Tiskane izdaje
Četrtega junija lani je petnajst policistov ob 5:45 sredi Casablance brez sodnega dovoljenja vdrlo v stanovanje novinarke, pisateljice in politične aktivistke Zineb el Rhazoui. Preiskali so bivališče in jo skupaj s partnerjem Alijem Amarjem, avtorjem kritične knjige o kralju Mohamedu VI., odpeljali na dvanajsturno zaslišanje. To je bila tretja aretacija še ne tridesetletne Maročanke. Zineb el Rhazoui, ustanovno članico gibanja MALI (Mouvement Alternatif pour les Libertés Individuelles) in gibanja 20. februar (20. février), ki je sopobudnik arabske pomladi, je pot, tlakovana z aretacijami in smrtnimi grožnjami po spletu srečnih naključij pred tremi tedni pripeljala v Ljubljano. Ljubljana se je pridružila skupini zdaj sedemintridesetih mest po vsem svetu, ki tako ali drugače preganjanim pisateljem ponujajo povsem varen »zapik«. Zgodba ni dolga: nastanek Icorn (The International Cities of Refuge Network) je sredi devetdesetih let sprožila zamisel s fatvo preganjanega britanskega pisatelja Salmana Rushdieja in pomoč Mednarodnega parlamenta pisateljev (IPW). Ljubljana je vstopila v lepo družbo, med sedemintridesetimi mesti, ki preganjane pisatelje že gostijo ali pa jih bodo kmalu, so med drugimi Amsterdam, Barcelona, Bruselj, København, Frankfurt, Krakov, Malmö, Ciudad de Mexico, Miami, Oslo, Palma de Mallorca, Pariz, Stockholm, Uppsala in norveški Stavanger, kjer ima Icorn sedež.
Ljubljana ni Casablanca
Pobudo za vključitev Ljubljane v Icorn – to je ena od simbolno najpomembnejših trajnih pridobitev Ljubljane – svetovne prestolnice knjige 2010 – je dal nekdanji predsednik slovenskega centra PEN Tone Peršak in je več kot lepo sodila v enoletni program ljubljanskega prestolovanja knjigoljubnemu svetu. Pogodbo z mrežo Icorn je Mestna občina Ljubljana podpisala aprila, Javni stanovanjski sklad MOL je v sodelovanju z občinskim oddelkom za kulturo, ki gostujočemu avtorju nameni posebno štipendijo, zagotovil lepo obnovljeno in opremljeno šestinosemdeset metrov veliko stanovanje, slovenski center Pen je v sodelovanju z Icorn sestavil preferenčno listo, glede na trenutne okoliščine pa so končni izbor oziroma odločitev podpisali v Stavangerju. V primeru prve gostje v okviru programa Mest zatočišč za preganjane pisatelje Icorn v Ljubljani Zineb el Rhazoui, maroške sociologinje religij, borke za človekove pravice in pisateljice se je očitno že mudilo, saj je avtorica začela dobivati grožnje s smrtjo, po njenem mnenju pa bi tako ali tako po treh aretacijah prav kmalu končala v enem od maroških zaporov. Pogodba z Icorn, sporoča slovenski center Pen, traja dve leti in se s tihim dogovorom po izteku tega roka obnovi, razen če se ne poda uradna izjava o njeni prekinitvi.
Ob jutranjem obisku v stanovanju je Zineb el Rhazoui med pripravljanjem kave in čaja razlagala, da prihaja iz dežele, kjer islamistična pravila precej omejujejo pojavljanje žensk v javnosti, navrgla je, da obstajajo zmerni muslimani, ni pa zmernih islamistov, o maroškem vladarju, ki ga je v pogovoru za alžirski dnevnik El Watan pred časom označila kot diktatorja (in je to imelo zanjo nič kaj mile posledice), pa je dodala, da se rad predstavlja kot kralj revnih, a je v resnici bogatejši od britanske monarhinje.
Kaj je na maroškem vladarju, kralju Mohamedu VI., tako diktatorskega?
Vse je njegovo, ko greš ven, gre od vsakega evra, ki ga porabiš, nekaj tudi v njegov žep, tudi ko kupiš mleko, sladkor ali olivno olje, je tako. Tudi za kulturo ni posebnega proračuna, ampak se kralj sam odloča, kaj bo finančno podprl. S koncerti B. B. Kinga, Stinga, Santane in drugih poskuša v zahodnih medijih dokazati, kako moderna islamska država je Maroko. Nazadnje je povabi na največji festival Shakiro, istega dne pa so bile demonstracije, na katerih so protestnike brutalno pretepli. Naš režim je hipokratski, evropske države bi v Maroku rade videle arabsko izjemo, pa ni izjema, ampak eden od najbolj problematičnih režimov na svetu. Rešujejo ga tesne vezi z uradno Francijo, ki ima v Maroku veliko gospodarskih interesov in zmeraj podpira maroške oblasti. Opoziciji uradni Pariz kajpak noče prisluhniti.
Gospodična el Rhazoui, kako vam je všeč Ljubljana?
Vse je popolnoma drugače, marsikaj šele odkrivam, saj sem v Ljubljani šele tri tedne. Ko sem izvedela, da bom lahko šla v Ljubljano, sem bila v Casablanci v stanovanju, takrat popolnoma obupana, v stiski, in telefonsko obvestilo me je spravilo poguglat Slovenijo, eno od najbolj varnih dežel na svetu, ženske lahko same hodijo ponoči celo po gozdovih. V zadnjih mesecih pred odhodom v Ljubljano v Casablanci nisem več hodila zvečer ven sama, v zadnjih tednih, ko sem prejela grožnje, pa stanovanja sama sploh nisem več zapustila. Ljubljana mi je všeč, ker je mesto po meri človeka, občudujem tudi dejstvo, da je kultura eden od stebrov slovenske identitete. Upam, da bom v naslednjih tednih in mesecih novo okolje še bolj občutila in o deželi kaj napisala.
Ste dolžni kaj napisati?
Ne, to ne, a moj posel je pisanje, to je, kar počnem. Zdaj pišem za francoski satirični časnik Charlie Hebdo, skoraj vsak teden objavim kaj, začela sem pisati tudi knjigo, upam, da jo bom dokončala do marca, objavljena bo v Franciji. V njej pišem o Casablanci, kjer sem bila rojena, hodila v šolo..., a je vendar nasilno mesto. To bo knjiga o politiki in čudnem svetu novinarjev in oponentov režima, ki jim ne preostane kaj drugega, kot da ob pijači lamentirajo o mogoči spremembi. Knjiga o Casablanci bo nastala v Ljubljani, to bo mesti nekako povezalo.
Lansko leto je k vam vlomila policija. Ste imeli zdaj kaj težav ob odhodu iz Maroka?
Težave sem imela leta 2009, po ustanovitvi gibanja Mali, skupine, ki protestira proti kršenju posameznikove svobode. Naša prva akcija je bila septembra 2009 med ramadanom, v kazenskem zakoniku imamo člen 222., ki prepoveduje uživanje hrane na prostem, tudi bolnikom ali pozabljivim in gredo v zapor, če se zmotijo. Mi smo priredili 13. septembra piknik, aretirala nas je policija, do nas so se obnašali kot do teroristov, a prijeli so nas, še preden smo lahko kaj pojedli, torbe s hrano so sicer imeli za dokaz, dva dni pozneje so začeli aretacije po domovih, uradna agencija je objavila javno fatvo, prebrali so jo tudi na televiziji, govorili so o strašnem dejanju, ki je užalilo boga, in omenjali moje ime. Vem kako maroški režim deluje, po desetih dneh nas niso mogli obtožiti, saj takrat nismo še nič pojedli, prepovedali pa so meni in mojemu partnerju zapustiti državo, morala pa sem na zagovor magisterija, administracija fakultete je to razumela in sem zagovor lahko opravila kasneje. Lanskega junija pa so vdrli zgodaj zjutraj, petnajst policistov, brez uniform, z mano je bil Ali Amar (eden najbolj vidnih nasprotnikov maroškega kralja, o njem je napisal kritično knjigo; Zineb el Rhazoui se bo kmalu pridružil v Ljubljani – op. I. B.) in že to, da sem bila – neporočena – z moškim v hiši, je pomenilo, da sem prostitutka. Aretirali so ga z obtožbo, da je ukradel svoj računalnik.
Na letošnjem frankfurtskem sejmu so nagrado za mir podelili alžirskemu frankofonemu pisatelju Boualemu Sansalu, ki ves čas ponavlja, da ne misli bežati, saj je prepričan, da je pravi način boja to, da je tam, v svoji domovini, pa čeprav je zmeraj znova soočen s cenzuro in je, kot so zapisali o njem, izgnanec v lastni deželi.
Če gre le za cenzuro, še gre, že najdeš način, kako se boriti proti njej, lahko objavljaš v tujini, na spletu, ko pa je ogroženo tvoje življenje, ko ti grozijo in poskrbijo, da ne moreš nič zaslužiti, je drugače. V Maroku veliko novinarjev trpi, večino časnikov so prisilili v propad, tiste, ki še izhajajo, obvladuje samozenzura. V takih razmerah postane življenje neznosno. Od predlanskega leta sem bila trikrat aretirana, izgubila sem delo, stanovanje... tako se začneš utapljati v težavah, grozi ti banka, ne moreš k zdravniku, brez papirja o zaposlitvi ne moreš najeti stanovanja, to je pač eden od načinov maroških oblasti, kako utišati kritične glasove. Pavperizirajo te, vzamejo ti svobodo, vse in takrat je edino, kar lahko narediš, da bi si ohranil svobodo razmišljanja, pobeg stran. Vem, da imam srečo, mnogo ljudi iz mojega mesta in dežele nimajo možnosti oditi kam drugam, ostati morajo tam in živeti neznosno življenje. Če bi ostala še nekaj mesecev, bi verjetno pristala v ječi, bi že kaj našli.
Kako vam uspelo odkriti program Icorn?
Belgijska prijateljica, literarna zastopnica egiptovske feministične pisateljice Nawal El Saadawi, mi je pomagala izpolniti prijavo za ta program. Dobila sem pozitiven odgovor.
In zdaj ste obsojeni na ljubljansko zimo.
Raje bi prišla pomladi, a nič ne de, lepo bom v stanovanju in pisala knjigo. Sneg pa seveda poznam, nimamo le puščav v Maroku, premoremo tudi Atlas, drugo najvišje gorovje v Afriki.
