Tiskane izdaje
Markiza de Sada se navadno povezuje z njegovo perverzno fantazmagorijo, z brezmejno pravico do uživanja, ki vključuje vse vrste seksualnih praks z elementi mučenja in nasilja. Ob dvestoletnici njegove smrti velja nekoliko podrobneje pogledati v sadovski univerzum in v usodo samega avtorja sadizma.
Pravica do uživanja
Navadno se de Sada z njegovimi deli umešča v razsvetljenstvo, v tisti del tega filozofskega in družbenega gibanja, ki je zahteve po svoboščinah za vse in idejo človekovih pravic pripeljal do ekstrema ali vsaj v nenavadna področja. Jasno, tu je v ospredju njegova ideja pravice do uživanja – predvsem tistega, ki zadeva seksualnost v vseh možnih kombinacijah, povezanimi z oblikami mučenja in umora. 120 dni Sodome iz leta 1785 se odvija na gradu Saint-Martin-de-Belleville v Franciji, kjer štirje cenjeni členi družbe: vojvoda, škof, bankir in sodnik v 120 dneh s 46 mladeniči in mladenkami izvajajo orgije, v katerih se mučenje stopnjuje in konča z njihovimi umori.
Po motivih de Sadovega dela je Pier Paolo Pasolini leta 1975 posnel film z naslovom Salo ali 120 dni Sodome. V njegovi različici so seksualne perverzije in orgije moment perverznosti fašistične oblasti v Italiji za časa druge svetovne vojne: organizatorji orgije so štirje visoki uradniki Republike Salo, fašistične tvorbe, ki jo od 1943 do 1945 obvladovala severno Italijo. Film je dobil veliko priznanj, toda vprašanje, ki se ob njem zastavlja, je, ali ustroj fašističnega gospostva res ustreza sadovskemu univerzumu, torej perverziji.
Filozofski temelji
Filozofsko podlago za svoje pisanje je de Sade razvil predvsem v Filozofiji v budoarju leta 1795. V tem dramskem tekstu glavna dva junaka zagovarjata libertizem kot edino smer, ki podpira revolucijo. Dialoge v tem delu prekine dolg monolog, nekakšen filozofski manifest z naslovom Francozi, še malo truda, če želite biti republikanci. Gre za prodorno in šokantno razpravo o moralni filozofiji, ki družbeni univerzum meri ob zakonih narave: pravico do užitka kot eno od temeljnih svoboščin in pravic primerja z nagnjenji, ki jih najdemo že v naravi. Tekst je nastal po francoski revoluciji in odseva duha ustvarjanja nove družbene ureditve, ki terja tudi novo moralo.
Sade najprej na vsej črti zavrne religijo kot neskladno s svobodo. Dobri civilni zakoni so po njegovem vse, kar potrebuje človeška družba. V zvezi z zločini in kazenskim zakonikom Sade v veliki meri sprevrne običajno logiko zakona in kazni. Po njegovem načelna enakost in svoboda že tako ali tako zmanjšata motiv in razlog za zločine vseh vrst, ob tem pa vzame v bran sicer zavržena človekova dejanja, naj gre za krajo (ta je, denimo, legitimna, če revež krade bogatemu), splav, incest in umor, pa tudi samomor (delno se pri legitimaciji slednjih sklicuje na dogajanje v naravi, delno na antično preteklost, kjer je bil samomor priznano družbeno dejanje). »Umor je grozota, a nujna grozota,« med drugim zapiše.
Ponovna branja
Jasno je, da je tovrstno pisanje tudi v času revolucije in porevolucionarnih dogajanj ni bil sprejeto. Sade in njegova dela so pravico do obstoja v javnosti dobili šele v 20. stoletju, ko so tudi izzvali številne interpretacije, od Georgesa Bataillea do Rolanda Barthesa. Veliko bolj radikalno tezo pa so razvili najprej Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva, nato pa še Jacques Lacan v razpravi Kant s Sadom: Sadov moralni univerzum je, če ga mislimo do konca, kompatibilen s tistim Immanuela Kanta. Ne gre za to, da je bil Kant prikriti sadist (v smislu krute nadjazovske prisile moralnega zakona), ampak je Sade dosledni kantovski moralist. Kantova ideja moralnega zakona je osnovana na absolutni svobodi, ki je ne definira nič zunanjega (Bog, družba, naravni zakoni), ampak je prazna formula moralnosti, skladno s katero subjekt sam sebi avtonomno postavlja norme. Ta formalna praznost kantovskega zakona dopušča Sadovo, užitkom in zločinom prepuščeno, vizijo družbe, četudi je ta daleč od tega, kar si je s svojim moralnim zakonom zamislil Kant.
Do nekega ključnega premika v tem kontekstu pride pri samem Sadu, ki najprej zapoveduje mučenje in uničevanje v imenu narave, kot vsesplošno naravno zakonitost: vsa narava je ujeta v tok rojevanja in umiranja, rasti in razkroja, in tudi pri neizbežnem razkroju je treba delovati v skladu z naravo. Na neki točki pa pride do veliko bolj radikalne ideje, ki seže onkraj okvirov francoskega mehaničnega materializma: prava svoboda ni delovati v skladu z naravo, ampak izvršiti absolutni zločin, katerega nasilje je tako silno, da poseže v samo naravo in pretrga njen krogotok rojevanja in umiranja. Šele takšno dejanje je dejanje absolutne svobode, in tu je stična točka med Sadom in Kantom, po katerem je svobodno dejanje avtonomno, svoj lastni vzrok, in tako pretrga naravno mrežo vzrokov in posledic.
Zapornikova fantazma
Potemtakem nas ne sme presenetiti, da je bil Sade zaprt skoraj vseh zadnjih trideset let svojega življenja. Rodil se je v eno najstarejših francoskih plemiških družin leta 1740. Oče ga je, ko je bil dovolj star, oženil z bogatašinjo, Sade pa je kmalu z njeno sestro pobegnil v Italijo. S tem si je nakopal prvo kazen, enajst let zapora. V gradu Vincennes je bival med letoma 1778 in 1784, kasneje je bil zaprt v Bastilji do leta 1789, zadnja leta življenja pa je preživel v norišnici Charenton. Če je v zapor prišel zaradi moralnega obnašanja, je v njem ostal tako zaradi svojih spornih spolnih praks kot zaradi svojega pisanja. Je torej Sade bil sadist?
Iz Sadovih del (k že naštetim velja prišteti vsaj še Juliette in Justine) izhaja beseda sadizem za tistega, ki uživa v mučenju drugih. Sade je s svojimi deli definiral perverzijo, ki je postala kasneje predmet preučevanj psihologije, psihoanalize, a tudi predmet filozofskih premlevanj. V osnovi perverzija zadeva specifično strukturo uživanja. Če imamo na njeni manifestni ravni opravka z močno figuro mučitelja, ki uživa v bolečini, ki jo proizvaja pri drugem, trpečem subjektu, se po Lacanu to razmerje opira na fantazmo, v kateri užitek sadista izvira iz tega, da samega sebe doživlja kot instrument uživanja nekoga drugega (neke zunanje instance, za zunanji pogled). Pri samem Sadu je to grozljiva figura boga, ki jo zasledimo v njegovih poznih delih – boga kot Najvišjega-Bitja-Zla, ki nam nalaga vsesplošno mučenje in uničevanje, s čimer hranimo božje uživanje.
Čeprav perverzija z vso svojo kostumografijo in scenografijo pogosto deluje kot subverzija družbenih kodov in morale, je po Lacanu v resnici konformistična. V njej ni nič takšnega, kar bi načelo katerokoli oblast ali gospostvo, pač pa ga s tem, ko se kaže kot instrument uživanja drugega, podpira kot njegova skrita hrbtna plat. Vsaka oblast, še posebej totalitarna (kot je bila denimo stalinistična), rabi perverzneža kot svojega skritega izvrševalca.
Vse za pisanje
Vendar pa Lacan poudarja, da usodo samega Sada ne moremo dojeti v okviru njegovega sadističnega univerzuma, in tudi ne v okviru perverzije. Sada odlikuje heroizem, ki ga lahko povzamemo v Lacanovo razvpito geslo: »Želja, oziroma tisto, kar se imenuje želja, zadošča, da življenje nima smisla, če se gremo strahopetce.« Sadu namreč ne moremo očitati, da za svojo stvar – recimo ji perverzni univerzum – ni bil pripravljen česa žrtvovati. Njegovo brezkončno zapisovanje in opisovanje perverzij je nekaj, kar ne spada v perverzijo – lahko bi rekli, da je pri Sadu vse perverzno razen njegovega popisovanja perverzij.
Prav to etično razsežnost Sada da videti film Škandalozno pero režiserja Philippa Kaufmana z Geoffreyem Rushem in Kate Winslet v glavnih vlogah, ki prikazuje Sadovo bivanje v zaporu in kasneje v norišnici, kjer je tudi po zaslugi upravnika zapora lahko uprizarjal svoje drame. Ko napoleonska oblast izve za te žgečkljive predstave, Sadu vzamejo vse zaporniške privilegije, vključno s papirjem, črnilom in peresom. Obupani Sade je za to, da bi lahko še naprej pisal, pripravljen na vsako ponižanje in žrtev. Prav to, koliko je bil za svojo stvar pripravljen žrtvovati, ga umešča onkraj perverzije in ga povzdigne v etično figuro.
Posledica te etične drže je, da Sade s svojim pisanjem nehote razkrije resnico lastne fantazme. Skrajni primer je tu njegovo delo 120 dni Sodome, ki opisuje 600 variant spolnega razmerja, od nedolžne masturbacije do grozljivih orgij. Medtem ko se Sade na začetku še trudi z literarnimi opisi, se knjiga nekje po dvestoti variaciji pretvori v povsem mehansko naštevanje v slogu »vzemimo eno devico, dva moška, psa in konja in ju postavimo v naslednji položaj...« Tako se uživanje, pripeljano do kraja, sprevrže v svoje nasprotje, v povsem brezčutno, dolgočasno mehansko dejavnost. Kar se izgubi v skrajnem hedonizmu, torej niso kakšne višje duhovne vrednote ampak samo polno čutno uživanje. Morda je v tem najgloblja Sadova lekcija za današnji čas permisivnosti, ki proizvaja množično frigidnost in impotenco.
