Tiskane izdaje
»Danes vemo tako malo, da ne moremo izločiti nobenih idej, pa naj bodo še tako neverjetne,« je v knjigi Prikrito: neznano življenje človeških možganov (založba UMco, prevod Sandi Kodrič) zapisal njen avtor David Eagleman, nevrolog, ki vodi znanstveni laboratorij na medicinski fakulteti Baylor v Houstonu. Svoje raziskave objavlja v strokovnih revijah in je avtor več knjig.
Zgodba o možganih je napisana poljudno, jasno in razumljivo ter v pripovednem slogu, ki bralca neprestano drži v radovednosti, kakšne skrivnosti in nenavadnosti bodo sledile na prihodnjih straneh. Avtor postreže tudi z vrsto nazornih in atraktivnih primerjav.
Recimo, da je Zemlja samo »drobec znotraj vidnega vesolja, ki obsega petsto milijonov jat galaksij, deset milijard velikih galaksij, sto milijard majhnih galaksij in dva tisoč milijard sonc. In to vidno polje, ki meri kakih petnajst milijard svetlobnih let, utegne biti samo del večje celote, ki je še ne znamo opazovati.«
Ali pa o možganih, ki jih »sestavljajo celice nevronov in podporne celice ali glija – na stotine milijard jih je. Vsaka od teh celic je zapletena kot celo mesto. Vsaka vsebuje človeški genom in učinkovito prenaša naokrog milijarde molekul. Vsaka pošilja drugim celicam več kot sto električnih sunkov na sekundo. Če bi vsakega od teh bilijonov sunkov v možganih predstavili z enim samim fotonom svetlobe, bi bil njihov skupni učinek zaslepljujoč.
Celice so med seboj povezane tako zapleteno, da je to težko opisati z besedami ali matematičnimi izrazi. Tipični nevron ima okoli deset tisoč povezav s svojimi sosedi. Ker je nevronov na milijarde, je v vsakem kubičnem centimetru možganskega tkiva toliko povezav, kot je zvezd v naši galaksiji, Rimski cesti.«
V teh prostranstvih je torej človek in tja se podaja, da bi raziskal svoj makro- in mikrokozmos, svoj zunanji in notranji svet. Knjiga prečeše tudi zgodovinske znanstvene prelome z obstoječimi dogmami ter odzivi javnosti. Ko je na primer Giordano Bruno trdil, da Zemlja ni središče vesolja, so ga februarja 1600 zaradi tega privlekli na osrednji trg in obtožili krivoverstva. Na obraz so mu nataknili železno masko, da ne bi razvnel množice z govorom, in ga živega zažgali na grmadi. Znanstvenikov danes sicer ne zažigajo, obilje izsledkov iz njihovih raziskav pa je avtor prepletel v knjigi.
Ne zaupajte čutilom!
Že na začetku vrže v bralca izsledke enega od nedavnih eksperimentov, v katerem so moški ocenjevali privlačnost ženskih obrazov na fotografiji. Vsi so izbrali iste fotografije. Zakaj? Na njih so bile ženske, ki so imele za nekaj milimetrov razširjene zenice. To se seveda na fotografijah ni opazilo niti oni tega niso vedeli. In kaj to pomeni? Razširjene zenice so pri ženskah povezane s spolno vzburjenostjo in dostopnostjo. Eksperiment naj bi pokazal, da so možgani to vedeli, moški, ki so sodelovali v eksperimentu, pa ne. »Možje niso vedeli,« pravi avtor, »da so njihova merila za lepoto in privlačnost nasprotnega spola globoko vsajena in usmerjena s programi, izoblikovanimi v milijonih let naravne selekcije.«
Iz tega primera zasuka bralca v zgodbo o možganih s tezo, »da večina naših misli in občutij ni pod nadzorom naše zavesti. Naš jaz, ki se vklopi, ko se zjutraj zbudimo, je le majhen del vsega, kar se dogaja v naših možganih.« Kako zares nastajajo naša izkustva, ponazori z obiljem trikov in prevar naših čutil, tako vida kot sluha. Ugotovi, da ljudje »ne zaznavamo tistega, kar je okoli nas, temveč zaznavamo tisto, kar nam rečejo možgani«. Celo naša pričakovanja vplivajo na to, kar vidimo. »A nista samo vid in sluh konstrukta naših možganov, temveč tudi zaznavanje časa.« Za čutila velja naslednje, pravi avtor, ne zaupajmo jim. »Le zato, ker verjamete, da je nekaj res, ali zato, ker veste, da je nekaj res, še ne pomeni, da je dejansko res.«
Možgani so stroj
Potem se posveti zavesti in podzavesti. O zavesti pravi, da »je koristna le v majhnem obsegu in le za določene vrste nalog«. Zakaj? »Ker je velik del tistega, kar se je nabralo v nezavednem delu možganov, tja prišlo kot posledica zavestnega načrta. Zavestni del možganov uči druge dele živčnega sistema tako, da jim postavlja cilje in dodeluje resurse.« Tako se naučimo voziti kolo ali avtomobil, igrati vrhunski tenis ali plesati. Kasneje ta spretnost »pride v kri« in postane avtomatizirana.
Od teh avtomatiziranih opravil – vožnje kolesa, avtomobila, igranja tenisa ali plesa – se po njegovem razlikujejo instinkti, ki se jih v življenju nismo naučili, temveč smo jih podedovali. To so informacije, ki so v nas globlje zakopane. V poglavju o tem govorijo prepričanja in pogledi darvinista z determinističnim, biološkim in materialističnim pogledom na svet, ki ga poganja družbeni konflikt, in človeka, ki ga poganja konflikt v možganih. »Možgani so stroji, ki jih sestavljajo komponente, ki tekmujejo med seboj.«
Že v tem izhodiščnem segmentu bi se z njim razhajali drugi novodobni znanstveni pogledi, ki postavljajo sodelovanje za primarni pogon družbe in človeka. Avtor ta boj, konfliktnost, ki poganja možgane in družbo, ponazori z dualnim konceptom racionalnega in emocionalnega sistema, prvi se ukvarja z zunanjim svetom in drugi z notranjim. Borita se za »isti izhodni kanal – človekovo védenje, kateri bo prevesil tehtnico pri sprejemanju odločitev«.
Odvisni od kemikalij
Od tod gre še korak dalje. Da človekovo delovanje, odločitve in ravnanje določa njegova kemijska sestava v možganih. Tudi nezvestoba je po njegovem podajanju zapisana v genih, povezana pa je s hormonom vazopresinom. Pride do radikalnega stališča.
»Neznatna sprememba v ravnotežju kemikalij v možganih lahko povzroči velike spremembe obnašanja ... Bioloških lastnosti človeka ne moremo odmisliti od njegovega sprejemanja odločitev ... Že samo zločinsko dejanje bi moralo biti dokaz za abnormalnost možganov, ne glede na to, ali jo znamo poiskati in identificirati z današnjo tehnologijo.« Zato ne preseneča njegovo problematiziranje obstoja svobodne volje. »Biološki procesi uravnavajo vse, ali skoraj vse, kar se dogaja v možganih. Ko seštejemo moč dednih vplivov, izkušenj iz otroštva, toksinov iz okolja, hormonov, nevrotransmiterjev in živčevja – tako veliko odločitev je zunaj našega nadzora, da lahko rečemo, da ne poveljujemo sami. Ali drugače: svobodna volja morda obstaja – a tudi če obstaja, je njen manevrski prostor zelo majhen.«
Skeptičen do svobodne volje dalje v knjigi problematizira krivdno odgovornost v pravu. Obstoječ sodni sistem namreč deluje s predpostavko, da smo ljudje v praksi razumni in zavestno pretehtamo, kako bomo ravnali. Zato mora tožilec na sodišču dokazovati ne le izvršitev dejanja, temveč tudi naklep. Ker pa so naša ravnanja po njegovem mnenju rezultat kemijskih procesov v možganih, pade obstoječ sodni sistem, zato ponudi nov model kaznovanja in rehabilitacije. Sočasno priznava, da je nevroznanost omejena pri obravnavanju procesov v možganih, nima razvitih aparatur in ni sposobna pojasniti vzrokov, procesov in rezultatov.
Avtor knjige prisega na farmacijo in tablete, ki rešujejo vse, tudi depresije, manije in shizofrenijo, in enako kot tovrstna bolezenska duševna stanja bi po njegovem mnenju morali obravnavati zločinsko ravnanje kot še eno od duševnih motenj. »Danes so zapori de facto ustanove za ljudi z duševnimi motnjami.«
Padec pravnega sistema
Vir težav v pravnem sistemu je po njegovem mnenju ta, da vsaj delno temelji na domnevi, da smo pred zakonom vsi enaki. »Iz tega mita o človeški enakosti sledi, da smo vsi enako sposobni odločanja, nadzorovanja nagonov in razumevanja posledic. Ta predstava je občudovanja vredna, a napačna.« Pravi, da je naša realnost taka, kot nam jo določi biološko stanje.
Preskok iz teh tez na konec knjige je kvantni skok, ki ga je težko dojeti. Na koncu, kljub vsemu, beremo nekoliko drugačne besede: »Teorije človekove narave ne moremo reducirati na kemijo in fiziko.« Razumeti moramo njen besednjak pojmov: evolucija, tekmovanje, nagrajevanje, poželenje, ugled, pohlep, prijateljstvo, zaupanje, lakota ...«
In sklep: »Dandanes se večina nevroznanstvene skupnosti nagiba k materializmu in redukcionizmu. Zanaša se torej na model, ki pravi, da smo zbirka celic, krvnih telesc, hormonov, beljakovin in tekočin, ki se ravnajo po temeljnih zakonih kemije in fizike. Nevroznanstveniki vsakodnevno v laboratorijih delujejo s predpostavko, da bo dovolj dobro poznavanje sestavnih delov vodilo do poznavanja celote ... Kdorkoli zatrjuje, da lahko problem rešimo redukcionistično, ne razume njegove kompleksnosti.«
Ko bralec odloži knjigo, ga lahko prevzame tesnobno ali pa olajševalno sokratovsko spoznanje, da je edino, kar ve, da nič ne ve. Zato berite knjigo o možganih kot provokativno kost, ki je vržena v glodanje javnosti.
