Michal Viewegh: »Ko preživiš klinično smrt, so kritiki nepomembni«

Michal Viewegh (1962) je ta čas najplodnejši češki pisatelj, avtor šestindvajsetih knjig v dveh desetletjih, po njegovih tekstih in scenarijih so posneli več filmov, skratka, je uspešen »podjetnik v literaturi«, kot si pravi­ v šali.

Konec leta 2012 mu je počila aorta, a je k sreči preživel ter o tem napisal knjigo Moje življenje po življenju, ki je zelo intimna, za nekatere celo pretirano čustvena izpoved. Kriminalka Mafija v Pragi pa je Vieweghovo najnovejše delo v slovenskem ­prevodu.

Vaši bralci na Češkem vedo, v Sloveniji pa najbrž večinoma ne, kakšna huda, smrtno nevarna kalvarija je za vami. Dolgo ni bilo jasno, ali boste preživeli. Zdaj se spet pogosto pojavljate v javnosti in imate vsaj nekaj literarnih branj na mesec. Kako se počutite?

No, še zmeraj nisem čisto dober, kot se reče. Še zdaleč to nisem jaz. Imam lažje depresije, sem brez energije, predvsem pa imam težave s kratkoročnim spominom. Česar si takoj ne zapišem, izgine za vedno.

Ko ste začeli okrevati, ste o svojem boju in zelo spreminjajočem se, tudi brezupnem zdravstvenem stanju kmalu začeli pisati knjigo. Izšla je pod naslovom Moje življenje po življenju (Můj život po životě, 2013). Po enajstih mesecih od začetka bolezni ste knjigo sami predstavljali, nekaj sto ljudi pa je čakalo v vrsti na vaš avtogram. Kako izbirate javne nastope, saj vas v vašem položaju morajo močno utrujati?

Na literarne nastope spet hodim. Branje mi ne povzroča težav, le vidim nekoliko slabše. Težave so drugačne – da ne bi izgubil ključev, vozniškega dovoljenja, denarnice, da ne bi kje zašel, se izgubil na poti in pozabil, kje sem parkiral avto.

Kako ste pisali Moje življenje po življenju? Kot nekakšno intelektualno avtoterapijo in oživljanje nekdanjih psihofizičnih sposobnosti? Ste pisali predvsem zase, da bi nekoč, ko se vam bo zdravje izboljšalo in vrnilo, lahko rekonstruirali, kaj se je z vami dogajalo?

Pisanje te knjige je bilo zame zelo pomembno iz več razlogov: vsak dan sem napisal tri, štiri strani, kar je vsaj malo zapolnilo veliko praznino, ki je nenadoma zazijala v mojem življenju … Pravzaprav je to bila psihoterapija. Nastala je resnična pripoved, poročilo o mojem grozljivem lanskem letu, napisana za moje bližnje in prijatelje pa tudi zame. Za prihodnje čase – da ne bi pozabil ...

Kakšnega bolj točnega ali vnaprejšnjega načrta najbrž niste imeli … saj je grozilo, da bo popularen, tudi najproduktivnejši češki pisatelj zadnjega desetletja moral nehati pisati. O čem, na kratko, govori ta knjiga?

Načrta res nisem imel. In ne potreboval. Opiral sem se na zapiske, ker sem vsak dan pisal dnevnik, ter izhajal iz njih. To je iskren dnevnik o mojem težkem lanskem letu.

V knjigi ste se bralcem razkrili v vsej človeški šibkosti, s spoznanji o naši končnosti, ki so vas zalotila nepripravljenega, na višku telesnih in intelektualnih moči. O čem premišljujete zdaj, ko se pravzaprav ta življenjska preizkušnja nadaljuje?

Nenehno razmišljam, kako naj vse to preživim. V tem boju še zdaleč nisem zmagal.

Knjiga je bila pri bralcih večinoma dobro sprejeta, toda očitki so tudi bili dokaj hudi, padali so celo nizki udarci. Določen del kritike knjigo izrazito odklanja in vas je dal dobesedno na pranger – češ, 'deklasirani alfa samec', in – koga pa to čustveno pisanje zanima. Kako ste vse to sprejemali v hudi stiski, v kakršni ste bili?

Ko preživite klinično smrt, postanejo literarni kritiki nepomembni. Politiki, mimogrede rečeno, tudi. Kaj šele rumeni tisk.

Lani je v elektronski obliki izšla nova izdaja vaše knjige Nove ideje ljubeznivega bralca (Nové nápady laskavého čtenáře). Navezuje se na knjigo Ideje ljubeznivega bralca (Nápady laskavého čtenáře, prvič izdano leta 1993). Od kod takšna priljubljenost tega dela?

Ker je knjiga namenjena vsakemu, ki ima literaturo rad, vendar je ne jemlje smrtno resno.

Knjiga je parodija, ironična reciklaža motivov petnajstih literarnih del češke in svetovne književnosti. Zakaj ste se lotili parodije, smešenja po vaše šibkih točk znanih avtorjev? Je mogoče parodirati tudi vas samega? Bi to komu dovolili?

Seveda bi dovolil. Vsakogar je mogoče parodirati. Literature, kot rečeno, ne smemo jemati preveč resno. S parodijami se ne posmehujem avtorjem, ki so, pogosto tudi po pravici, zelo slavni, pač pa se ljubeznivo zafrkavam. Iz prijateljev prav tako lahko zbijamo šale, če ne, niso pravi prijatelji.

'Osnova parodije je, da odkriješ pri kom kakšno maniro in jo potem parodiraš,' ste nekoč zapisali ob tej knjigi. Če samega sebe strogo ovrednotite – ni v vašem pisanju ravno tako veliko manire? In obrti po principih prevladujoče ameriške šole kreativnega pisanja?

Se razume, da je tudi mene mogoče parodirati. Recimo nekdanje očitno, nekoliko tudi bahaško donjuanstvo ali pa večno razburjanje nad literarno kritiko …

Nikoli se niste pretvarjali, da pri pisanju zelo mislite na bralca, na občinstvo, na efekt.

Pri pisanju nikoli ne neham misliti na bralca. Bo razumel? Ga bo zabavalo? Se mu ne bo zdelo vulgarno ali bedasto? To je zame logično avtorjevo samospraševanje.

'Podjetnik v literaturi' – mar niste sami sebe tako označili?

Seveda, ampak to je ironija na moj rovaš, meri pa na to, da sem vsako leto izdal vsaj eno prodajno zelo uspešno knjigo.

Knjiga Mafija v Pragi je pred kratkim izšla v slovenščini pri založbi Sanje, razmeroma kmalu po izidu originala (2011). V uvodu­ s pravimi imeni imenujete prototipe likov, ki so protagonisti v kriminalki, potem pa jih pomešate, združujete, križate s pomočjo kolaža. Osnovna dejstva ostajajo verodostojna in segajo do državnega vrha. Lahko bi si vse skupaj izmislili – bralci pa bi sami našli vzporednice z realnostjo. S tem sledite ustvarjalnemu principu, značilnemu za vas – iz realnosti narediti fikcijo in tako bolj izostreno pokazati, kakšna je po vaše realnost v resnici.

V knjigi Mraz veje z Gradu (Mráz přichází z Hradu, 2012) se res nisem več skrival za (prozornimi) psevdonimi, ampak sem uporabljal prava imena politikov in mafijcev. To je bila zavestna provokacija. Govorilo se je celo, da je moja počena aorta posledica te knjige … da so zaradi nje naredili atentat name. Ampak tega ne morem jemati resno, saj bi lahko zblaznel.

Knjiga bi se lahko imenovala tudi Mafija v Ljubljani … Politično in gospodarsko podzemlje je pri nas podobno.

Kaj takega je mogoče, tako razlago sem že slišal.

Na Slovenskem vašo knjigo Mafija­ v Pragi in v njej obravnavano tematiko zanesljivo dojemajo popolnoma drugače kot češki bralci, ki brez težav prepoznajo ozadje – vedo za resnične osebe, dogodke, pojave iz češkega vsakdana, tistega koruptivnega, kriminalnega, grabežljivega, ki se v želji po bogastvu in moči ne ustavi pred ničemer. Tega so češki mediji vsak dan polni, tako kot slovenski.

Mafija povsod deluje podobno, povezana je v mednarodnih mrežah, rekel bi, da je mafija nekakšen McDonald's zločinov.

Kaj podobnega se v vaši obsežni bibliografiji doslej še ni pokazalo v tako veliki meri. Seveda so predhodnice in naslednice, na primer Čudovita leta s Klausom (Báječná léta s Klausem, 2002, e-knjiga 2013), Mraz veje z Gradu … Boste postali predvsem politično angažiran pisatelj?

Ko sem pisal knjigo Mraz veje z Gradu, sem se zares pošteno razburjal nad češko politiko, danes pa političnega dogajanja ne spremljam več. Tisti časi so za menoj. Ne nazadnje sem statistično mrtev, kajti devetdeset odstotkov ljudi, ki jim poči aorta, ne preživi.

Ohranjate stike z vašimi prevajalci? V Sloveniji so to Nives Vidrih, Bojana Maltarić, Jernej Juren in zdaj Anjuša Belehar. Imate navado, da s prevajalci usklajujete prevod?

Seveda dame poznam, Nives je že dolgo moja prijateljica. Prevajalcem dajem proste roke, seveda pa sem vedno pripravljen odgovarjati na njihova vprašanja in jim vse pojasniti.