Miljenko Jergović: Sam izbiram tiste, od katerih pričakujem ljubezen

Pri založbi Sanje je izšel prevod njegovega romana Oče. Temna zgodba o njegovi družini in Jugoslaviji.

Objavljeno
30. september 2014 14.22
 Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Miljenko Jergović. Najbolj produktiven, najbolj bran, najbolj prevajan. Pripovedovalec zgodb. Spomnim se ga še iz začetkov sarajevskega festivala, sedel je v isti kavarni,­ droben, vedno zamišljen, s ­čopom kodrov na čelu, nedolžnim, a hkrati vase zaprtim in fluorescentno modrim pogledom. Z leti je dobil na kilogramih, na karizmi, na sproščenosti; otrok v očeh je ostal.

Pred nekaj dnevi je v Hiši sanjajočih knjig na Trubarjevi predstavljal svoj roman Oče (izšel je leta 2010, v prevodu Aleksandre Rekar smo ga v slovenščini pravkar dobili pri založbi Sanje). V njem obračuna s preteklostjo Jugoslavije, predvsem pa s svojo lastno.

Na literarnem večeru, ki ga je povezovala urednica Tjaša Koprivec, so se ljudje gnetli še pred knjigarno, da bi ga slišali. Jergović vsakič znova vznemirja. Tokrat nam je dal košček najbolj intimnih razmišljanj, bolečine, sanj, frustracij, izkušnjo obeh vojn ... Čeprav ... je to spet iluzija dobrega zgodbarja. Nikoli ne bomo zares izvedeli, kdo je in kaj v resnici misli.

Če je Zgodovinska čitanka 'memento mori' nekdanji skupni državi, je roman Oče 'memento mori' vašemu očetu ali nekdanji državi?

Na neki način je Zgodovinska ­čitanka zgodba o svetlejši strani Jugoslavije, medtem ko je roman Oče, poleg tega, da je to zgodba o mojem očetu, tudi zgodba o najbolj temni, mračni plati Jugoslavije. Očetovo­ otroštvo in življenje je bilo niz mračnih elementov; njegova mama, moja babica, je bila med drugo svetovno vojno fanatična katoličanka in funkcionarka ženske veje ustaške mladine v Sarajevu. Po vojni je bila zaradi tega leto dni v zaporu. Mimogrede, dobila je celo milo kazen, če pomislimo, kakšne kazni so se takrat delile za še manjše stvari. Oče je bil med vojno mladenič, vpoklicali so ga v partizane.

V enem od odlomkov opisujete, kako očeta s fronte pošljejo domov, leži bolan, v tifusni vročici, in svojo mater zaman prosi za kozarec vode. Ne dobi ga, ker je kot Titov vojak pobijal 'prave Hrvate'.

O takih nepojmljivih, strašnih stvareh govorim, da. Hočem reči, da je moj oče vse življenje preživel v senci nečesa nečastnega, nečesa tesnobnega, mračnega. Živeti s tem, da je tvoja mama sovražnik naroda, pomeni, da si ti dvakratni sovražnik naroda, čeprav nimaš nič s tem.

Kot vsak vaš roman je tudi ta razdelil javno mnenje. Očitali so vam, da hočete 'grehe staršev prenesti na potomce', 'da se želite odkupiti za ustaštvo svoje družine'­ in podobno.

To so idioti. Med prenašanjem greha, kar je katoliška dikcija, in odgovornostjo je precejšnja razlika. Nisem rekel, da se s staršev na potomce prenašajo grehi, prenaša se odgovornost. Ne moreš reči, da te ne zadeva, kar je delal tvoj oče med vojno. Vse, kar je lahko razlog tvojega ponosa, je lahko razlog tvoje sramote. Če si ponosen na deda, ker je bil, ne vem, dober urar ali avtomehanik, se logično sramuješ tega, da je bil fašist.

Ali če si ponosen na deda, vojnega heroja, o katerem kasneje izveš, da je po vojni ubijal nedolžne. Heroj in zločinec hkrati.

Tako. A kot da to dvoje v naši zavesti ne gre skupaj. V času, ko so Hrvati branili svoje generale pred Haagom, so za Anteja Gotovino izumili slogan, da je bil heroj, ne pa zločinec. Nihče ni niti pomislil, da obstaja tudi možnost, da je bil oboje. Heroj in zločinec. Mislim, mnogi heroji so bili tudi zločinci.­ Oprostite, to je pač tako. Moja babica ni bila herojka, ni bila niti zločinka, imela pa je čudne predstave o svetu. In, saj pravim. Dobro jo je odnesla. Skozi zgodovino najboljše prideš, če nisi heroj. Skozi zgodovino najboljše prideš, če si neopažen.

Na trenutke se zdi, kot da uživate v tem, da se na vsako vašo kolumno,­ na vsak vaš tekst, na vsak roman ljudje tako burno odzivajo. Kdaj ste se poslovili od potrebe, da bi vas ljubilo čim več ljudi?

Gotovo je potreba vsakega človeka, da ga ljubi čim več ljudi, in seveda jo imam tudi jaz. Ampak nisem kurba, da bi hotel, da me ljubijo vsi. Jaz torej izbiram tiste, od katerih pričakujem ljubezen. Zdaj se šalim in se hkrati ne šalim. A obstaja še nekaj. Tisto, kar se lahko o meni vidi in sliši, običajno prihaja z interneta. Slika, ki jo o nekom dobiš z interneta, je predimenzionirana. To je običajno hejterska, sovražna slika. Internet je na forumih, na katerih so komentarji bolj ali manj anonimni, postal platforma ­sovraštva.

Lahko pa vas vprašam, kako to doživljate?

Hm. Kako bi rekel … pravzaprav sem se na to navadil.

Čeprav je očitno, da s članki in kolumnami namerno provocirate.

Da. Ker je to zanimivo. Gledaš, kako se bodo odzvali, kako nori so, kakšna je njihova temperatura, preverjaš, ali so v vmesnem času morda kaj prebrali, so se spremenili, se jim je zbistrilo v glavi …

Ob branju vaših kolumn dobimo občutek, da je Hrvaška ekstremno nacionalistična država. Je tudi to pretirana slika?

Ne. Hrvaška je radikalno nacionalistična država.

V romanu je kar nekaj strani posvečenih temu, kaj vse ste morali narediti, da ste dobili hrvaški potni list, torej državljanstvo. Med drugim ste se morali krstiti.

Hrvaška je nacionalistična in radikalno klerikalna država, v kateri imajo škofi oblast, kakršno imajo mule v Iranu. Le da se to na žalost dogaja sredi Evrope. To je že iz vaše slovenske perspektive popolnoma nerazumljivo.

Je res tako hudo?

Še hujše je. Ko se pripravlja nov izo­braževalni program, gre minister za izobraževanje k zagrebškemu­ nadškofu na posvet. Od francoske buržoazne revolucije dalje je to prepovedano, pri nas pa še v 21. stoletju od škofov in duhovnikov dobivajo blagoslov za izobraževalne programe.

Slog tega romana me je spomnil na Milana Kundero, tudi sami ga vmes nekajkrat citirate; tako kot on ste hkrati v romanu 'prisotni in odsotni', avtobiografski vložki so cepljeni z refleksijami, referencami, esejističnimi vložki ...

Če ste to začutili, lahko rečem samo, da tega nisem naredil zavestno. Zelo preprosto je: kot bralec ljubim takšne tekste. Torej prozo, o kateri nisi prepričan, ali je izpoved, dokument, se je to res zgodilo, ali gre za mistifikacijo, fantazijo avtorja. Rad imam tekste, ki so na robu žanra, tako kot imam rad igrane filme, ki so videti kot dokumentarni, in dokumentarne filme, ki so videti kot igrani.

Bi lahko rekli, da je to nekakšen trend? Se je to zgodilo, ker smo desetletja preplavljeni z resničnostnimi oddajami, internetom, ki briše mejo med zasebnim in javnim, je to torej posledica skrajno voajeristične družbe, ki je ne pretrese nič več, samo resnična intimna izkušnja drugega?

Tudi to je ena od možnih razlag. A mislim, da to, kar se dogaja, ni toliko posledica novih množičnih medijev in stvari, ki jih prinašajo, ampak bolj tistega, kar se je dogajalo v zadnjih dvajsetih letih; čas postmodernizma, čas intertekstualnosti, metatekstualnosti, proze, ki je sama sebi namen ... Kot da smo dvajset let bežali od resničnosti – in potem nam je v določenem trenutku z vso silo udarila v glavo. Od tu izvira ta trend.

Globoko in iskreno pisati o sebi pomeni pisati o vsakem izmed nas, je rekel naš pisatelj Lojze Kovačič. V tem smislu je vsak roman tudi avtobiografija in vsaka avtobiografija tudi fikcija. Tako kot vaš roman.

Kovačič je velik pisec. Pri njem je bilo vse avtobiografija. In hkrati je vse visoka literatura. Avtobiografija ima smisel samo takrat, če je hkrati tudi literatura. Umetniška proza. Brez tega nima smisla, ker ... kaj bralca briga za tvojega očeta ali mater ...

Zakaj in kdaj ste začutili, da morate napisati knjigo Oče?

Moj oče je umrl zadnji dan januarja 2010, tri dni kasneje sem začel pisati knjigo. Zakaj? Iz zelo čudnega razloga. Vse njegovo življenje je bilo nizanje bolečin, nesporazumov, trpljenja, strašnih izdajstev ... na koncu se je vse končalo s to odvratno vojno. Bil je v obleganem Sarajevu, ko so nanj streljali pacienti, ki jih je zdravil. Pacienti, ki jim je reševal življenja, so ga poskušali ubiti.

Vse to je tako odvratno in absurdno, da sem pomislil, da bi bilo to, da se njegovo nesrečno življenje konča z grobom, preveč banalno. O tem sem moral povedati zgodbo. Ker ko zgodbo izpoveš, vsa stvar deluje, kot da je to njegovo trpinčeno življenje imelo nekakšen smisel.

V knjigi ni niti enega odlomka, v katerem bi izpovedali bolečino ob očetovi smrti, a hkrati jo slutimo iz vsakega stavka.

Nisem se zadrževal, če to mislite. Toda, veste, v tej vrsti pisanja je nekaj, kar je zelo psihološko dobro in pozitivno.

Vaša lastna katarza, morda?

Ne, bog obvaruj. Ni katarze. Gre za neko čudno stvar, ki se zgodi v literaturi: bolj ko govoriš radikalno resnico, bolj ko koplješ in brskaš po lastnem drobovju, bolj to v ušesih bralca deluje kot fikcija. V smislu, da najbolj resnična stvar, ki jo poveš o sebi, deluje najbolj neverjetna in nerealna. To sem dojel že v času pubertete, ko paziš, kaj komu poveš, da ne izpadeš slabič, neumen, te stvari. Ugotovil sem, da je najbolj pametno, da ljudem poveš najbolj intimne stvari o sebi, ker si s tem najbolj zaščiten. Ker ti ne bodo verjeli.

Ne verjamete v katarzično funkcijo pisanja? Zakaj potem pišete?

Gotovo ima umetnost katarzično funkcijo, a to se zgodi, kadar bereš nekaj genialnega, se zaustaviš pred platnom genija, ali ko gledaš genialen film, ne pa, ko to pišeš. V pisanju ni katarze. Nevarno je sploh pričakovati kaj takega.

Kaj pa trenutek, o katerem govorijo mnogi pisatelji, da te nenadoma spreleti, da si si dogodke v svojem življenju nekoč nekje že napisal.

To poznam. (nasmešek)

Kako bi si to razložili?

Kaj vem. Nekaj je na tem, da človek napiše zgodbo, ki jo bo čez nekaj časa dejansko živel. Obstaja nekoliko enostavnih pojasnil za to. Eno je mračno: torej da se nam zgodi tisto, česar se bojimo. Drugo je vedrejše: da se nam zgodi tisto, k čemur popolnoma otroško stremimo. Torej, da se nam v resnici vsak dan uresničujejo otroške sanje.

No, vam so se.

Vsakomur se. Nenehno se nam uresničujejo otroške sanje. Samo če jih znamo prepoznati. Ko te od znotraj obsije nekaj nerazložljivega. Od tebe je odvisno, ali se znaš prepustiti in v tem uživati ali se nenehno giblješ po mračni strani bivanja. Obstaja nevaren predsodek, ki ga nosimo iz najbolj zgodnjega otroštva prejšnjega stoletja, in to je, da so dobre stvari nujno zelo mračne in resne in da so vsi pametni ljudje mračni in resni. To je zelo narobe.

Vprašanje identitete. Vas še vedno­ v intervjujih najprej vprašajo, ali 'se bolj počutite kot Hrvat ali kot Bosanec, kot Sarajlija'?

Še vedno. In odgovarjam: Jaz sem največ tistega, kar trenutno večino najbolj moti. (nasmešek) V Zagrebu se zelo intenzivno počutim kot Bosanec, kot Sarajlija, kot nekdo, ki mora nenehno braniti muslimane. Torej, počutim se skoraj kot musliman, čeprav to očitno nisem (nasmešek). V Sarajevu se že leta na žalost počutim kot Hrvat. Jaz sem Hrvat samo v Sarajevu.

Kaj ste v Beogradu?

V Beogradu sem samo ime in pri­imek. Trudim se, da bi tako čim dlje ostalo. Zaradi tega grem zelo rad tja. Dokler sem tam samo ­Miljenko Jergović, je to ­fantastično.

V Ljubljani se o tem niti ne ­sprašujemo.

V Ljubljani je vse veliko bolj enostavno, čeprav je bila včasih nekaj povsem drugega. Laibach, pank, avantgarda. Ko sem takrat prihajal sem, je bilo, kot bi prišel v Jeruzalem. Tu se je zgodilo vse.

In zdaj? Kako od strani opazujete našo kulturno in politično klimo?

Na kratko: Zmanjšala se je Ljubljana, zmanjšala se je država, vse se je zmanjšalo. V Sloveniji se je zgodilo to, da se je iz jezne avantgarde Jugoslavije spremenila v malo, zelo oddaljeno evropsko provinco. Slovenija je bila nekoč na čelu konfederacije, zdaj je v novi konfederaciji EU na repu, za njo je samo še Hrvaška. In to je strašno. A smo to vsi skupaj hoteli?

Prav tisti, ki ste bili v najostrejših konfliktih, zdaj ustvarjate nov kulturni prostor, filmske koprodukcije, vaše romane (brez prevoda) lahko berejo v Bosni, Srbiji, na Hrvaškem ...

V Sloveniji so se zadnjih dvajset let zgodile tudi velike in pozitivne stvari. Na primer: Slovenija ima Jana Cvitkoviča. In Jan Cvitkovič je genij. V nekdanji Jugoslaviji je bilo dobro to, da smo imeli širok kulturni prostor.

Vi ga imate še vedno.

Jaz ga imam, da.

Slovenci in Makedonci smo v tem smislu najbolj prikrajšani?

Tu sploh ne gre za Slovence, gre za posameznika. Slovenci nimate širokega kulturnega prostora, nimajo ga niti Hrvati: občutijo in zavedajo se ga samo nekateri med njimi, če me razumete. Velik kulturni prostor je v glavah posameznikov. Zelo preprosto je: bolje je imeti velik prostor kot majhnega. Dovolj je, da imaš majhno državo, zakaj bi jo hoteli narediti še manjšo?

Belgija, recimo, je majhna država, a ne živi in deluje samo znotraj Belgije. Belgijski pisatelji so hkrati tudi francoski in holandski pisatelji, ki živijo in komunicirajo na Nizozemskem in Franciji, samo pri nas še vedno mislimo, da moramo graditi zidove, da bi preprečili kakršnokoli komunikacijo.