Marko Snoj: Odgovorimo prav na vsako vprašanje in teh je vse več

Jezikovne tehnologije so v slovaropisju del procesa, ne pa samozadostna pojavnost.

pon, 25.03.2013, 21:00

S čim se ukvarja osrednji nacionalni Inštitut za slovenski jezik? Kakšne so njegove slovaropisne in druge temeljne naloge? Kdo vse se obrača nanj? Kako zanj skrbi država in kakšne so konkurenčne okoliščine? Na takšna vprašanja seveda najlaže odgovarja njegov predstojnik (od leta 2008). V jezikoslovje je vstopil kot (so)avtor Slovenskega etimološkega slovarja.

Najnovejši izdelek inštituta, ki ga vodite, je Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Težko smo ga čakali. Čeprav skoraj 7000 besed, ki jih prinaša, ni malo, mi občutek vendarle pravi, da bi jih po dobrih dvajsetih letih, odkar je izšel kanonični SSKJ, moralo biti več. Me občutek vara ali je bil nabor 'novejšega besedja' v resnici podvržen zelo strogim kriterijem?

Seveda tu niso zbrane vse nove besede, pa tudi vse besede, ki jih prinaša Slovar novejšega besedja­ slovenskega jezika, niso nove. Slovar prinaša večino besed, ki so se v našem pisnem jeziku uveljavile v zadnjem poltretjem desetletju. Podlaga za geslovnik je bil izbor pogosteje rabljenih besed in besednih zvez, ki so jih iz besedilnega korpusa Nova beseda izluščili v okviru projekta Novejša slovenska leksika (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri). Knjiga s prav takim naslovom prinaša 13.600 novih leksemov in izmed teh je glede na pogostnost in deloma perspektivnost izbrana polovica.

Kaj nam sporoča tisti krotki beli pes z velikimi ušesi na naslovnici? Da slovar ne grize?

Kvečjemu nasprotno: slovar lahko tudi grize. Ampak šalo na stran. Na naslovnici so upodobljene nekatere reči in stvari, katerih poimenovanja so uslovarjena v novem slovarju, od jin-janga do krožišča. Med njimi je tudi čivava, zvedav pes, ki se kljub svoji majhnosti obnaša ponosneje od marsikaterega osebka kake večje pasme. In ima za to razlog v svojem srcu. Morda to manjka Slovencem. Sicer pa so mi že poskušali naprtiti odgovornost za tako neresno naslovnico, seveda tisti, ki vedo, da visoko cenim živali.­ Vendar če bi bilo po moje, bi bila na naslovnici podoba delovnega kelpija, pri nas tako redke pasme, da njeno poimenovanje ni bilo uvrščeno v slovar.

Slovar je imel v javnosti kar nekaj odmeva, tega si najbrž ni težko razložiti. Kako pa je na splošno, imate občutek, da je Inštitut za slovenski jezik, ki je najvišja strokovna jezikovna ustanova v državi, v javnosti dovolj znan, da velja za kompetentno ustanovo, na katero se po nasvet obračajo tako interesne organizacije, tudi gospodarske, kot posamezniki?

Na nas se dnevno obračajo različni zahtevnejši uporabniki slovenskega jezika, od posameznikov, društev, javnih zavodov, medijskih hiš, fakultet in gospodarskih družb pa do pravnikov, ki od nas pričakujejo zelo raznovrstne informacije. Približno polovica vprašanj zadeva normativnost, sprašujejo po pravilnem, priporočljivem zapisu, uporabi ločil, velike začetnice, pisanju skupaj ali narazen in podobnem, navadno za primere, ki v Slovenskem pravopisu niso jasno opredeljeni. Mnogo je vprašanj v zvezi z novimi besedami in njihovo uporabo, sprašujejo po ustreznosti predloga kakega novega strokovnega izraza, točnem pomenu posameznih besed, besednih zvez, od nas pričakujejo sobesedilno interpretacijo besedil, marsikoga zanima kaka stara ali narečna beseda, etimologija priimka, krajevnega imena itd., itd. Odgovorimo prav na vsako vprašanje in teh je vse več. Leta 2009 smo jih našteli nekaj več kot sto, letos jih bo gotovo več kot tristo. Rekel bi, da javnost kar dobro ve za nas in nas predvsem upošteva. Naši odgovori namreč obveljajo za dokončne tako pri lektorjih kot pri sodnikih. Moram poudariti, da svetovalne vloge našega inštituta nismo nikdar ponujali, saj je to naše dodatno in neplačano delo, kateremu se iz etičnih razlogov ne smemo odreči, čeprav nas nemalokrat ovira pri izvajanju osnovnih nalog.

Vem, da 'vse piše' na spletni strani ZRC SAZU, v okvir katerega sodi tudi vaš inštitut, toda kako bi sami najbolj jedrnato predstavili njegove naloge?

Inštitut za slovenski jezik je bil ustanovljen leta 1945, da bi napisal temeljna slovenistična dela – večji del tistih, zaradi katerih je bila leta 1938 ustanovljena Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ta so namreč za še tako ambiciozne posameznike preobsežna. Eno takih del je na primer Slovar slovenskega knjižnega jezika, pri katerem je samo redakcija trajala približno petsto človek-let (nova beseda, ki pomeni 'enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v enem letu, navadno v rednem delovnem procesu'), pisanje Etimološkega slovarja slovenskega jezika je trajalo devetdeset človek-let itd. Pri nas nastaja Slovar sinonimov slovenskega knjižnega jezika. Zadolženi smo za izdelavo in prenavljanje pravopisa (trenutno je veljavna izdaja iz leta 2001, ki je, tako kot SSKJ in mnoga druga dela, prosto dostopna na naših spletnih straneh), za raziskovanje naših narečij (katerih gostota je pri nas v evropskem merilu največja) pišemo narečne slovarje in lingvistične atlase (lani je izšel prvi zvezek Slovenskega lingvističnega atlasa, sodelujemo pri Slovanskem in Evropskem lingvističnem atlasu), pišemo Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, skupaj s strokami skrbimo za ustrezno slovensko strokovno terminologijo in sestavljamo več terminoloških slovarjev.

Vse to so zares temeljne raziskave slovenskega jezika, zaradi katerih je naš jezik dosegel kulturno stopnjo, ki jo ima danes. Vsi temeljni priročniki slovenskega jezika, napisani po letu 1945, razen Toporišičeve slovnice, so nastali pri nas. Poleg tega seveda pišemo tudi specialnejše razprave, od pravopisnih do etimoloških. Pri nas izhajata dve slovenistični reviji, Jezikoslovni zapiski in mednarodna Slovenski jezik/Slovene Linguistic Studies, ki skrbita za rast slovenistične stroke doma in v svetu. In seveda dopolnjujemo korpus Nova beseda.

Kaj čutite kot največji problem v delovanju inštituta? Gotovo se ekonomska kriza pozna tudi pri vas?

Neustavljivo krčenje sredstev za raziskovalno dejavnost, zlasti humanistiko in znotraj nje še zlasti slovenistiko, je res velik problem. Smo eden redkih inštitutov na Slovenskem, ki smo se od lani že morali kadrovsko skrčiti. Pestijo nas tudi birokratizacija znanstvene dejavnosti in pogoji za pridobitev sredstev, ki za kakovostno slovaropisje niso ugodni. Zato prihaja do absurdnih situacij, kot je na primer ta, da nekdo dobi nekaj sto tisoč evrov za sestavo slovarja, za katerega nima niti ustreznih referenc niti znanja – izdelek je zato seveda katastrofalen in popolnoma neuporaben –, ob tem pa država odreče nadaljnje financiranje Pravnemu terminološkemu slovarju, katerega izdelava pri nas je v polnem teku. Zaradi neustreznega načina evalvacije raziskovalnih projektov država financira tudi neuporabne tretjerazredne stvaritve, odreka pa podporo celo tako potrebnim in po sodobnih merilih zastavljenim delom, ki bi bistveno pripomogla k poenotenju pravne terminologije in s tem dala možnost izboljšanju naše pravne teorije in prakse. Vsaka stroka namreč zraste in pade na terminologiji.

Konec februarja je v Pogledih izšel precej piker članek dr. Simona Kreka Ali je pilot v letalu?. Govori o tem, da v državi pravzaprav ni neposrednega naslovnika, na katerega bi se bilo mogoče obrniti s predlogom za kakšno pravopisno spremembo. Pri tem vašo ustanovo omenja v negativnem kontekstu, češ da svojih pravopisnih načrtov 'ne definira nedvoumno in javno'. Kaj pravite?

Pravopisna problematika našega jezika tradicionalno spada v domeno Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je to zapisala že v svoj začetni delovni program pred ustanovitvijo leta 1938. Pravopisna pravila spreminja in dopolnjuje pravopisna komisija. V času, ko komisija ne zaseda, se predlogi za spremembe lahko naslovijo neposredno na SAZU. Poučeni to dobro vedo, kakor vedo tudi, da se po dobrem desetletju prav zdaj ustanavlja nova pravopisna komisija s polnimi pooblastili. Inštitut za slovenski jezik svoje pravopisne načrte prikazuje tako nedvoumno in javno, kot to počne z drugimi svojimi delovnimi nalogami. Nastajanje novega slovarskega pravopisnega priročnika je opredeljeno v programu našega dela, vsakoletni napredek je javno objavljen v Poročilu o delu ZRC SAZU. O novem pravopisnem priročniku se je javno že večkrat govorilo, tudi v prisotnosti pisca omenjenega sestavka, res pa je, da svoje moči raje usmerjamo v plodno delo kot v sicer tudi potrebno promocijo. Seveda pa pravopisnih pravil ne gre spreminjati niti prepogosto niti prehitro, saj od uporabnikov ne smemo pričakovati, da se jih bodo vsakih deset let učili na novo.

V času gospodarske in siceršnje krize se res pojavljajo pikri časopisni članki na naš račun, predvsem od predstavnikov zasebnega zavoda, ki se ukvarja z jezikovnimi tehnologijami. Obljubljajo celo izdelavo temeljnega slovarja sodobnega jezika v kratkem času, če bi za to le dobili priložnost, se pravi denar, to pa je zgolj financerjem namenjeno všečno govorjenje. Kdor se je že poskusil v resnem skupinskem slovaropisnem delu, ve, da uporabnega slovarja ni mogoče narediti niti na hitro niti brez ustreznih institucio­nalnih izkušenj. Resen razlagalni slovar mora podati čim bolj celovito informacijo o blizu sto tisoč besedah. Za vsako od teh mora podati zapis, naglas, izgovarjavo, pregibnostni vzorec, vključno z morebitnimi dvojnicami (do katerih se mora opredeliti), besede mora okvalificirati glede na zvrstnost, slog, ekspresivnost in še kaj, podati njihovo vezljivost, področje uporabe, ugotoviti in opisati pomene, navesti zglede dobre rabe in danes dodati tudi etimološke osvetlitve. In še marsikaj drugega. Jezikovne tehnologije so pri mnogih slovaropisnih opravilih nepogrešljive, niso pa dokončna rešitev, saj slovarje pišemo ljudje za ljudi. Nekaterim slovaropisnim opravilom, kot so na primer pisanje pomenskih razlag, onaglaševanje, kvalificiranje in etimologija, jezikovne tehnologije še niso dorasle.

Pojavljajo se tudi očitki, da ste premalo povezovalni na področju ustvarjanja jezikovnih tehnologij, potrebnih za obstoj slovenščine v digitalni eri.

Jezikovne tehnologije so v slovaropisju predvsem sredstvo za dostopanje do korpusnega gradiva in orodje za njegov izbor in obdelavo. So del procesa, ne pa samozadostna pojavnost, in kot take jih na inštitutu uporabljamo in cenimo. Dobro sodelujemo z institucijami, ki se ukvarjajo s tem področjem, zato menim, da ti očitki nimajo razloga, kvečjemu namen.

Kakšne so nove naloge leksikološke sekcije v zvezi s sodobno podobo slovenščine?

Do konca leta bomo končali redakcijo druge izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika, v naslednjih letih se bodo končala dela pri Slovarju sinonimov slovenskega knjižnega jezika in novem slovarskem pravopisnem priročniku. Nadaljevali bomo z redakcijo Novega slovarja slovenskega jezika, ki bo predvsem spletni in bo postopoma nadomestil SSKJ. Poleg teh temeljnih slovarskih del seveda načrtujemo še več monografskih.

Nekoč, v času socializma, smo imeli nacionalni jezikovnozaščitni projekt Slovenščina v javnosti in seveda nekatere agilne posameznike, ki so ga skupaj s tedanjo Socialistično zvezo delovnega ljudstva držali pokonci – kaj pa imamo danes? Nacionalni program za jezikovno politiko?

Da, poleg tega pa vsaj še Zakon o javni rabi slovenščine in še vedno nekaj agilnih posameznikov. Žal pa živimo v času, ko se ustava, zakoni in podzakonski akti v imenu pohlepa nekaznovano kršijo.

Akademik Janez Orešnik je pred nekaj leti dejal, da obstaja velika verjetnost, da bo slovenščina čez kakšnih sto let le še domači, kuhinjski jezik. Kaj menite o takšni projekciji?

To se lahko zgodi, če se bo v naših šolah še naprej poučevalo slovenščino tako, da se bo večini učencev priskutila, hkrati pa se bo v javnosti spodbujal neupravičen vtis, da je slovenščina v primerjavi z angleščino kulturno slabše razvit jezik.

Po drugi strani obstaja stališče, če se ne motim, je njegov avtor dr. Marko Stabej, da slovenščini še nikoli ni šlo tako dobro, kot ji gre zdaj v okoliščinah EU.

Upam, da je ta ocena pravilnejša. S statusom enega uradnih jezikov Evropske unije smo dobili talent, ki ga moramo negovati, ne pa zapraviti, sicer bo položaj slovenščine kmalu primerljiv s položajem kralja na smrtni postelji, ki mu ga ne bo zavidal noben zdrav berač.

Kaj najraje počnete, kadar ne počnete nič jezikoslovnega?

Z ženo in najinimi tremi psi grem v naravo. Pogosto se nam pridruži tudi naša najmlajša mačka.

Prijavi sovražni govor