditi tudi v Sloveniji. V zadnjem poglavju, posvečenem razmeram v naši prestolnici, res potegne vzporednice med slovenskimi protesti in protesti v Egiptu, češ da bo »tranzicijska levica, ki je že davno skočila v posteljo z neoliberalizmom«, podobno kot so to storili Muslimanski bratje in Fronta narodne odrešitve, ljudem ukradla revolucijo, vendar s tem zgolj pokaže na zgodovinsko uokvirjenost dogajanja v Evropi, ne pa tudi v severni Afriki.

Posebej na egiptovska tla Videmšek vstopa, kot da izumlja formulacije upora na novo. Informacij, ki jih pobere s ceste, ne primerja s preteklim dogajanjem, kaj šele, da bi pregledal na primer recepcijo marksistične doktrine v Afriki, temveč daje prednost gibanju po premici večne sedanjosti. Tudi zato se mu duhovnozgodovinski uvidi ali pa vsaj na primer analiza vzrokov, zakaj se je egiptovska izobražena mladina na neki točki umaknila z ulic in prepustila mesto »mrhovinarjem«, izmikajo. Deloma se poskuša rešiti z retoričnimi totalnostmi, kot je »ontološki dvom« ali »deus ex machina«, ki pa razen občutka bombastičnosti ne proizvajajo pravega učinka. Vstopanje v sredo dogajanja in poimenovanje stvari z njihovim pravim imenom Videmšek sicer večkrat preseže z napaberkovanimi intervjuji z uglednimi lokalnimi pisatelji ali ekonomskimi analitiki. Težava nastane, ko novinarjevo posojanje glasu ponižanim in razžaljenim postane tako intenzivno, da njegove misli poletijo na krilih izprašanih. Videmšek pozabi na vse navednice in citate ter misli pisateljev, urednikov itd. predstavi kot svoje.

Duh razsvetljenstva

Pa vendarle, kljub ponavljanju iz članka v članek (dovolj je, da preberemo prispevek ali dva, pa znamo določeno poglavje na pamet) in torej odvečni maščobi, ki jo vsebuje knjiga, kljub osnovni strukturi kratkih, melodramatičnih stavkov, ne bi smelo biti problematično, zakaj je Upor zagledal luč sveta; zgolj to, kako so bili prispevki, objavljeni v dnevnem časopisju, z minimalnim uredniškim posegom prestavljeni v knjigo. Poleg tega, da se Videmškovega pisanja drži duh razsvetljenstva, je vsekakor hvale vredno njegovo izpostavljanje in pisanje v ekstremnih razmerah, še bolj pa postavljanje na stran prezrtih, nevidnih ljudi.

Toda tu se hvala konča. Samo navidezno naključna izbira sogovornikov, ki na veliko preklinjajo in pozivajo k uporu, sugerira misel, da Videmšek med pisanjem o drugih piše o sebi. Ko omenja, da so verski in plemenski zakoni v Siriji tako ali tako od nekdaj močnejši od državnih, ne vzpostavi varnostnega tampona v smislu, da bi poudaril, da so ti isti plemenski zakoni strukturno izjemno kompleksni, temveč pritrdi misli »naključnega« sogovornika, ki vzklika, da se Sirija trenutno vrača v srednji vek.

V najbolj zakotnih (pre)delih knjige imamo celo občutek, da Videmšek tako esencializira življenja domorodcev, da v njihova usta položi tuje misli. »Vrnili smo se v prazgodovino. Iz nas so naredili praljudi. Zveri. To se zgodi, ko ti pobijejo starše in otroke,« izreče 'prijatelj' Abdul, ki seveda vidi izhod iz sirske krize v vojaškem posredovanju zahodnih sil. Pri tej izjavi je problematično, da vsebuje (nehoteno) zavezo linearnemu času in ideji »razvoja«. Sirija, Egipt in Libija so opisane kot »druge kulture«, ki prvenstveno niso zaznamovane z lastno substančnostjo, temveč z odnosom do evrocentričnega prostora. Videmšek zagovarja misel, da je na primer sirska družba na evolucijski osi ter da poskuša s pomočjo revolucionarnih gibanj prečiti mejo od »protestniškega«, »uporniškega« do »nacionalnega«; ob tem, da prehod od srednjeveške v moderno državo ni možen brez pomoči tujih sil. Šele Nabil al Arabi, generalni sekretar Arabske lige, slovenskega novinarja opomni, da je treba primerjati primerljivo: »Spomnite se samo vojne med katoliki in protestanti. Za zdaj v arabskem svetu še ni vojn, je le velika napetost.«

Vračanje »tretjega sveta«

Avtor prispevkov, zbranih v tej knjigi, kljub težnji, da bi njegovo poročanje razvilo širšo, predvsem pa objektivno sliko arabske pomladi, ni razrešen ideoloških spon, predvsem pa ves čas promovira razliko med znanim (Evropa, Zahod) in neznanim svetom (Orient, Vzhod, Sever Afrike). Že sama uporaba kategorij, češ da se jug Evrope spreminja v »tretji svet«, medtem ko se »tretji svet« prek revolucionarnih gibanj sekularizira, ne more rezultirati v drugem kot v polarizaciji. Seveda je mogoče reči, da Boštjan Videmšek mestoma namenoma pretirava in opisuje prizore, ki mejijo na nadrealizem, predvsem zato, da bi sploh kdo slišal njegove zgrožene pozive spričo položaja afriških priseljencev v Grčiji (tu je problematično tudi to, da so vsi Afričani prezentirani kot žrtve), toda po drugi strani njegov aktivizem ne spreminja postavke o tem, kaj bi morala predstavljati Evropa in kaj Afrika. Knjigo obteži predvsem novinarjev bes zaradi sesutja socialne infrastrukture v sredozemski Evropi, medtem ko »krajo revolucije« v magrebski Afriki opazuje v najboljšem primeru z začudenjem.

Videmškova teza, češ da Evropa za ohranjanje statusa quo potrebuje kolonije, ki jih po novem išče v Grčiji, Romuniji, Bolgariji, konec koncev ni povsem iz trte zvita. Čeprav se nikoli direktno ne izpostavi, je vseeno jasno, da vidi rešitev za Grčijo v bankrotu in izstopu iz evroobmočja. Dalo bi se reči tudi drugače: Grčija res postaja dežela »tretjega sveta«, vendar ne zaradi odvisnosti od evropskih finančnih korporacij, kot ves čas poudarja Videmšek, temveč ker bo prisiljena, podobno kot so to storile številne afriške države, sprejeti (nespodobno) povabilo Kitajske ali Rusije. Videmšku, ki predvsem Kitajsko dojema kot nediferencirano in izrazito materialistično naravnano družbo, se to zdi nesprejemljivo.

In tako se krč, ki pretresa Grčijo, pozna tudi pričujoči knjigi: kljub razpadanju pri živem telesu bi Evropi morali dati še zadnjo priložnost. Kot ji jo je – z Uporom – dal tudi Videmšek. Toda tako bi bilo na naslovnico bolj smiselno od fotografije vedno diskretnega Jureta Eržena dati podobo Edvarda Muncha. Evropa se je namreč znašla v brezizhodnem, če ne že v vojnem stanju – nam dopoveduje kataklizmično razpoloženi avtor.