Za letošnjim Rožančevim nagrajencem za knjigo esejev Nujnost poezije (Hyperion) je sladka jesenska bera.

Do Miklavža Komelja, umetnostnega zgodovinarja, pesnika, esejista, publicista in še kaj, te dni ni ravno preprosto priti, saj dneve preživlja v Nuku, kjer je zakopan v literarno zapuščino Jureta Detele. Pripravlja namreč knjigo o njem. Sicer pa bo ta jesen za Komelja knjižno bogata – oktobra izide njegov prevod Vallejove knjige Trilce, pa tudi nova knjiga njegovih pesmi Roke v dežju. K sladki jesenski beri sodi tudi Rožančeva nagrada, ki jo je dobil za knjigo esejev Nujnost poezije (Hyperion).

V njej so zbrani štirje eseji iz let od 2005 do 2010, v katerih je odprl nekatere teme, ki so bile bistvene za njegove poskuse pisanja poezije.­ Naslovi so: Političnost poezije, »Este animal que soy«, Fernando Pessoa v partizanskem taboru ter Poezija in univerzalni jezik. O teh esejih je tekla beseda v pričujočem pogovoru.

V uvodu pravite, da 'nujnost poezije' ni v tem, da ji je treba priznati neko vlogo v svetu, ampak v tem, da je treba svet v temeljih spremeniti. Gre vam torej za nekakšno revolucijo, pri kateri poeziji namenjate pomembno vlogo.

Stavek, ki ste ga citirali, se seveda sklicuje na veličastno pesem ­Internacionala. Poezije ne razumem samo kot pisanje verzov. Všeč mi je Lacanova definicija iz seminarja o psihozah: poezija se pojavi kot zavzetje nove vrste simbolnega razmerja do sveta. In v tem je njena vloga resnično lahko revolucionarna. Tu se res lahko zamenjajo 'temelji'. Ko sem pisal knjigo Modra obleka, ki je avgusta izšla pri založbi ZAK, sem prav to fizično občutil. Nočem rožljanja z revolucionarno retoriko, danes je takega površnega rožljanja preveč in v resnici ničesar ne spreminja. Ko govorimo o revoluciji, se moramo vedno vprašati, kakšna revolucija, čigava revolucija. Kajti navsezadnje je tudi kapitalistični sistem po definiciji ena sama permanentna revolucija, nenehno revolucioniranje produkcijskih sredstev – ki bo, če bo še naprej povezano z zasebnim dobičkom, svet ne samo do nespoznavnosti spremenilo, ampak tudi uničilo … Proti temu se je seveda treba boriti. Ne mislim, da lahko politične probleme rešujemo s pisanjem pesmi – vem pa, da ima poezija lahko pomembno vlogo v spreminjanju človeške subjektivnosti – čeprav pri njej še zdaleč ne gre samo za to. Majakovski je besedo imenoval vojskovodjo človeških sil. Jaz sicer nisem ljubitelj vojaške terminologije, čeprav sem opazil, da nekateri mislijo, da sem, kar je pravzaprav zelo smešno. Resnična revolucio-narnost poezije se ne dogaja na ravni ilustriranja političnih stališč, na ravni deklariranih intenc, v politični instrumentalizaciji …

Kje pa se dogaja?

Zdaj poskušam prevajati dramo Djune Barnes Antifona – to je eden najbolj revolucionarnih tekstov dvajsetega stoletja: prav v tem, kako neusmiljeno dekonstruira mehanizme tvorjenja smisla, ki določajo civilizacijo, v kateri živimo; Monique Wittig, ki je prevajala njene kratke zgodbe, je o Djuni Barnes čudovito zapisala, kako od besede do besede ustvarja lasten kontekst, 
z golimi rokami proti vsemu … 
V eseju Fernando Pessoa v partizanskem taboru sem poskušal spregovoriti o komunističnih spoznavnih konsekvencah, ki jih lahko potegnemo iz opusa Pessoe, ki po političnem prepričanju ni bil ravno blizu komunizmu...

Odkritje partizanske umetnosti, s katero ste se intenzivno ukvarjali zadnja leta, torej za vas ni naključno, ampak vas je k njej pripeljala logika premišljevanja o poeziji. Ali je bilo ravno obratno?

Partizanska umetnost me je že dolgo zelo zanimala in mi je bila ljuba. Do tega, da sem o njej začel pisati, me je privedla logika refleksije o umetnosti. Partizansko umetnost sem skušal uzreti na nov način: ne kot preprosto politično instrumentalizacijo umetnosti, še zlasti pa ne kot nekakšno 'vojaško umetnost', ampak kot premik 
v subjektivaciji – če pogledamo tako, dobi tudi gradivo, s katerim umetnostna zgodovina ni vedela, kaj početi, presenetljivo nove pomene. Tako smo poskušali predstaviti partizansko gradivo tudi v okviru nove stalne razstave v ljubljanski Moderni galeriji. Partizanska umetnost je postavljena v liniji, ki vodi od tako imenovane zgodovinske avantgarde proti sodobni umetnosti. Sicer sem v knjigi o partizanski umetnosti obenem precej kritičen do politizacije sodobne umetnosti. Poskušal sem poudariti razliko med političnostjo in politizacijo.

V eseju Političnost poezije pravite, da je bistvo te političnosti v 'inkumenzurabilnosti' (nemerljivosti, neizmerljivosti, neprimerljivosti) poezije in politike. Takole je zapisano: 'Poezijo spreminja v resnično orožje, močnejše od orožja biričev, ravno inkomenzurabilnost med načinom obstajanja poezije in načinom obstajanja orožja.' Bistvo poezije je torej, če prav razumem, drugačna mera stvarstva. Kakšna je ta mera in kaj pravzaprav meri?

Citat se nanaša na neki baročni sonet, v katerem pesnik brani drugega pesnika, ki so ga aretirali biriči. Pesniku, ki ga je napisal, je bilo ime Domenico Coco, živel je v mestecu Petilia-Policastro v Kalabriji. To je čisto neznan pesnik, njegov od miši naglodani rokopis sem pred leti našel v nekem neapeljskem antikvariatu in zdaj ga od časa do časa vpletem v kakšen svoj tekst. Sicer pa ste mi postavili težko vprašanje. Sem daleč od ambicije, da bi v okviru tega kratkega intervjuja poskušal dognati in oznaniti, kaj je bistvo poezije. Lahko rečem, da to sploh ni merjenje in mera, ampak da poezija postavlja nasproti merjenju nekaj neizmernega. Ljub mi je naslov, ki ga je dal Marko Ristić eni svojih najlepših knjig: Brez mere … Ravnokar preučujem literarno zapuščino Jureta Detele, ki v neobjavljenem nedokončanem eseju o Williamu Wordsworthu lepo govori o razliki med daljavami in razdaljami. Poezija operira z daljavami, ne z razdaljami. Detela piše o Wordsworthu kot pesniku daljav. Tudi sam je bil pesnik daljav. Vedel je, da poezija ne zadeva samo ljudi. Da ni zvedljiva na medčloveško komunikacijo.

Vaš esej s španskim naslovom Este animal que soy , Ta žival, ki sem, cilja zelo visoko: meri namreč na transformacijo razmerja med ljudmi in živalmi. Kakšno naj bi bilo to razmerje, glede na to, da sami pravite, da to ni navadno pomilovanje živali. Za kakšno dimenzijo 'politične ekologije' gre?

V tem eseju sem med drugim nastopil proti nekaterim 'samoumevnostim'; poskušal sem razmišljati o nujnosti spremembe človeškega razmerja do živali, ne da bi zapadel v miselne trivialnosti, v katere se včasih zapletejo sicer iskreni poskusi spreminjanja tega razmerja –
čeprav moram posebej poudariti, da se mi zdijo vsi ti poskusi že sami po sebi zelo pomembni. Kdor jih omalovažuje in se, recimo, norčuje iz vegetarijanstva, s tem prikazuje samo svojo vulgarnost, četudi je to sicer tako sijajen mislec, kot je Žižek. Zelo žalostno je, da je v Sloveniji v zadnjem času nastala nekakšna nova gonja proti vegetarijanstvu, ko je to vendar, če zadevo resno premislimo, edini mislečega človeka vreden način prehranjevanja. Neverjetno je, da je v odnosu do tega celo med zelo inteligentnimi ljudmi ukoreninjen cinizem. Najbrž ima tu na nezavedni ravni močan vpliv tudi tradicija Katoliške cerkve s tezami, kakršne so bile blodnje Tomaža Akvinskega, da so živali po naravnem redu namenjene človeški uporabi … Te klav­ske blodnje so se sicer pojavljale že pred Tomažem Akvinskim, v času, ko so cerkveni ideologi spodbujali pobijanje 'krivovercev', ki so nasprotovali ubijanju živali, na primer valdencev in katarov. Obenem ima mesojedstvo močno ideološko oporo v mačizmu; o tem govori knjiga Carol J. Adams Seksualna politika mesa... Zelo pomembna referenca pri pisanju eseja mi je bil Detela. Možnosti za premoščanje nasprotja med ljudmi in živalmi ni videl v tem, da bi človek, ki naj bi bil ločen od narave, v primerjavi z vanjo potopljenimi živalmi, poskušal doseči neko idilično potopitev v naravo, ampak je, ravno nasprotno, izhajal iz tega, 'da ni bitja, ki ne bi bilo že a priori ločeno od narave, in zato sámo', kot je zapisal v neki beležnici. Tako se je izognil fantazmi o naravi kot fiktivni 'enotnosti vseh bitij', torej fantazmi, ki obvladuje tudi dobršen del ekologije. Zdaj seveda poenostavljam …

Prejeli ste tako Prešernovo kot Rožančevo nagrado, torej nagradi za poezijo in za premislek o njej. Kako v sebi združujete pesniško intuicijo in temeljit razmislek o njenem funkcioniranju in smislu, kar zahteva tudi precejšnjo erudicijo? Ali je pri tem vaše poznavanje ­likovne problematike in zgodovine slikarstva koristna interferenca? Ali pa gre za dve samostojni umetnostni identiteti? Kaj je pravzaprav vaš pravi poklic?

Kar zadeva opredeljevanje poklicev, mi je najbližje tisto, kar je nekoč dejal Pessoa: naj o njem ne rečejo, da je pesnik, ampak da piše verze. Razmišljanja in študija ne razumem kot 'protipola' poeziji, ampak kot del procesa njenega nastajanja. Tudi med 'likovno problematiko' in poezijo so globoke povezave. Ne samo umetnostna zgodovina in teorija – zame je zelo pomembno risanje, mišljenje z risbo... Vojka Smiljanić Đikić me je pred kratkim pregovorila, da sem delček tega ­pokazal v Sarajevskih sveskah.

Pogosto vas vidimo v kinu. Ali obstaja kaj v umetnosti, kar vas ne zanima?

Žal me očitno v kinu vidite pogosteje, kot se vidim sam, ker sem si zadnja leta komaj kdaj utegnil ogledati kak film... Res pa je, da si, odkar ima Slovenska kinoteka znova odlično vodstvo in sijajen program, včasih ne morem dopustiti, da nekaterih stvari ne bi videl … Recimo nekaterih filmov iz retrospektive ljubljenega Chaplina. Res ne bi mogel reči, da me kaj v umetnosti ne zanima, lahko pa rečem, da se pod oznako 'umetnost' pojavlja tudi marsikaj nezanimivega. Foto  Ljubljana 03.10.2011 - Miklavz Komelj.foto:Blaz Samec/DELO DELO_5X_