Tiskane izdaje
Lani sva se pogovarjali ob približno istem času. O praznovanju božiča je takrat tekla beseda. Zdaj je spet veseli december, pravijo.
Ah, zdaj sem povsem ven iz življenja. (Se nasmehne ...) Še vedno imam občutek, da je poletje. Božičnih občutkov nimam.
Zadnje tedne potekajo glasne demonstracije. Ljudem je dovolj. Spomladi ste se po 20 letih vrnili v Slovenijo, ki je od takrat, ko ste jo zapustili, povsem druga država.
Vsi mi pravijo, da sem se vrnila ravno ob pravem času. (Smeh.) Če gledaš televizijo, je Nemčija videti krasna, a ljudje ne živijo ravno čudovito. Ukinjajo se časopisi, reže se povsod. Razmere pa so seveda boljše kot pri nas, ker so bili tam na krizo pripravljeni; ni jih dosegla, kot pri nas, z danes na jutri. Pri nas pa je kar čez noč postalo jasno, da živimo v hiši iz kart.
Demonstracije gledam skozi oči svojih otrok. Najmlajši sin se je pravkar vrnil iz Argentine; zelo se angažira. Sem pa huliganov navajena iz Nemčije, kjer izgredi niso redki. Ne znam napovedati, kam bo vse to pripeljalo. Zdaj sem tako in tako nepokretna, a vseeno me zelo preganja, da bi spet kam šla.
Kam recimo?
V Južno Ameriko. Trenutno se zelo odpira. No, morda pa bi šla tudi zaradi njihove klime. (Smeh.)
V knjigi zapišete, ko pod letnico 1968 govorite s svojo mamo: »Ne povem ji, da še vedno čakam na izpolnitev očetove obljube, da bova šli, ko bom velika, v Latinsko Ameriko. Po sledovih njenega očeta. Razmišljam, da bi ga le opomnila in povedala, da zdaj ne bom več rasla ...« Knjiga je vaša zgodba.
Je.
Kaj je s to vašo ljubeznijo do Latinske Amerike? Prepotovali ste jo vso. Kako to, da je ljubezen še vedno tako močna?
Nisem videla vse Latinske Amerike. Ostal mi je še kar precejšen del. Zdi se mi, da se stvari premikajo; tudi ženske postajajo vedno močnejše. Če živijo še v taki hudi revščini, imaš občutek, kot da pravijo: Ne damo se! Upirajo se ZDA, upirajo se kapitalizmu, upirajo se moški prevladi. Ta njihova energija me drži pokonci.
V kateri državi Latinske Amerike ste se najbolje počutili?
V Venezueli. Čeprav zahodni mediji govorijo čez Chaveza in ga po večini kličejo diktator, ne smemo pozabiti, da si veliko prizadeva za boljše življenje ljudi iz najnižjih socialnih slojev. Če samo primerjam z Nikaragvo, ko me še danes preganjajo slike revščine, ki ...
Radi rečemo, da živimo v svobodi, da imamo ženske in moški enake možnosti in priložnosti. Kako je bilo z vami, ko ste, mladi, stopali na pot pesnice, in to kot pesnikova žena?
Ko sem študirala in si nato našla prvo zaposlitev, se nisem ukvarjala s tem, ali sem ženskega spola ali ne. Zdelo se mi je, da nisem za nič prikrajšana; če imam otroke, je pa to moj luksuz, sem si mislila. A ko sem bila prvič v ZDA, sem razumela, zakaj je žensko gibanje nujno. Pri nas smo bili v tem precej bolj napredni, tudi zaradi naših mam, ki so bile med drugo svetovno vojno moškim enakovredne.
Partizankam se niso drznili ugovarjati. (Smeh.) Biti ženska sem najbolj občutila v literaturi. Ko gledam danes vse te mlade pisateljice in pesnice ... Se odpira. Včasih je bila poezija moška domena. Nikoli nisem razumela, zakaj si jo jemljejo za svojo.
Kako ste vi doživljali takrat za ženske zaprti pesniški svet?
Takrat je zame pomenilo to, da sem nehala pisati. (Smeh.) Ne vem pa, kolikšno vlogo je pri meni igralo dejstvo, da sem bila pesnikova žena. (Njen partner je bil pesnik Tomaž Šalamun, op. p.) Vem le, da bi bil greh izstopiti iz vloge muze in se postaviti na svoje noge. Nikoli nisi mogel biti realen; nisi tisto, kar negativno piše o tebi, nisi tisto, kar piše pozitivno. Ali si Marija ali pa čarovnica. Velikokrat imaš občutek, če so v tebi pesmi ... Kot da gol hodiš po cesti.
Moško razgaljenje je drugačno.
Ženska je veliko bolj neposredna.
Se ne zna skriti?
Ne, ne zna se. Ali pa se noče. Ne vem. Pesem napiše, ko je »skuhana«. (Smeh.) Ne predstavljam si, da bi od osmih do dveh sedela za računalnikom in bila - pesnica. Velikokrat se mi zdi, kot da je pisanje luksuz.
V Slovenijo ste se vrnili spomladi in kmalu zboleli. Namignili ste, da morda tudi zavoljo knjige in vsega, kar ste predelovali med pisanjem. Kako ste jo pisali?
To je bila tema, ki me je leta preganjala, a zanjo nikakor nisem našla prave forme. Nenehno se mi je zdelo, ko sem pisala kaj drugega, da to še ni to. Nisem hotela pisati družinskega romana. To je lahko zgodba, ki kaj hitro zapade v patetiko. Potem pa sem bila nekega dne na berlinskem radiu, na vrt sem se odpravila na cigareto in spreletel me je stavek, ki je postal prvi: Da me je strah? Odprlo se mi je.
Založba Goga mi je ponudila stanovanje v Novem mestu in tam sem bila nekaj tednov, hodila po okoliških vaseh, kjer so moji starši doma in kjer so prebili velik del vojne. Marsičesa sem se spomnila za nazaj. Drugače je bilo kot takrat, ko sem bila otrok. Med pisanjem se mame in očeta nisem mogla otresti. (Smeh.) Pisanje je včasih bolelo. Nekje na sredi sem prenehala in šele čez nekaj mesecev spet nadaljevala. Na trenutke mi je bilo zelo hudo.
Leta 1997 vam je Nemčija podarila zlati križ za humanitarne zasluge. Kako je dobiti nagrado na tujem?
Vsak misli, da ti gre zdaj, ko imaš ta križ, dobro. A tudi pri pokojnini nič ne pomaga. (Smeh.) Ko sem dobila pismo, da me iščejo zaradi podelitve, sem jih klicala, da gre za pomoto, da nisem prava. Oče je bil narodni heroj, ker se je boril proti Nemcem, jaz pa sem dobila nemški križ. (Smeh.) Drugi te drugače gledajo, ti pa se počutiš povsem enako. Samo smešno se ti zdi.
Ste oseba, imam občutek, ki ni nikoli povsem zadovoljna sama s sabo. Vedno se vam zdi, da morate še več, da ni dovolj. Je tako?
Še vedno imam občutek, da niti začela še nisem tega, za kar sem se rodila. (Smeh.)
Stanka Hrastelj je v spremni besedi zapisala: »Ko se Marušina ženska bori za pravico do svoje nežne in mile strani, nezavedno žrtvuje tisto svojo nežnost in milino, ki se vidi navzven ...«
Zdi se mi, da smo ženske v Sloveniji nazadovale. Vse bolj nas, predvsem po osamosvojitvi, potiskajo nazaj v kuhinjo, za štedilnik. Tistega, kar smo imele, nismo zalivale. Vse se nam je zdelo samoumevno. Ko si hočeš nočeš položen v emancipiranost, si na zunaj pogosto videti trd, kljub temu, da se v tebi podira, si negotov. Svojim otrokom pa moraš dajati ravno - gotovost.
Otroci slej ko prej vržejo staršem v glavo vse tisto, kar je bilo zanje zmotno. Kaj ste vi dobili v glavo?
Predvsem to svoje hipijevstvo. David, starejši sin, je enkrat rekel, da bo napisal knjigo z naslovom My mother's kitchen - my destroyed childhood (Kuhinja moje matere - moje uničeno otroštvo, op. p.). (Smeh.) Nisem pričakovala, da mi bodo ob moji bolezni tako stali ob strani; še posebno moj najmlajši sin Jakob. Kar pozabiš, kaj so ti vse v teh letih odraščanja zmetali v glavo, ampak tudi sama nisem bila prizanesljiva do svoje mame. (Smeh.) Velikokrat se vprašam, kaj bi bilo zanje bolje.
Ste se zavzeli zase, ko so vam postavili diagnozo?
Rekla sem si, da se ne dam! A zdaj se vse skupaj že toliko časa vleče, da je začela volja popuščati. Vsako jutro se moram prepričati, da se ne dam. Ko gledam vnuke, vem, da se še res ne smem vdati. Še toliko moram napisati.
