Tiskane izdaje
»Javnost - v prvi vrsti mediji - za nas rada uporablja termin 'parallelgesellschaft', torej 'Paralelna družba', kakor da nismo del te dežele, kakor da se od nas pričakuje, da bomo živeli v nekakšni izolaciji,« v uvodniku junijske številke Literature zapiše mlada koroška Slovenka Metka Wakounig.
Navedek zaobjame dva fenomena: če najprej spregledamo vsebinskost izjave, kaže na dejstvo, da so koroški Slovenci, vsaj v literarnem smislu, končno postali del vseslovenske zgodbe. Po drugi strani pa pojmovanje »paralelna družba« označuje trajno zgodovinsko travmo slovenske manjšine na Koroškem, ki svoje pisanje konstituira v tem ničnem statusu, na svoji »nikogaršnji zemlji«.
Angel pozabe odprl prostor
Najbrž je za širokopotezno kontekstualizacijo in popularizacijo slovenske koroške tematike v zadnjem času »kriva« predvsem Maja Haderlap, ki je z romanom Angel pozabe (Engel des Vergessens) zavest o obstoju sodobne koroške slovenske beletristike in posebne manjšinske zgodbe ponesla na obe strani meje, kar se je iniciacijsko zagotovo zgodilo s prejetjem prestižne avstrijske nagrade Ingeborg Bachmann. Poetična družinska saga, ki na podlagi intimnih zgodb razkriva boleče zgodovinsko pogorišče tik za severno slovensko nacionalno mejo, se kot roman žanrsko vpisuje v niz precej popularne fikcionalizirane (avto)biografike, hkrati pa se z »robno«, posebno in morda celo malce »eksotično« naravo priključuje močnemu toku migrantske literature, ki je v zadnjih letih z izstopajočimi avtorskimi imeni, kot so Feridun Zaimoglu, Rafik Schami, Melinda Nadj Abonji ali Terézia Mora, preplavila nemški knjižni trg. Roman Maje Haderlap tudi v tem smislu ni mogel ujeti primernejšega zgodovinskega trenutka.
Handkejevo »viharništvo«
Čeprav se roman Angel pozabe v slovenščino šele prevaja in bo pri založbi Litera izšel jeseni, se je v zadnjem času na knjižnem trgu pojavilo kar nekaj knjig s »slovensko koroško tematiko«. Tukaj je vredno omeniti knjižno dramo Petra Handkeja Še vedno vihar in roman nemškega pisatelja Kevina Vennemanna Mara Kogoj. Obe deli, napisani iz perspektive tujca z distanciranim pogledom, prek poročanih ali neposrednih dialogov kažeta zgodovinski in intimni položaj koroških Slovencev v času okrog druge svetovne vojne.
V drami Še vedno vihar, ki je v prevodu Braneta Čopa izšla pri založbi Wieser in velja za enega najbolj avtobiografskih Handkejevih tekstov, avtor na prizorišče prikliče protagonistove preminule prednike, ki ga kot sanjskega opazovalca popeljejo na podjunsko resávo (manj rodoviten svet, porasel z resjem), kjer postane priča disharmonizaciji in razpadu sedemčlanske družine. Resáva simbolno prevzame status kolektivne usode ljudi s teh koncev in postane središče najbolj tragične hrepenenjske, domotožne metafore in hkrati bolečega domovinskega paradoksa lepe Koroške. Kmečka družina, navezana na rodno grudo, se v viharju zgodovine znajde med nemškim wehrmachtom in slovenskim partizanstvom vse do hladne vojne. »Izgubljene v lastni deželi« rešuje skupni jezik, ki je edino identifikacijsko gibalo v smislu: »Naš jezik, naša oblast.«
Toda končno spoznanje, ki ga najbolj natančno povzema brat in nekdanji partizan Gregor, edini od preživelih bratov družine, je tragično: »Stoletja dolgo sužnji zgodovine smo si domišljali, da smo ji končno zagospodarili, in smo prav s tem postali njene žrtve.« Kaj torej (pre)ostane skoraj nememu opazovalcu, če vihar še traja in zavija kot mantra? Poleg aktivnega vstopa na prizorišče še zavest, da so predniki pomembni, pa ne zaradi »rezultata« zgodovine, ampak zaradi individualne formacije človekove osebnosti, edine »nepolitične«, družbeno neskonstruirane in najbolj intimne človeške vezi.
Drama je krstno uprizoritev doživela prejšnje leto na Salzburških slavnostnih igrah, nato pa še premieri v dunajskem Burgtheatru in v Hamburgu. Prvo slovensko uprizoritev v režiji Ivice Buljana obljublja nova gledališka sezona v ljubljanski Mali drami.
Proti potvarjanju zgodovine
Roman pisatelja in zgodovinarja Kevina Vennemanna Mara Kogoj, ki je v prevodu Urše P. Černe izšel pri Slovenski matici, je izjemno kompleksna, v modernistični maniri zapisana zgodba pričevanja neonacista Pflüglerja, novinarja in lokalnega politika, ki je prekršil z akon o prepovedi nacizma. Intervju, ki ga opravljata potomca koroških Slovencev Tone Lebonja in Mara Kogoj, naj bi služil psihološki oceni »pacienta«, s katero bi se obtoženi lahko izognil zaporu. Zločin, »objekt« pogovora, je opisan lakonično, neposredno in dokumentaristično, s tem pa slogovno izstopajoče, že takoj na začetku romana: »Peršmanova domačija družine Sadovnik je bila v boju proti nacizmu eno najpomembnejših partizanskih oporišč na južnem Koroškem in v Avstriji. Na tej domačiji se je petindvajsetega aprila devetnajsto petinštirideset, zadnje dni vojne, dogodil eden najhujših nacističnih zločinov nad civilnim prebivalstvom avstrijske Koroške. Pripadniki Trinajstega policijskega polka SS so pobili enajst članov družin Sadovnik in Kogoj ter požgali hišo s pripadajočimi poslopji.«
Ta podatek je hkrati prvi indic, ki spodbija pretežno monološko Pflüglerjevo perspektivo, ki se zdi v njegovi prepričljivi argumentaciji celo sprejemljiva. Resnica, ki naj bi razkrila Pflüglerjev fašistoidni odnos do slovenske manjšine, se vzpostavlja šele v dialoškosti med obema spraševalcema in intervjuvancem, čeprav so intervencije Lebonje in Mare Kogoj sprva izjemno skope.
Vennemannov roman sicer gradi na preverljivih zgodovinskih dejstvih, vendar posredno kaže na vzvode ideologizacije in instrumentalizacije teh, ki lahko prav prek pripovedovanja posameznikov večinskega naroda zdrsnejo v samoumevno »domovinsko legendo«, ki je nevarna predvsem zaradi reprodukcijskega potenciala. Toda tudi oba spraševalca, kljub skupni pripadnosti narodni skupnosti koroških Slovencev in celo nakazani ljubezenski vezi, s sabo nosita svoje povsem individualne zgodbe in različne perspektive. Intervju vodi Tone Lebonja, živa priča sogovornikovega zatiranja, ki se do konca vzdrži pojasnjevalnih komentarjev. Naslovna figura, Mara Kogoj, pa na začetku romana nastopi kot izmuzljiva in pravzaprav »stranska« figura, tiha opazovalka, ki iniciativo zagrabi šele ob Pflüglerjevem zadnjem pogovoru. Njena aktivna vloga se stopnjuje do omenjenega »zasliševanja«, na katerem kot končna tolmačka zgodovinske resnice poseže v dinamiko pogovora med Pflüglerjem in Lebonjo. – To je kompozicijsko zahtevno delo, ki kljub nekaterim pretiranim slogovnim zastranitvam (nenadne menjave oseb znotraj ene povedi, izpusti interpunkcije, drobljenje stavčne strukture, prisiljeni premolki) zelo natančno ujame bistvo koroškega manjšinskega vprašanja in njegovega nerazrešenega (če že ne nerešljivega) paradoksa.
Od domačijske povesti
Med knjižnimi novostmi je pred kratkim pri Študentski založbi izšla tudi antologija slovenske proze na avstrijskem Koroškem, Zgodbe iz maTjaževe dežele, ki jo je uredil Andrej Leben. Knjiga je reprezentativna panorama proznega ustvarjanja slovenskih koroških avtoric in avtorjev. V 19. stoletju do let neposredno po koroškem plebiscitu so se besedila koroških Slovencev v tisku pojavljala le sporadično. Prvi razmah je sledil v tridesetih letih prejšnjega stoletja, dejansko pa lahko o kontinuiranem pisanju koroških Slovencev v Avstriji govorimo šele po drugi svetovni vojni, kot ugotavlja antologist v obsežni in podatkovno izjemno dragoceni spremni besedi.
Zgodbe, ki jih prinaša izbor, so skoraj brez izjeme vpete v horizont koroške zgodovinske izkušnje – boja za domačo zemljo in jezik. Največkrat zajemajo dogajanje okrog plebiscita (Franc Resman, Janko Messner), ki je spodbudil sistematično zatiranje slovenske manjšine, in pretresljivih dogodkov okrog druge svetovne vojne. Gre za literarno ustvarjanje, ki je vsaj do nastopa mladjevcev v šestdesetih letih gojilo domačijsko povest ter domovinsko in avtobiografsko pisanje, zavezano rodni grudi in ruralnemu okolju kot naravnemu habitatu koroških Slovencev (»Moj svet so bili rojstna hiša, hlev, travnik, njive in soteska,« zapiše Andrej Kokot v zgodbi Ko zori spomin …). Čeprav nekateri avtorji segajo po mitoloških temah (kot Florjan Lipuš po legendi o kralju Matjažu) ali še dlje v zgodovino (denimo v čas Karantanije), jim tovrsten odmik predstavlja predvsem refleksijsko polje, ki odseva aktualno družbenopolitično stanje in nemalokrat nosi aktivistični naboj družbenega angažmaja. V zbirki najdemo tudi osamljene poskuse ženske emancipacijske proze kot pri Tilki Lamprecht, ki opozarja na patriarhalnost in okostenelost domačega kmečkega okolja.
Najbolj očiten intimistični odmik od domovinsko-domačijske pripovedi je najbrž uspel Florjanu Lipušu, ki se spušča tudi na raven od zgodovine umaknjenega ljubezenskega odnosa (Ples z ljubico). Občutek, vpisan v pričujoče zgodbe, je tragično spoznanje tujosti v lastni deželi (»tujec s svojo preteklostjo, tujec s svojimi mislimi, tujec ob svoji ženi, ob svojem otroku, tujec na svojem stanovanju, tujec, tujec, tujec … tujec v tujini.«) in opeharjenosti zaradi velike zgodovine in mačehovskega nemškega vaterlanda (očetnjave). Čeprav se antologija sklene z žanrsko literaturo, odlomkoma iz kriminalk Jožeta Strutza in Martina Kuschlinga, je osrednji del besedil neizogibno posvečen iskanju izgubljene domovine, brskanju po pepelu zgodovine in iskanju zoglenelega, morda še uporabnega inventarja in imaginarija.
Identiteta in identifikacija
V okviru veljavnih vrednostnih kriterijev bi pričujočo prozno panoramo skoraj brez zadržkov lahko etiketirali z anahronistično oznako socialnega realizma, ki poleg tematskih izhodišč ohranja arhaizirano rabo jezika in številne izraze iz ruralnega okolja, ki so iz splošne slovenske zavesti izginili ali jih sploh nikoli ni bilo. Toda, ali velja tovrstno literaturo vrednotiti s »splošnimi kriteriji«, ki veljajo za sodobno slovensko literaturo znotraj nacionalnih meja?
Razmišljanje sledi dvema dejstvoma: najprej, da se je v skladu s podatki, ki jih v spremnem zapisu navaja Andrej Leben, slovensko koroško literarno ustvarjanje pravzaprav v »kultivirani« obliki začelo šele po drugi svetovni vojni. Druga stvar, ki je v identitetnem smislu veliko bolj usodna, pa je prepišni zgodovinski prostor teh mejašev, ki jim narodnostna in državljanska identiteta nista položeni v zibelko. K ar je za nas znotraj slovenskih meja samoumevno – da smo Slovenci, ki govorimo slovenski jezik –, je za koroške Slovence v Avstriji nekaj, s čimer se morajo v procesu socializacije šele soočiti in identificirati. Zato koroška identiteta ni le zgodovinsko obremenjen in hrepenenjsko tragičen, temveč tudi in predvsem izmuzljiv pojem.
V iskanju izmikajoče se identitete morajo Korošci sklepati kompromise, ki so Slovencem prihranjeni. Na mesto identitete, katere iskanje je še vedno rdeča nit koroških zgodb, stopi »začasna rešitev« v obliki identifikacije, ki se jo lahko po eni strani tolmači kot strategijo preživetja, po drugi pa kot neizčrpen vir upanja na boljšo in bolj pravično kolektivno prihodnost. Tudi dvojezičnost je v tem smislu dvorezni meč, ki sicer razdvaja osebnostno integriteto, hkrati pa pomeni najbrž edino možno pot literarnega (predvsem proznega) ustvarjanja koroških Slovencev, ki so se, paradoksalno, šele v nemščini otresli arhaične kmečke govorice in ruralnega vokabularja, s tem pa so, če sodim po Maji Haderlap, šele v zadnjem času prestopili prag sodobne evropske književnosti.
