Ljudje kot sredstva: izkoriščanje v osebnih odnosih

Avtorici v knjigi kot izhodišče in vodilo služi Kantova druga formulacija kategoričnega imperativa: »Deluj tako, da boš človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej uporabljal hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.« Takšna etična drža danes, kot nakazuje naslov, ni samoumevna.

­­­­­­­­­­­­­­­­­Ob sintagmi »ljudje kot sredstva« nam pred očmi vzniknejo številne zastrašujoče medijsko posredovane podobe: na sužnje spominjajoči delavci v tako imenovanih sweatshops, organizirana (mladoletna) prostitucija, trgovina s človeškimi organi, komercialno nadomestno materinstvo ipd.

Tea Logar, doktorica filozofije, preučevalka bioetike in nevroetike, zavestno odmakne pogled od teh ekscesnih oblik (zlo)rabe ljudi in ga usmeri k vsakdanjemu, v primerjavi z naštetimi primeri malodane nedolžnemu izkoriščanju v osebnih odnosih: k izsiljeni spolnosti v partnerskih zvezah, poroki iz koristoljubja, okoriščanju z (dobro)sosedskimi uslugami ipd. Tovrsten zasuk perspektive ne gre razumeti kot strahopetno zatiskanje oči pred kruto realnostjo. Nasprotno: gre za radikalno vztrajanje pri univerzalnosti kategoričnega imperativa, ki velja za vsakogar, ne glede na posamični kontekst; »majhno in nedolžno« izkoriščanje ni sprejemljivo preprosto zato, ker obstajajo mnogo hujše in nedopustnejše oblike.

Avtorica na začetku knjige poda štiri primere – opisno poimenovane s Poroka, Stric, Soseda in Gimnazijka –, ki ji služijo kot paradigmatski primeri izkoriščanja v osebnih in intimnih odnosih. Pri tej izbiri se opira predvsem na moralni čut oziroma »predfilozofsko intuicijo«, kot ji pravi sama; s stališča obče sprejetih (filozofskih) domnev našteti primeri namreč ne veljajo za izkoriščanje. Ker avtorica v obstoječi teoriji ne najde ustrezne podlage za analizo primerov iz prakse, naredi logična koraka: sprva kritično pretrese pomembnejše filozofske teorije izkoriščanja, nato pa zasnuje lasten koncept izkoriščanja v osebnih odnosih.

Neekonomsko in »sporazumno« izkoriščanje

Problematično se ji zdi predvsem dejstvo, da (filozofske) teorije izkoriščanja praviloma povsem spregledajo vse neekonomske oblike, zatorej tudi izkoriščanje v osebnih odnosih. Zaradi te slepe pege teoretiki napačno oziroma preozko definirajo tudi nujne in zadostne pogoje moralno nedopustne rabe sočloveka. Po njihovem mnenju tako vpletenost izkoriščanca v izkoriščevalsko razmerje ne more biti svobodno izbrana; večina se tudi strinja, da je »raba« druge osebe nedopustna samo, kadar izkoriščamo njeno pristno ranljivost oziroma osnovne potrebe.

Avtorica z analizo konkretnih primerov nasprotno dokazuje, da je izkoriščanje lahko prisotno tudi v interakcijah, transakcijah in razmerjih, v katera izkoriščana oseba vstopi in v njih vztraja prostovoljno. Po njenem mnenju tako imenovani »pogoj soglasja« – ki spada med temeljne ideje sodobnih (liberalnih) moralnih, pravnih in političnih teorij – zatorej ni brezpogojno veljaven. Pri tem se ponovno opre na Kanta, ki je izrecno izpostavljal, da je »naše ravnanje z ljudmi lahko nedopustno tudi takrat, ko k temu prostovoljno ­pristanejo /.../«.

V filozofiji je zelo razširjena tudi ideja, da gre pri izkoriščanju človeka dejansko za okoriščanje z njegovo ranljivostjo, pri čemer večina avtorjev ranljivost razume kot okoriščanje z osnovnimi potrebami. Toda avtorica pokaže, da je tudi ta kriterij nezadosten in kot izhod iz zagate definiranja pogojev izkoriščanja (v osebnih in intimnih odnosih) ponudi elegantno rešitev: preusmeritev pozornosti z izkoriščanca na izkoriščevalca.

Od dejanj k mentalnim stanjem

Takšen premik je dobrodošel tudi v luči danes zelo razširjenega diskurza priročnikov za samopomoč, pri katerih je poudarek vedno na »žrtvi«. V vseh primerih, ki jih uvodoma navaja avtorica, bi izkoriščanci zlahka pretrgali izkoriščevalsko razmerje, če bi se »postavili zase«. Čeprav je s psihološkega vidika nadvse pomembno, da znamo »reči ne«, kadar se znajdemo v vlogi­ (potencialnih) izkoriščancev, je z etičnega vidika enako pomembno, da prevzamemo odgovornost za lastna dejanja, kadar so le-ta izkoriščevalska.

Toda avtorica se ne ustavi pri golih dejanjih. Njena teorija namreč temelji na predpostavki – ki je bila s strani analitičnih filozofov praviloma v celoti zavrnjena –, da je treba pri presojanju o moralni (ne)dopustnosti posameznih dejanj upoštevati ne le dejanja izkoriščevalca, ampak tudi vlogo nekaterih njegovih mentalnih stanj. Tako naj bi sicer dopustna raba sočloveka postala moralno sporna neposredno zaradi (ne)obstoja posameznih izkoriščevalčevih motivov, namer, čustev, stališč in naravnanosti. »Neoporečni« poroka­ ali prošnja za varstvo otroka sta denimo lahko moralno sporni, če se poročimo le iz koristoljubja ter partnerja ne spoštujemo in ljubimo oziroma če sosedi nismo hvaležni za pomoč in ji usluge nimamo namena vrniti. Staro reklo, da v ljubezni (in prijateljstvu) štejejo dejanja, tako ne drži vedno.

V knjigi Ljudje kot sredstva se vseskozi, implicitno ali eksplicitno, zarisuje ločnica med dvema vrstama izkoriščanja: izkoriščanjem v bolj formalnih in brezosebnih odnosih ter v osebnih in intimnih odnosih. Takšno razlikovanje resda lahko, kot upravičeno poudarja pisec spremne besede Friderik Klampfer, razumemo kot grožnjo razsvetljenski ideji o eni sami, univerzalni morali. Toda dejstvo, da določena distinkcija med obema vendarle obstaja, potrjuje tudi »predfilozofska intuicija«.