Tiskane izdaje
Mr Gwyn je preprosta pripoved o odpovedi subjektiviteti, jazu in obenem najglobljem samonajdevanju, o »romanju domov«. Kot nakazuje že podoba na naslovnici, na kateri je prstni odtis izpisan z uvodnimi stavki iz zgodbe Hermana Melvilla Bartleby, pisar, Baricco temo identitete podvaja z vprašanjem avtorstva in pisateljske originalnosti.
Osrednjega protagonista romana, uspešnega pisatelja Mr Gwyna, nekega dne med sprehajanjem po parku prešine, da se bo odpovedal svojemu poklicu. Simboličen samomor naredi z javno objavo seznama dvainpetdesetih reči, ki jih ne bo nikoli več počel; zadnja med njimi je pisanje knjig. Če je po seznamu – na enaintridesetem mestu je, denimo, fotografiranje, med katerim se zamišljeno prijemlje za brado – sprva mogoče sklepati, da gre za ironičen posmeh literarni sceni, je njegova gesta v resnici mnogo radikalnejša.
Gwyn nekaj časa uživa v na novo pridobljeni nevidnosti, a pisateljski molk, umanjkanje »urejanja misli v premočrtno obliko povedi«, spremljata tudi nekakšna afazija in bledenje lastne identitete. Kot ščit pred dokončnim izbrisom si intuitivno izmisli poklic kopista. Najprej gre za prazen označevalec, ki pa je prav zato, ker (še) nič ne pomeni, skrajno zavezujoč. Gwynu se postopoma razkrije, da naj bi kot kopist pisal portrete ljudi; za razliko od običajnih (slikarskih) portretov, ki služijo ustvarjanju lažne identitete, naj bi njegovi (literarni) portreti človeka »privedli nazaj domov«.
Najame si atelje, soroden slikarskemu, in v skrbno skonstruirani atmosferi opazuje gole modele, izgubljene v sebi. Pušča, »da čeznje spolzi čas in z njih odnese vse mogoče reči«. Opazuje jih molče, saj noče, da bi »zadeva zvodenela v psihoanalizo ali nekakšno izpoved«. S tem se Barrico ne zoperstavlja le naglici in hrupu, temveč tudi terapevtizaciji sodobne družbe. V ospredju romana je kritika narcisistične vladavine jaza, kot podton pa hkrati odzvanja drugi pomen besede kopiranje: ponarejanje litararnih del in z njim povezano vprašanje avtorstva. Ob izteku romana se ta rahlo naglašena intonacija prevpije na površje; preprosta, skrivnostna, zračna pripoved se nepričakovano prelevi v prizemljeno detektivko.
Gwynova prva portretiranka, ki kasneje postane njegova osebna asistentka, namreč leta po njegovem izginotju odkrije svoj portret, vdelan v posthumno izdan roman neke pisateljice. To jo požene na detektivsko odisejado: je bil njen portret, v katerem se je tako iskreno prepoznala, zgolj ponaredek ali gre, nasprotno, za Gwynovo ljubezensko izjavo, skrito v »tujem« romanu? Ne glede na odgovor je to ponoven vznik narcisizma – ljubezenski objekt si pač želi biti en, edini in nezamenljiv in ljubezen potrebuje priče. A takšen razplet ne razbarva lepote zatona jaza, ki ga je slavila glavnina knjige. Ljudje, pravi Baricco, nismo liki, ampak zgodbe. »Človek je cel kup reči, in to vse hkrati.«
Delo je izšlo letos pri Cankarjevi založbi v prevodu Janka Petrovca.
