Tiskane izdaje
Mentor, edina tukajšnja literarno-mentorska revija, v novi letnik vstopa prenovljena vsebinsko in likovno, s pomlajeno uredniško ekipo, a z istim ciljem: na potovanje v svet literature pošiljati kredibilne, dobre, branja vredne avtorje.
Kaj pove pogled v preteklih petintrideset let Mentorja? V ustanovitvenem odboru revije, ki jo je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja pri takratni Zvezi kulturnih organizacij, predhodnici Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD), pomagal ustanoviti in potem lep čas voditi kot glavni urednik zmeraj strastni in polemični Peter Božič (1932–2009), so bili, kot je pred časom spomnila dolgoletna urednica Dragica Breskvar (Vesković), med drugimi Bojan Štih, Tomaž Šalamun, Rudi Šeligo, Slavko Pregl, kasneje so z revijo, ki je s svojo razvejano literarno dejavnostjo najpomembnejša ustanova na področju literarnega mentorstva, kot je včeraj omenil direktor JSKD Igor Teršar, tako ali drugače, kot mentorji, kritiki, uredniki, sodelovali tudi Taras Kermauner, Berta Bojetu, Ivo Svetina, Manca Košir, Tone Peršak, Feri Lainšček, Miha Mohor, Goran Gluvić in mnogi drugi, od mlajših Aleš Šteger, Mitja Čander, Uroš Zupan, Matej Krajnc, David Bedrač, Andrej Skubic, Lucija Stupica in niz drugih.
Previdno, vendar entuziastično
O dometu revije govorijo še drugi podatki: sodelavki Mentorja Nataša Kramberger (nagrajenka Festivala mlade literature Urša, ki ji je JSKD izdal prvenec Nebesa v robidah) in Gabriela Babnik (dobitnica lanske Stritarjeve nagrade za literarno kritiko in zdajšnja urednica reportaž in komentarjev v Mentorju) sta se uvrstili med finaliste Delove nagrade za roman leta kresnik, obe sta tudi prejemnici nagrade Evropske unije za literaturo.
Zdajšnja odgovorna urednica Barbara Rigler prvo številko novega letnika uvaja z besedami, da prenovljeno uredništvo nadaljuje delo starejših kolegov »previdno, vendar entuziastično, z veliko mero profesionalnosti ter željo po novem znanju in ustvarjanju.« Pomen literarnega mentorstva je v času, ko se zdi, da več ljudi piše kot bere in ko lahko slehernik zaradi novih medijev in kanalov komuniciranja objavi pravzaprav vse, kar želi, verjetno še bolj pomembno kot pred desetletji.
Glavni urednik revije Aljoša Harlamov poudarja, da Mentor predstavlja tudi kote in robove kulturne ustvarjalnosti, za katere se glavni tokovi medijev navadno ne zmenijo, ljubiteljsko, neuveljavljeno, mlado ustvarjalnost na vseh področjih, ne le literarnem, o ključni vlogi revije pa je povsem jasen: »Naj vas trenutna neznosna lahkota objavljanja knjig ne zavede – revija Mentor je prva stopnica v svet literature. Že 35 let in naprej!«
S takim mnenjem se verjetno strinja večina nekdanjih sodelavcev revije. Pisatelj Andrej Blatnik je ob jubileju Mentorja navrgel: »Učenje pisanja se tudi v Sloveniji počasi, a nezadržno uveljavlja. Ogromno za boljše domače pisanje je naredila prav revija Mentor. Tudi zato, ker neprestano opozarja na tisto, kar je v eni od prvih številk rekel Drago Jančar: 'Na začetku pisanja je branje.' Dodal bi: branje dobrih knjig, pa tudi branje Mentorja in ne nazadnje branje lastnih prvopisov, ki ponavadi z vsakim popravkom postajajo boljši, če znamo upoštevati tisto, kar smo se iz branja drugih naučili. Mentor pomaga.«
Literatura brez centra
Literarni zgodovinar in pisatelj Denis Poniž pravi, da je bil Mentor »več kot mentorska revija, bil je žlahtna književna tribuna, prostor resničnega dialoga, kjer sem srečal veliko žlahtnih ljudi. Dragico Breskvar, Petra Kuharja, še enega Petra, Božiča, Branka Hofmana. Če naštejem samo tiste, ki so v spominu zapisani na prvi strani, bili smo druščina, ki se ni generacijsko ločevala in spakljivo preštevala, kdo je boljši, pametnejši, uspešnejši. Tak je bil Mentor, ko sem bil zraven. Upam, da je tak tudi danes in da bo tudi jutri.«
Pisateljica Nataša Kramberger dodaja: »Ko praznujemo petintrideset let revije Mentor, pa tudi dvainštirideset let » republiških srečanj pesnikov in pisateljev«, se moramo spomniti, da mentorsko delo s perspektivnimi literati nikoli ni bilo samoumevno, kaj šele množično, kot se v poplavi kreativnih šol nemara zdi danes. Predvsem pa to mentorstvo še do danes v nobeni drugi organizaciji ni bilo tako de-centralizirano nastavljeno, po vsej Sloveniji raztreseno, kot je to pri Mentorju. Zame to šteje, ker literatura kakor nima mej, tudi centra nima.«
Tudi pesnik Milan Vincetič se strinja z mnenjem, da revija Mentor tudi po petintridesetih letih izhajanja vestno izpolnjuje svoje poslanstvo: »Ostaja odskočna deska za svet 'prave' literature. Tudi moje prve objave so se zgodile v Mentorju, kasneje sem postal stalni sodelavec, urednik in seveda tudi 'mentor'. Največ zaslug, da je revija dočakala tako lepo starost in seveda kvaliteto, imata predvsem Peter Božič in Dragica Breskvar, prepričan pa sem, da bo revija z mladimi, ki so sedaj prevzeli krmilo revije, še 'naplavila' nova zrela literarna imena, kar potrjujejo nagrade za prvence ter vse bolj odmeven festival mlade literature Urška.«
Peter Rezman, Mentorjev urednik za »literarno (ob)rob(je)« in lanskoletni finalist nagrade kresnik ugotavlja: »Težko se sprijaznim z dejstvom, da je minilo 35 let od moje prve objave v prvem letniku Mentorja. Hkrati pa ne morem drugače, kot da se zahvalim Petru Božiču tam gori nekje, ali pa doli, (kdo bi vedel, kje je pristal), da je naši generaciji omogočil solidno in ugledno mesto za objavljanje in ponujanje svojega pisanje v branje.
Poleg navadnih bralcev pa so naše izdelke dobili v roke takrat najuglednejši literarni strokovnjaki. Jaz sem se menda prvič resno ovedel svojega 'poslanstva', ko je mojo drugo objavo pesmi pospremil Bojan Štih z navidez skromnim nasvetom, da mi ogledi Kosovelovih Integralov ne bi škodili. Sem ga ubogal nemudoma in res mi niso škodili.
Brez Mentorja mene kot pisatelja ne bi bilo. Tako sem odgovoril pred kratkim, ko sem ob neki predstavitvi Zahoda jame odgovarjal na vprašanje, ali bi jaz obstajal kot pisatelj, če ne bi bilo rudarstva. Brez jame bi vseeno bil pisatelj. Brez Mentorja skoraj gotovo ne.«
