»Minister za prihodnost« 
posluša in odgovarja

Ko je slovenski Pen (komaj si je opomogel od srečanja na Bledu) včerajšnji debatni večer naslovil z Dialog ali podrejanje in nanj povabil ministra Turka, ni slepomišil. Toda tudi minister ni ovinkaril, ampak je prišel, nato pa bil dve uri in pol na voljo za poslušanje in odgovarjanje. Slišati je moral marsikaj, ni pa se pustil spraviti v položaj, ko bi moral biti bolj ali manj prikupno zmeden.

Pogovor je bil zamišljen kot soočenje ministra dr. Turka z vsaj tremi predstavniki področij, ki so izrazito nezadovoljna s sedanjo združitvijo resorjev in z ukrepi, ki jih izvaja vlada prek štiriperesnega ministrstva. Zato sta poleg Iva Svetine, ki je seveda zastopal pisatelje in kulturo, za mizo sedela še dr. Lučka Kajfež Bogataj, govorila je v imenu ministrstva za okolje, ki ga po novem ni, in dr. Janez Justin s Pedagoškega inštituta, ki mu, kot se sliši, tudi grozi utopitev v instituciji pod državnim nadzorom in s tem izguba znanstvene vloge.

Znana ekologinja je ministru med drugim očitala ukinitev agencije za vremenske spremembe, Justin pa je dejal, da se Turkovo ministrstvo boji slabih novic o znanju slovenskih otrok (govor je bil o padcu bralne pismenosti), postavilo se je v »defetistično držo«. Oba sta seveda po malem zastopala tudi univerzitetno sfero, ki ji pripadata, in omenjala »podcenjujoče izjave«, ki so prihajale z vladne strani. Minister je glede izginule agencije Kajfež Bogatajevi odgovoril, da je pomembnejše od tega, kdo se ukvarja s podnebnimi spremembami, to, da za kaj takega sploh obstaja politična volja. Justinu pa je na njegovo vprašanje, kako naj v takšnih destruktivnih okoliščinah postanemo družba znanja, odgovoril, da bomo »družba znanja tedaj, ko se bo znanje izplačalo, to bo takrat, ko bodo slovenska podjetja dosegala profit«.

Škodljiv družbeni razvoj

Seveda je razumljivo – navsezadnje je »veliko srečanje« potekalo pod penovsko in pisateljsko streho –, da je bila večina pripomb, kritik in vprašanj obarvanih pisateljsko. Debato je vodil Tone Peršak, uvodno vprašanje, povezano z naslovom in vabilom na pogovor, se je glasilo: Ali ni izbira področij, ki so največje žrtve varčevanja, takšna, da bo škoda s stališča družbenega razvoja največja? Peršak je poudaril ministrovo odgovornost in jo zelo visoko ocenil: »Vi ste minister za prihodnost Slovenije,« je dejal. Svetina je z ocenami, da gre pri varčevanju v kulturi v bistvu za zanemarljiv odstotek in je torej od varčevanja na tem področju več škode kot koristi – kar kaže na politični interes, ki nima zveze z varčevanjem –, da je kultura najbolj državotvorno področje, da se mora državna politika distancirati od kulture – zagotovo povzel bistvena stališča vseh prisotnih.

Minister, ki je uvodoma dejal, da je trajalo več kot sto dni, preden »smo prišli skupaj«, in to ne po njegovi krivdi, kajti njega ni doseglo nobeno vabilo na katero od društvenih prireditev, je torej hkrati odgovarjal tistim ob sebi in onim pred sabo, odgovarjal je potrpežljivo in selektivno. Tako kot je zavrnil trditve, da bodo varčevalni ukrepi bistveno poškodovali šolsko in znanstveno sfero, je tudi za kulturo dejal, da ji ne grozi podrejanje, da ne obstaja uničevalni načrt, protihumanistična zarota, na splošno pa, da so »rezerve povsod«, da bo, ko kriza mine, »vse bolj učinkovito«, da ne bo hudih posledic, lahko pa so »boljši premisleki«. Ravnanje vlade je pojasnil s finančno situacijo, v kateri so se »obresti na dolgove povečale bolj, kot so se zmanjšala sredstva za moj resor«.

Problem z razumevanjem »agencije«

Čeprav so vsi kasnejši govorci iz poslušalstva uvodoma pozdravljali ministrov prihod, govorili o potrebi po dialogu in celo partnerstvu (Vlado Žabot), je težko reči, da je minister pisatelje z zagovorom vladnih ukrepov in lastne udeležbe pri njih prepričal. Še najmanj jih je z motoviljenjem okrog Javne agencije za knjigo, ki je bila med vsemi pogovornimi temami najbolj vroča. Njegova argumentacija (znana že od prej), da za distribucijo denarja ne potrebujemo agencij, je za vse najbolj nesprejemljiva, Igor Koršič, ki je seveda govoril o Filmskem centru, je opozoril na napačno »razumevanje« (minister seveda ni preprosto nepoučen) funkcioniranja agencij kot politično najmanj kontaminiranih ustanov.

Beseda je nanesla tudi na RTV Slovenija, Turk se čudi pisateljem, da ne dvignejo glasu zoper ta javni zavod, »ki dobi več denarja kot vsa ostala kultura skupaj«, ampak kot vedno, ko javna beseda nanese na nacionalko, se je debata tudi tokrat takoj porazgubila v destruktivnih pretiravanjih. Minister je nekoliko obupano dejal, da za RTV »ne bi najavljal dramatičnih sprememb«. Naokrog je prišlo še marsikaj, Veno Taufer je vladi očital »preobčutljivost« na kritična mnenja, Boris A. Novak (tisti, ki je napisal poredno pesmico na ministra po melodiji Jurčku bomo pomagali) je dejal, da gre za »napačno ekonomsko politiko in dušenje kritične zavesti«, Barbara Simoniti je opozorila, da je s pismenostjo med mladimi slabo tudi zato, ker se »naš glas«, to je glas humanistike, »skoraj ne sliši več«. Lučka Kajfež Bogataj se je na koncu vprašala, kakšno bo stanje stvari po krizi, če bo uničena vsa mentalna infrastruktura – ampak ura je bila že pozna, občinstvo utrujeno, minister pa ni kazal preočitnih znakov, da je zalogo dobro pripravljene vedre volje že popolnoma izčrpal.