Maja Haderlap: Glasni glas z dveh jezikovnih robov

»Zdaj je mirnejši čas, spet se lahko posvečam literaturi, a tako rekoč dve leti sem služila Angelu pozabe«.

Objavljeno
05. november 2013 23.45
Maja Haderlap Ljubljana 5.november 2013
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura
Verjetno je bil – če odštejemo­ ljubljanski gostovanji­ nobelovke­ Herte Müller in Jonathana­ Franzna – nocojšnji nastop Maje Haderlap v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani eden od najbolje obiskanih literarnih večerov zadnja leta. Dvorana je bila nabito polna, precej obiskovalcev je moralo stati.

Množičen obisk je govoril le o enem: da je v Železni Kapli rojena pisateljica, ki je za nemško spisan prozni prvenec Angel pozabe (Engel des Vergessens) lani prejela prestižno literarno nagrado Ingeborg Bachmann, napisala dobro, močno, veliko knjigo. In tudi to, da ima v slovenskem prevodu precej hvaležnih in pozornih bralcev tudi na tej strani Karavank oziroma Pece, kakor je svoj pogled na »elegično-melanholično« besedilo umeril prevajalec Štefan Vevar. Maja Haderlap je nastopila nič kaj zvezdniško, ampak precej stvarno: »Zdaj sem pisateljica, ne vem, kako dolgo bo tako,« je navrgla v pogovoru.

Barbaro Simoniti, ki je usmerjala pogovor, je najprej zanimal avtoričin odgovor na verjetno eno od najbolj pogostih vprašanj, ki jih postavljajo Maji Haderlap, kako namreč povezuje dva svetova, nemškega in slovenskega. Pisateljica je odgovorila, da je svetov, v katerih živi, pravzaprav več: odraščala je blizu Železne Kaple, nemščine in knjižne slovenščine se je učila v ljudski šoli, zato nemščine nikoli ni občutila kot tuji jezik, ta »drugi« jezik je bil zmeraj prisoten, vedela je, da živi v državi, ki je večinsko nemško govoreča, zelo zgodaj je tudi vedela, da je pripadnica ­manjšine.

V Celovec je prišla v sedemdesetih letih na gimnazijo za Slovence, v popolnoma nemško govoreči svet, ki je bil takrat politično zaostren, na Koroškem so podirali table z dvojezičnimi napisi, zato je zgodaj čutila dvoje: zavezanost slovenski besedi in občutek, da živi v getu. Študij na Dunaju ji je prinesel vstop v nemški svet, po študiju je za nekaj časa prišla v Slovenijo in zdelo se ji je, je povedala včeraj, da se bo morala odločiti med dvema kulturama: »Ta vprašanja so še zmeraj del moje identitete, a nočem se ekskluzivno odločati za nekaj, te svetove skušam v sebi povezati ... čutim razlike, a oba svetova sta del mene.«

Himnična nota romana

Včeraj je Maja Haderlap razložila tudi lirično, himnično noto svojega romana: »Zdelo se mi je, da moram odpreti formo romana za poezijo, poetske elemente v romanih pogosto pogrešam, zato sem, kjer sem le mogla, v besedilu odpirala vrata za poezijo.« Izvedeli smo tudi, da je že med pripravami na pisanje, med zbiranjem gradiva in zapiskov, čutila, da bo roman napisala v nemščini; nemščina ji je po svoje pomagala, ščitila jo je pri vračanju v otroštvo: »Nisem gledala s tujimi očmi, a skozi nemški jezik sem videla z razdalje in z občutkom, da notranje in formalno komuniciram z nemškim prostorom.«

Kaj je knjiga spremenila? Po šestnajstih letih, kar je delala v teatru – bila je glavna dramaturginja v Mestnem gledališču Celovec – se je odločila napisati roman, razmišljala je tudi o vrnitvi v gledališče, kjer je morala brzdati svojo pisateljsko plat oziroma se ji odrekati, vendar so nagrada, uspeh romana in literarne turneje in nastopi, ki se jih je morala udeležiti, spremenili načrte: »Zdaj je mirnejši čas, spet se lahko posvečam literaturi, a tako rekoč dve leti sem služila knjigi.« Z gledališčem, pravi, še ni končala, tudi o dramskem besedilu razmišlja, a o tem nerada govori, noče se dajati hudiču v zobe, kot bi dejala njena babica.

Slovensko literaturo, v katero je najprej vstopila s pesmimi, je Maja Haderlap, kot je povedala, doživljala kot sestavni del svoje literarne socializacije, to je bil dvogovor, komunikacija, vendar je po izidu prve pesniške zbirke Bajalice doživela presenečenje: »Na Koroškem knjige nihče ni hotel niti povohati, čakali so na nemški prevod, češ da te nemščine ne razumejo ... Začutila sem, da sem objavila knjigo v prostoru, kjer ne živim (takrat sem živela na Dunaju).«

S premišljanjem o tem, da bi se – če bi se morala odločiti za jezik – morala odločiti tudi za prostor, kjer bi hotela živeti, ji je postalo jasno, da je »človek jezikovnega roba oziroma robov, slovenskega in nemškega«, a da to ni vprašanje identitete, ampak preprosto vprašanje življenja. Zdaj je drugače, roman so povsod sprejeli z navdušenjem, na Koroškem nekateri z njim bolje razumejo politično realnost, veliko jih je v njem prebralo zgodbo svojega otroštva, v Nemčiji pa so knjigo brali kot avstrijsko zgodbo, kot knjigo o problemu, ki ni njihov.