Ne samo Jančar, marsikdo se lahko danes v Mariboru počuti kot tujec, če hočete, kot Josef Erdman iz romana Severni sij.

Maribor se zdi v mnogo čem podoben Alojzijevi cerkvi na Glavnem trgu. Nič pretresljivo kolosalnega, povsem spodobna poznobaročna arhitektura­ z določenimi posebnostmi, kot so denimo vedute treh slovenskih mest na glavnem in stranskih oltarjih. Poleg tega je cerkev podobno kot mesto zaprta, razen ob bogoslužju in posebnih priložnostih.

V sredo zvečer je bila odprta, polne so bile vse klopi, na prostoru za oltarno mizo pa je odvezo delil Drago Jančar. Mestu in nekoliko tudi sebi. Dejal je, da se po svoje povsod počuti kot tujec in povsod doma. Na Maribor ga seveda veže prav poseben odnos, ki je bil vse prej kot idiličen, vendar se mu zdi, da je s projektom Severni sij v okviru Evropske prestolnice kulture prišlo do sprave med njim in Mariborom. Skrajni čas, Maribor potrebuje Jančarja bolj kot Jančar Maribor, pravzaprav mesto potrebuje vse, ki imajo kakršne koli 
z njim povezane reference.

In to v vseh zgodovinskih koordinatah. Morda se zdi nenavadna teza Zorka Simčiča, da je bil Maribor v njegovi mladosti najbolj vznemirljivo evropsko mesto, saj se je slovenščina na vsakem koraku prepletala z nemščino, češčino, srbščino, bolgarščino in ruščino, vsemu temu babilonu jezikov, kultur in navad je sledila uniformiranost, ki se je Maribor še danes ni povsem otresel. Odlomek iz romana Severni sij je v Alojzijevi cerkvi, ki jo je zasnoval Johannes Fuchs, oltarne slike pa so delo Gianpaola Tunnerja in Leopolda Kuppelwie-serja, odmeval tudi v nemščini in morda je to eden od korakov k rehabilitaciji multietničnega značaja mesta, ki je bilo nekoč tudi vir napetosti in konfrontacij, zdaj pa bi lahko bilo le še vir zgodovinskega spomina in novega konstituiranja mestne identitete.

Ta s priznavanjem nezanemarljivega deleža drugih narodov pri ustvarjanju specifičnega urbanega miljeja ne bi izgubila današnjega slovenskega karakterja, prav nasprotno, še poudarila bi novo slovensko samozavest. Obenem bi bila to zgodovinska sprava z mestno zgodovino in prav projekt Evropske prestolnice kulture bi lahko deloval kot katalizator na tem področju. Bi bilo preveč bogokletno prisluhniti nekaterim pozivom, da bi na kakšen trg spet umestili spomenik avstro-ogrskemu viceadmiralu Wilhelmu von Tegetthoffu, ki je zdaj spravljen v muzeju? Zagotovo bi bil Maribor v tem primeru bolj svetovljanski od denimo Trsta ali Celovca, ki se panično bojita priznati vitalne slovenske elemente pri razvoju mesta.

Avtor zamisli o svetlobnih napisih z naslovi Jančarjevih del na šestih lokacijah v mestu, ki jih je vizualiziral Marko Japelj, je bil Tomaž Pandur. Tudi tukaj bi bila morda umestna sprava med mestom in režiserjem, četudi se zaradi zamer in strasti to trenutno zdi povsem neuresničljivo. In nato še sprava z ustvarjalci, ki so iz mesta bodisi pobegnili ali pa v njem utonili v anonimnosti, kjer se ponuja vrsta imen, od rabina Israela Isserleina, nekdanjega župana Andreasa­ Tap-peinerja in industrialca Josipa Hutterja do pisatelja in pesnika Stanka Majcna, predvsem pa vrsta manj slavnih meščanov, ki so bili zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izbrisani iz mestnih analov.

Ne samo Jančar, marsikdo se lahko danes v Mariboru počuti kot tujec, če hočete, kot Josef Erdman iz romana Severni sij. Literarni večer v Alojzijevi cerkvi je pokazal, da si meščani želijo drugačnih premis pri soočanju s preteklostjo in sedanjostjo, brez ignoriranja ali celo demoniziranja različnih svetovnih nazorov ter osebnosti, ki so bili in so še njihovi nosilci.

Če bo projektu EPK to uspelo, bo cilj dosežen, še večji uspeh bi bil, če bi Maribor s tovrstno spravo s svojo zgodovino celotni Sloveniji signaliziral, da je takšna sprava potrebna in mogoča – vendar ne na formalističen način, ki sproža zgolj nove konflikte, temveč kot pristna pomiritev z lastno preteklostjo, ki jo dosežemo sami in je ne zahtevamo od drugih.