Meta Kušar: Če je človek samosvoj, je vaba za življenje

Letošnja lavreatka Rožančeve nagrade Meta Kušar si želi bralce spodbuditi k iskanju poetičnega v sebi.

pon, 17.09.2012, 21:00
»V slovenski politiki so bili kompleksi pomembni samo enkrat; takrat, ko je na volitvah zmagala pomladna garnitura.«

V esejih iz zbirke Kaj je poetično ali ura ilegale, za katero je v soboto prejela Rožančevo nagrado, Meta Kušar, pesnica, esejistka, avtorica »metavečerov«, ustanoviteljica glasbeno-literarnega performansa »prestol poezije«, »agilna v besedi, dosledna v svobodi, spoštljiva v spominu«, piše o duhovnem življenju.

Vam nagrajenska slava godi?

Rožančeva je moja prva velika literarna nagrada in sem jo srčno vesela. Prijetno je, kadar se ego po dolgem času lahko v javnosti malo razprostre na soncu.

Na podelitvenem večeru ste besedam o tem, da Rožančev sklad poskuša vzgajati primerno vzdušje za esejistiko, odvrnili, da klima res omogoča eseje, občutek, da imaš bralca. Kaj vam torej pomeni odziv bralske in kritiške javnosti?

Močno čutim, da se niti pesmi niti esejev ne da pisati za predal. Ustvarjalna ideja se želi materializirati, ker jo le tako lahko življenje preverja. Če si v omari zaprt, ne moreš zoreti. Tudi kdor dela za Boga, potrebuje dobrega bralca, notranje svobodnega, demokratičnega, da mu pove, ali res dela za Boga. Čeprav človek veliko vloži v delo, čeprav pozna svoje ozvezdje in tisto, kar privlači, mora, preden se sam potreplja po rami, narediti preizkus, kako daleč vrže svoje kopje.­ Od začetka sem si želela, da bi prvi preizkus mojega meta naredil esejist Iztok Simoniti, ker vem, da je razmišljujoč, s svojim zaznavanjem mojemu dojemanju sveta komplementaren in poglablja se z izjemno pazljivostjo. Že desetletja me bere. Še več, njegovo stališče iz knjige Historia magistra mortis – je napisal, da esej razume kot metodo spoznavanja, kot 'miselni in etični napor neprestanega iskanja in opredeljevanja' – je tudi moj esejistični credo. Njegov uvod, Kozmos pesnice, je natančno to, kar mora biti o knjigi v uvodu napisano.

O vzdušju še nekaj bistvenega. Za moje vztrajanje v eseju, za preverjanje pri bralcih, je že skoraj dve desetletji zaslužen urednik 7. vala Primorskih novic Robert Škrlj, ki od ustanovitve te priloge ustvarja za moje esejistično delo milo mediteransko klimo. Dobri so bili tudi zapisi, ki so se o knjigi zvrstili, nekateri so prav izstopali in tudi vi ste me dobro brali.

Po branju vaše nagrajene knjige se mi je zapisalo, da ves čas analizirate, kar je pač mogoče analizirati, sebe, okolico, take in drugačne fenomene, ideologije in doktrine, in pri tem prihajate do ostrih, čeprav pogosto malce skeptičnih uvidov. Kakšne vrste je vaša (psiho)analizatorska strast, kaj jo žene?

Upam, da se vidi in čuti, kako vse to analiziram zato, ker si želim priti do sinteze. Moja strast je opazovanje. Oko je moje prvo čutilo, čeprav sem pesnica. Oko je povezano z dušo. Želim videti, kako stvari so, v nasprotju s tistimi ljudmi, ki vidijo, vendar se zaradi špekuliranja pretvarjajo, da ne. Najhujši so tisti, ki odlično vidijo, vendar so sposobni vsak hip sprevreči dejstva in dela in vrednote in svojo vednost vpreči v manipuliranje. Takim ostane samo institucionalna moč in nič drugega. Da je institucija brez človečnosti pekel, pa vemo. Vsaka, tudi cerkvena.

Človek me iskreno zanima, ker je naše preživetje povezano s slehernim življenjem na planetu, hkrati pa tudi s skrivnostmi, za katere imamo vsi od začetka transcendentni nagon, da bi se jim bližali. Izkušnja me žene. Ne izziv, ne maram te boksarske besede. Izkušnja kot želja po sintezi, po spoznanju. Tudi za ljubezen je nujna. Vse to delam v svojih pesmih, že ves čas. Moji stari učitelji so me opozarjali: vse, kar vidiš, je tako, kot vidiš, in še vse drugače. Ta resnica je najmočnejši motor mojega esejističnega pisanja. Poezija da veliko možnosti, kjer je taka drža pesniška metoda, saj pesnik pušča sledi, ne zabija prozaičnih dokazov. Enako metodo sem hotela uporabiti pri esejih. No, ljubezen je verjetno še večji motor, ampak če je res ljubezen. Učitelji mi s tem opozorilom niso ponujali skepse, kazali so na evolucijo duha.

Rada bi razumela sebe, kar sploh ni lahko, pa tiste, ki jih imam rada, pa Slovenijo in Slovence in tiste med nami, ki iz ranjenosti in bolečine govorijo o Slovenceljnih in Slovenčkih. Čisto enostavno bi lahko rekla: želim razumeti človeka. Tudi čudaka, posebnega. Omalovažujoče se da govoriti o vseh narodih, vendar po človeški plati zagotovo nismo prav nič slabši od svojih sosedov ali Nemcev. Naša individuacija je v času po drugi svetovni vojni zastala. Živeli smo dolgotrajno elementarno nesrečo duha. Omrtvičila nas je zahtevana lojalnost do totalitarizma in ne pozabimo, da je bila beseda duša prepovedana. Jasno, da tudi duševne vsebine. Prvi pogoj za njihovo dejavnost je osebna svoboda, zato je duša pramodel demokracije, kot mi je rekel prijatelj Jože Magdič. Zaradi tega lahko opazim razliko med Slovani in Evropejci.

Kakšno?

Zavest mojih italijanskih in švicarskih prijateljev je bolj gibka in dalj sveti, ego močnejši. Tudi na Slovenskem poznam take posameznike,­ vendar so za kolektivistično mentaliteto zoprni. Nekatere celo šikanirajo. Še zdaj, v samostojni Sloveniji, nam s strankarskim kolektivizmom preprečujejo, da bi bili individuumi, in nas umetno pohabljajo. S tem poglabljajo krizo. Občutek je strašen, boleč do norosti, ker ves čas izgubljaš, čeprav veš, da bi lahko zmagal.

Pred podelitvijo nagrade smo slišali mnenje, da iščete besedo na nepesniški način. To iskanje ima očitno največ opraviti z osebno izkušnjo, pa vendar me zanima, kako se lotevate pisanja?

Saj poznate občutek v prsih, skrivnostno težo breztežnega. Človek mora neke reči napisati, da bi jih ljudje brali. Šele ko jih drugi razumejo, je tebi lažje. Če ni odmeva, je kakor pri psihiatru, ko ni transferja.­ Ta občutek v prsih včasih človeku homogeno poveča specifično težo, drugič pa je, kakor da imaš kol v prsih. Moj pogled je tak, da konkreten podatek zame ni samo konkreten podatek. Vedno ga neki kontekst pobarva, kakor naši duševnosti pokrajina daje ­odtenke.

Ravnotežje in ponavljanje sta zakona življenja pa tudi vesolja. Sta kozmična zakona. Če bi politiki to vedeli, bi nehali z obljubami o raju in bi raje priskrbeli državljanom demokratično, pravno varstvo pred obsedenci s totalitarizmi, ki kar naprej fantazirajo, kako bi človeka krotili s katastrofami vseh vrst. Osebna izkušnja je osrednja, vendar je ne razumem dobesedno. Veliko vedeti o otroku ni pogojeno s tem, da ga rodiš, ampak s tem, da greš vase, v svoje otroške stiske in sladko sproščenost, in potem se vživljaš v otroka, ki je pred tabo. Ne moreš pa biti infantilen, če ga hočeš greti, da bo na toplem varno začutil sebe. Samo s tem, če je človek samosvoj, je vaba za življenje. Formalizmi uničujejo vitalnost in individuum, hkrati pa posameznik institucijo potrebuje. Še kako je institucija potrebna, ampak če jo vodijo osebnosti, ne pa nevrotični ranjenci, ki si jo uzurpirajo za svojo varnost. Brez osebne izkušnje se ne da ničesar delati, niti pisati eseja. Ni poklica, pri katerem bi bil človek brez škode robot.

Najprej, še pred pisanjem, mora biti strast, premislek, potem pride formulacija, slog, daleč po tem morda dvom ali zadoščenje. Se motim?

Začne se z bremenom, pragozdom, s potrebo po razlaganju. Ogorčenje. Razgretost. Že zaradi poezije mi srce gori, vendar v nekem trenutku moraš razložiti, kako vidiš povezave, kratke stike, notranjost dogajanja in formalizme ... moja individualna podzavest je bila nabrekla od tega, da s svojo poezijo v Sloveniji nisem prišla na dan, pehalo me je v depresijo, ampak me ni potegnilo v tiste globine in tolmune podzavesti, da bi odnehala in utonila, ker so se lepe reči dogajale v Padovi, Londonu, Bratislavi, Parizu, Novem Sadu in urednik je imel vedno prijazen glas: 'Napišite kaj za dan samostojnosti!' in tako naprej.

Pred časom ste mi navrgli, da ste se v poeziji 'izdajalskega pridevnika' ženski vedno branili, za Uro ilegale pa da ste takoj pripravljeni priznati, da je – vsaj po vašem mnenju – zaznamovana s čutom ženskega spola. V četrtek zvečer ste na to temo dodali, da je zdaj 'na vsakem vogalu kdo, ki ti reče bu, še posebej ženskam'. V čem je ta knjiga drugačna od tiste, ki bi jo hipotetično napisal gospod M. Kušar?

Moški ali ženska, ki izgovarjata ta izdajalski pridevnik s stališča totalitarističnega patriarhata, imata slabe, skrite namene, čeprav morda vodita politiko pozitivne diskriminacije. Če daš ženske v eno knjigo, bi moral dati tudi moške v svojo knjigo. Žensko gledati kot žensko, je lepo, velja tudi za poezijo ali esej, ampak pri socialnem uveljavljanju je perverzno, kakor je tudi to, da hočejo poezijo voziti z rešilnim avtom, namesto da bi ji dovolili pravico do individuacije in bralca.­ Saj sva že govorila, da so reči take, kakor so, in še vse drugačne. Recimo, gospod pesnik, ki dobi vse formalne potrditve, ki si jih lahko pesnik želi, vsako leto mu izide knjiga, postane akademik, vendar kaj pomaga, če ni skoraj nikogar, ki bi znal brati finese njegove poezije, če ni nikogar, ki bi jedel njegov sanjski kruh in bil sit. Feministke pravijo, da moška pisava zamolčanega ne pozna. Ni rečeno, da bi bil gospod M. Kušar socialno bolj izživet, če bi bil tudi on čustveni intuitivec in kakor jaz načelno neusmiljen. Ne samo pesnic, tudi pesnikov je malo, tistih, ki so imeli take sanje, ki še danes veliko pomenijo, hkrati pa so imeli milost, da so jih že v svojem življenju lahko delili z drugimi.

Navajam citat iz knjige – 'Ne da se reči, da bi se po letu 1999 v slovenski humanistiki kaj spremenilo na bolje. V umetniškem okolju tudi ne. Slovenska kultura še ni izvedla minimalne tranzicije' – in sprašujem, kaj predlagate. Pravzaprav: Kaj umetnikom? Kaj politikom? Kaj tako imenovani 'širši javnosti'? In kdo je kriv za stanje, ki ni ravno vredno posebnega vzhičenja? Zakaj mora poetično pristajati na margino ali, kot pravite, na ilegalo? Bi v času spletne vseenosti rabili spodbudo,­ nekakšnega Josipa Vidmarja za zdajšnje čase?

Najbrž ni bolj eksplozivne mešanice, kot sta tranzicija in narcisoidnost. Komunistični kolektivizem je zastrupljal atmosfero z nadomestnimi bogovi, ki so usmerjali želje. Če je bil komunist osebnost, je demonske vplive čutil sam in peklensko trpel, ko je doživljal svoje oblastnike. Ubijalska šablona se nadaljuje.

Kadar je oblastnik, torej predsednik, vodja stranke, papež, škof, rektor, dekan, direktor za čustvene vsebine, funkcionalno nepismen, je to znak, da so lahko tudi oni, ki so pod njim, taki. S padcem komunizma so si potomci komunistov lahko zagotovili oblast samo tako, da so postali revolveraši liberalizma, in moram dodati, da krščanski kapitalisti v glavnem nimajo krščanskih vzorov. Imamo nove inženirje duš, ki jim je vse dovoljeno. Spet imamo neke pesniške menedžerje, neke vidmarje, ki 'diktirajo', kakšno naj bo pesništvo, literatura. Prej je bilo vse nadraženo s politiko in je še vedno. Jasno, da se upiram tem narcisom, ki so si vzeli pravico na vseh področjih vzeti vse, kar se le da vzeti. Iz prejšnjega režima se mnogi spomnijo rekla: To nam pripada. Reklo se uporablja naprej in zaradi njega se celo umetnikom jemlje edino dragocenost: individualnost. Tem malignim narcisom so slovenska politika, pravna veja oblasti in končno, a ne na zadnjem mestu, mediji pustili, da so za seboj puščali kaos. Zdaj se vsi čudijo. Kar po istem vrstnem redu. Kaj vam pomaga katekizem ali moralni kodeks, če nimate osebnega stališča do vrlin, nimate občutka; ne za državljane, ne za verz, ne za svojo staro mamo, ne za mesto, ne za park in tako naprej. Če arhitektu, ki nima človeške omike, ponudiš najboljšo svetovno izobrazbo, zaradi tega še ne bo razumel, da je mesto s štirimi vrati njegova neuničljiva celost – spoj zavesti in nezavednega. Brez individuacije se ne moremo človeško educirati, zato se moramo skrivati za svojimi položaji in titulami. Narcisoidnih pesnikov poetično ne briga. Narcisoidnega politika ne brigata ne država ne državljani. Narcisoidni profesorji ne marajo učencev in študentov. Narcisoidnega­ zdravnika in znanstvenika ne brigajo bolniki. Maligni narcis hoče moč, hoče, da ga hvalijo kar naprej, in hoče denar. Veliko denarja. Še več. Delo zanj ni nikoli priložnost, da bi skrbel za dušo, zato nikoli ne dela zastonj. Čeprav se narcis boji kazni kot hudič križa, očitno ni nikogar, ki bi ga kaznoval.

Tvegajte popreproščenje in skicirajte odgovor na vprašanje: So Slovenci zdajšnjega časa moralni ljudje?

Slovenija je alpska država in potrebujemo oblast, ki bo omogočila, da se bo vsak izkazal s pozitivno napadalnostjo. Po medijih nam krojijo podobo in samopodobo, strokovnjaki svetujejo, kako se uspešno preboksati skozi življenje. Čisto nekaj drugega je poslušati sebe, si biti bližnji, da boš lahko tudi drugemu bližnji. Mi se še vedno zgledujemo po arhetipu, ki ga obdeluje Miller, in kar naprej nam grozi Smrt trgovskega potnika. Kaj je zares biti uspešen? Dizajniranje vse prekrije, tudi to boksanje k uspehu je odeja, pod katero se človek skrije, vendar notranje poškodbe skačejo ven kakor predali pri Miki miški. Duševnost je policentrična in prav moralnost ji to omogoča. Enako velja za konkretno življenje in umetnost.

Prijavi sovražni govor