Miljenko Jergović: Prisotna odsotnost Jugoslavije

Literarni večer ob izidu prevoda romana Pleše v somraku.

Objavljeno
21. december 2012 19.08
SLOVENIJA LJUBLJANA 20.12.2012 MILJENKO JERGOVIC HRVASKI PISATELJ FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Tina Lešničar, Delo.si
Tina Lešničar, Delo.si

Tako kot so pred njegovimi­ otroškimi očmi živo tekle zgodbe, ki mu jih je nekdaj pripovedoval stric, se pred bralcem odvija življenje njegovih literarnih junakov. Živo, sočutno, z velikim zavedanjem preteklosti in z odgovornostjo do prihodnosti.

Tako je tudi v knjigi Srda pjeva, u sumrak, na Duhove iz leta 2007, za katero je ravno v času pisanja slovenskega prevoda Pleše v somraku dobil prestižno evropsko literarno nagrado angelus. To je poljska nagrada za najboljši srednjeevropski roman, preveden v poljščino, ki se je Miljenku Jergoviću pred leti, ko je bil nominiran za roman Ruta Tannenbaum, izmaknila.

Letos je povedel v hudi konkurenci. »V čast mi je bilo, da sem bil nominiran ob madžarskem pisatelju Lászlu Kraszna­horkaiu. Če bi nagrado podeljeval jaz, bi jo seveda dal njemu,« je Jergović skromno začel sredin literarni večer v Založbi Sanje. Aleksandra Rekar, ki je prevedla njegov 584 strani dolg roman, je povedala, da je Miljenkov organski jezik zelo blizu slovenščini in se je roman tako rekoč prevajal sam.

Urednica Založbe Sanje Tjaša Koprivec je literarni večer z izbornim, mehkim tonom zazibala nekoliko stran od vsebine knjige, ki da ob preveč vsebinskih razkritjih utegne izgubiti draž za bralca. Zato se je ob prisotnosti prodornega političnega analitika in intelektualca par excellence pogovor na predvečer vseslovenske vstaje gibal okoli aktualnega socialnopolitičnega dogajanja, razsvetljenega v kontekstu skupne zgodovinske preteklosti.

Ideja za roman – v katerem smrt mladoletne Srde Kapurove, deklice, ki je poplesavala na ulici in krajšala čas mimoidočim in čakajočim pred semaforjem, povezuje zgodbe petih moških – namreč izhaja iz sveta po padcu berlinskega zidu.

V novi Evropi ljudi brez stalnega naslova in veljavnih dokumentov, ki jih vidimo prosjačiti na ulicah, pred umorom ali trgovino s človeškimi organi ne ščiti nihče. »To je roman o deklici Srdi, ki ne obstaja. Zgodba o tem, kaj pomeni neobstajati. Pa tudi zgodba o Jugoslaviji, v času, ko je ni več, a jo vsi še dobro čutimo, tako kot invalid še vedno čuti amputirani ud,« je prisotnost odsotnosti oziroma odsotnost prisotnosti Jugoslavije opisal ­ Jergović.

Problem tega fantomskega občutka, ki ga republike nekdanje federacije interpretirajo različno, ni razpad skupne države, ampak način njenega razpada. Bolj ko se časovno oddaljujemo od dogodka, težje se ga v celoti spominjamo.

Namesto da bi se v dvajsetih letih pozdravili mi, se je razbolel ves svet, ugotavlja hrvaški pisatelj. Namesto da bi se Balkan evropeiziral, se leta 2012 zdi, da se Evropa pa tudi ZDA jugoslovanizirata. »Če prisluhnete, kako Američani govorijo o muslimanih, je kot bi poslušal člane srbskega centralnega komiteja, ko so konec osemdesetih govorili o ustaših in dunajskih ­hlevarjih.«

Miljenko Jergović je povedal, da ga ob aktualnih dogodkih v Sloveniji preveva zavist, saj iz perspektive Hrvata predaja Pravico Srečka Kosovela poslancem, predstavlja veličastno in hkrati neverjetno dejanje. S tradicijo obarvan aktivizem lahko po njegovem deluje samo v Sloveniji. Na Hrvaškem bi se namreč ta vrsta paradigme takoj prekodirala v nacionalizem, na robu katerega se tam dogaja vsakršna vrsta vstaje.

Čeprav nam zavida, se mu zdi zelo pomembno formulirati cilj demonstracij, saj ni zasledil točnih in jasno formuliranih zahtev. Ko mu je Koprivnikova poskušala orisati kontekst demonstracij v boju proti korumpirani oblasti in kapitalizmu, kar je iz njenih ust zvenelo kot narodnobudilna pesnitev, je Jergović povedano analiziral v luči zgodovine in se spomnil Titove razglasitve programa ekonomske stabilizacije, saj od takrat »ni minil dan, da ne bi bili v ekonomski krizi«.

Na Zahodu že nekaj časa živijo krizo kapitalizma in se o njej informirajo, države v tranziciji pa je udarila šele zdaj, je razmišljal Jergović in stvarno zaključil, da »boj za svobodo daje človeku smisel, preveč upati pa ni dobro«.