Lado Kralj, dobitnik nagrade fabula: Mogoče sem bolj ‘začasni delavec na področju pisateljstva‘

Dr. Lado Kralj je literarni znanstvenik, njegovo področje je literatura 20. stoletja, predvsem dramatika in še posebej Slavko Grum. V sedemdesetih letih je bil vodja avantgardnega gledališča Pekarna, kmalu zatem tudi umetniški direktor ljubljanske Drame. Predvsem pa je bil profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Pred petimi leti se je upokojil, leta 2007 je začel pisati prozo, knjiga petih novel Kosec koso brusi je izšla lansko leto, letos pa je prejela nagrado za najboljšo zbirko kratke proze. Kot pisatelj je torej star štiri leta.

V intervjuju, ki ste ga imeli lani 
v Pogledih, pravite, da se po svojem prvem leposlovnem delu še nimate za čisto pravega pisatelja. Toda jeseni ste za to delo prejeli nagrado za najboljši prvenec, pravkar pa tudi nagrado fabula za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Vse kaže, da se bo treba navaditi na misel, da ste ­vendarle tudi pisatelj.

Ne glede na obe nagradi še zmeraj nimam te zavesti o sebi, da sem pisatelj. Mogoče 'začasni delavec na področju pisateljstva'.

Ali pišete kaj novega?

Ja, prozo, spet prozo.

Kratko?

Ni nujno, da bo kratka. Morda bodo tri zgodbe, morda bo ena sama. Vsekakor bo celotno besedilo precej daljše od teh petih zgodb.

Tole pa vleče na roman?

Bomo videli.

Ni mi povsem jasno, zakaj se 
v zvezi z vašo prozo govori o kratkih zgodbah, ne pa o novelah. Kot da ta literarnozvrstna oznaka v sodobni prozi ni več mogoča. Toda po moje je proza v Kosec koso brusi prav to, novele.

Res, poimenovanje z novelo nekako ni več v obtoku. Kot da novela zaznamuje nekaj historičnega. Toda, ko mi je kolega Tomo Virk, in on o teh stvareh nedvomno nekaj ve, za knjigo čestital, je uporabil prav ta ­izraz, novela.

Povejte, ali ste potrebo po tem, da bi se lotili leposlovnega pisanja, čutili že dolgo, morda desetletja?

Nikakor. Zgodbe za to knjigo sem začel pisati leta 2007, takrat sem to potrebo tudi začutil. Saj o tem sem že pripovedoval. Sedeli smo na akademiji v neki komisiji, dogodek je vodil Andrej Inkret, in to v sobici, ki jo je akademija pridobila na novo. Slišal sem, da je v njej nekoč v težkih razmerah, brez vode in stranišča, živel človek in tam tudi umrl. Tedaj se je v meni prebudilo socialno ogorčenje in napisal sem prvo zgodbo, Pojedina pri Druškoviču. Sledile so ji ostale. Poleg tega sem prav tedaj naletel na še eno podobno zgodbo, o kateri mi je pripovedoval prijatelj. Starec nasproti njegovega stanovanja se je ­redno pojavljal na balkonu, potem pa je nekega dne izginil. Šele po dveh mesecih so ga našli mrtvega.

Se pravi, v pisanje literature vas je pognalo socialno ogorčenje?

Nisem borec za socialno pravičnost, daleč od tega, ampak nekatere stvari se me globoko dotaknejo.

Zanimiva okoliščina je tudi, da je vaš oče Vladimir Kralj, ki je bil znamenit gledališki kritik in profesor dramaturgije, šele v starejših letih, tako kot vi, napisal svoj literarni prvenec, zbirko novel Mož, ki je strigel z ušesi , leta 1961.

Tega sem se zavedel šele potem, ko so moje zgodbe izšle revijalno. Neka študentka me je ustavila na cesti in izrekla to primerjavo. Razlika je nedvomno v tem, da je bil oče ob objavi omenjene knjige deset let mlajši. In knjiga je doživela hude ovire, ko jo je hotel natisniti.

Njegove novele so bile motivirane­ z izkušnjo taborišča Dachau...

Da, kontekst je bil nedvomno dachavski, vendar je oče v nekem intervjuju kasneje dejal, da je bil Dachau tudi metafora samoupravljanja. Ne še v začetnih novelah, ampak 
v tistih, ki so nastajale kasneje. 
V tem smislu pač, da je represivni družbeni model isti: narediš bodečo žico, zastražiš in ljudje znotraj se sami uničujejo.

No, ravno zato, da je očetova knjiga v dialogu z družbeno stvarnostjo, je močno primerljiva z vašo. Tudi vaše novele izhajajo iz neposrednih družbenih peripetij na Slovenskem, reciva zadnjih štiridesetih let. Vaši junaki so tipični nosilci določenih družbenih vlog. Zelo očitno je, da ste jih tako koncipirali zavestno.

Tako je. In nedvomno gre tudi za realnost, ki jo dobro poznam.

Rekel bi, da gre v vaših novelah za primer realistične literature, ki vsebuje fantastične elemente.

Se strinjam.

Zdi se celo, da ste se na pisanje posameznih zgodb temeljito pripravili, da ste proučili objektivne okoliščine. Na primer v zgodbi o ­'gemblanju'.

Res, lahko rečem, da je šlo za natančne raziskave. Zadeve sem se lotil skoraj kot Zola, pri vseh zgodbah. Nekatere sem poznal od blizu. Na primer ropanje upokojencev v naslovni zgodbi. To se je pripetilo moji mami.

Pravzaprav gre pri vas za klasični literarni prijem, ki je, prekrit 
z modernimi in postmodernimi narativnimi strategijami, zdaj stopil 
v ospredje in deluje nenavadno ­sveže. Tako sveže, da je prepričal kar dve žiriji.

Kaže, da res. Je pa ta stvar povezana tudi s tistim začetkom, o katerem sem govoril prej. Poleg tega je čas mojega pisanja približno sovpadel tudi z odkritjem Milene Mohorič in njene pretresljive življenjske zgodbe. Vse skupaj se mi je zlilo v enotno početje.

Ali mislite, da je v slovenski literaturi še kaj podobnih mest, ki bi jih bilo treba dvigniti iz teme?

Vsaj za 20. stoletje se mi zdi, da ne.

Zanimivo je tudi, da ste se lotili proze, ne pa dramatike, s katero se kot strokovnjak ukvarjate vse ­življenje.

No, to pa je posledica zavestne odločitve. Rekel sem si, če bom napisal dramo, bo to incestna situacija. Poznam vse ključne ljudi v slovenskih teatrih in težko bi komu ponudil 
v uprizoritev svojo dramo: če bi mi jo odklonil, bi bilo čudno, če bi jo sprejel, pa prav tako. To bi bila ­nemogoča situacija.

Ampak v mlajših letih, ko ste na primer vodili gledališče Pekarna – vas tudi tedaj ni nikoli zamikalo, da bi, tako kot številni vaši sodelavci, napisali dramski tekst?

Ne, nisem se imel za pripadnika ustvarjalnega plemena. Sem pa veliko­ dramskih besedil priredil.

Pri vašem pisanju danes bralca, vajenega vsega dobrega ali hudega, najbolj pritegne to, da ima vsak stavek poln pomen, da je za njim oprijemljiv psihološki ali stvarni svet, da ni sledu vsiljivega literariziranja. Težko si predstavljam, da ste zlahka prešli iz znanstvenega pisanja, za vami je vendar dobrih štirideset let akademske kariere, v popolnoma nov tip jezikovnega izjavljanja.

Pri tem mi je pomagalo delo v gledališču. Pravzaprav me je tega naučila Nada Šumi. Pri vsaki predstavi, če so priprave resne, se je treba na začetku dogovoriti, kakšen jezik bodo igralci uporabljali. Jezik pri vsaki predstavi je določen konstrukt, dogovorjena stvar. Tako sem se tudi jaz odločil za svoj jezik, za svoj jezikovni sistem.

V oči padejo predvsem kratki nedoločnik in deležniki na -u.

Pri tem sem imel nemalo težav 
z lektoricami.

Ali vam je vednost, ki jo imate 
o literarnih rečeh, tudi o pripovednih strategijah seveda, pri pisanju pomagala ali vas je ovirala?

O tem sem premišljeval šele kasneje. Na oddelku za primerjalno književnost je dolgo vladalo prepričanje, da oboje ne gre skupaj. Da je na eni strani literarna znanost, na drugi strani pa so pesniki. Anton Ocvirk je pri tem striktno vztrajal in se je norčeval iz vsakih tovrstnih študentskih poskusov; morda zato, ker je v mladosti tudi sam pisal pesmi. Ampak kolega Boris A. Novak, ki je hkrati dober literarni znanstvenik, celo verzolog, in dober pesnik, je Ocvirkovo pozicijo že zdavnaj pred mano prekinil. Celo Pirjevec ima za sabo neke literarne poskuse. Skratka, moje početje ni nič nenavadnega.

Kaj pa literarna zgodovina? Jo ­boste opustili?

Ne, ne mislim je opustiti. Še zmeraj se nameravam ukvarjati z občasnimi sondiranji manj znanih področij.

Zdaj ste hočeš nočeš stopili na literarno sceno neposredno. Kako jo vidite?

Če lahko govorim samo o prozi, mislim, da je ta v dovolj dobri kondiciji. In če to povem z imeni: odličen je Drago Jančar, pravzaprav vedno boljši, kakor kaže njegov zadnji roman, pa na primer Katarina Marinčič, Jani Virk, Mate Dolenc, Dušan Merc, Miha Mazzini, od mlajših Suzana Tratnik, Andrej Skubic, Goran Vojnović, Nejc Gazvoda in Vesna Lemajić.

V na začetku omenjenem intervjuju ste govorili tudi mizi v kavarni Union, za katero so pred vojno redno sedeli Josip Vidmar, Fran Albreht in oba brata Kozak. Ta miza, pravite, je stala pri vhodu. Tudi midva zdaj sediva v isti kavarni Union in miza pri vhodu je prazna.

Res je prazna.

Kaj pravite, kdo bi smel danes ­sedeti za njo?

Po moje Matej Bogataj, Vesna Jurca­ in Lucija Stepančič.