Tiskane izdaje
Na Slovenskem se je antologijsko spremljanje poezije začelo razmeroma pozno. Prvi večji cvetober v modernem pomenu besede je izšel šele leta 1933, Slovenska sodobna lirika, sestavil jo je Anton Vodnik. Sledila je Slovenska lirika 1945–1965 (1967), ki je spremljala obsežen literarnozgodovinski pregled več avtorjev. Za tem je dve večji antologiji pripravil Janko Kos, Slovenska lirika 1950–1980 (1982) in Moderna slovenska lirika 1940–1990 (1995).
Prvi poskus celovite predstavitve slovenske poezije je opravil šele Janez Menart z izborom Iz roda v rod duh išče pot (1969). Nato se je dela lotil Drago Bajt (s sodelovanjem Petra Kolška); Sončnice poldneva: antologija slovenske poezije so izšle 1993.
Zadnja v tej kratki vrsti »velikih« je Nevihta sladkih rož: antologija slovenske poezije 20. stoletja, ki predstavlja celotno minulo stoletje (2006, avtor Peter Kolšek). Ob teh je izšlo seveda veliko malih, parcialnih antologij (ambiciozna izjema je Antologija slovenskih pesnic v treh knjigah; sestavila Irena Novak Popov, 1904/1906/1907).
Disidenti in modernisti
Antologijo, ki je spodbudila tale zapis, sta sestavila Uroš Zupan in Urban Vovk. Kdor je že malo dlje na svetu, mu bo ob naslovu 75 pesmi od Dekleve do Peratove v spominu zabrnel podoben: 57 pesmi od Murna do Hanžka. Izšle so leta 1970 pri isti založbi in v (skoraj) isti zbirki. In si pridobile, tako pravita tudi sestavljalca petinsedemdesetih pesmi, »kultni status«. Nedvomno je šlo za alternativo.
Kajti izbor dveh tedanjih propulzivnih mladih svečenikov moderne umetnosti, eden je bil »praktik« (Šalamun), drugi »teoretik (Brejc), je hotel biti »drugačen«. Prav drugačnost, nekonvencionalnost in po možnosti subverzivnost, je bil temeljni smisel tistega, danes bi rekli gverilskega podviga.
O tem priča že prav tako »kultno« število 57, ki je imelo tedaj disidentsko-diverzantski prizvok; analogno z Revijo 57 in Odrom 57. Leto 1957 je bilo, samo po sebi nedolžno, simbolna kategorija, ki je dajala ime opozicijski kulturi.
O tem seveda najbolj prepričljivo govori izbor. Brejc in Šalamun sta ga sestavila iz pesnikov, ki so bili v takšni ali drugačni politični nemilosti ali pa zaradi določenih pesmi v zgolj rahli »karanteni« (Anton Podbevšek, Edvard Kocbek, Anton Vodnik, Božo Vodušek, France Balantič, Ivan Hribovšek, Jože Udovič); iz pesnikov, ki so bili sicer del ugledne pesniške tradicije, a so hkrati odstopali od aktualnega ideološkega kanona (Josip Murn, Oton Župančič, Srečko Kosovel, Lili Novy, Jože Šmit, poseben primer je bil neznani Stanko Vuk); in naposled iz pesnikov, katerih besedila so predstavljala eklatanten primer modernizma (Kajetan Kovič, Dane Zajc, Franci Zagoričnik, Gregor Strniša, Jože Snoj, Braco Rotar, Tomaž Šalamun, Iztok Geister Plamen, Matjaž Hanžek).
Največ pesmi, pet, sta sestavljalca privoščila Murnu in Strniši, po štiri pesmi so dobili Kocbek, Vodnik in Šalamun; ostali manj.
Nič izvenserijskega
Zanimivo je opazovati, kaj je veljalo za pesniško alternativo leta 1970 in kaj štirideset let kasneje. Kajti 75 pesmi od Dekleve do Peratove, preberemo v skromnem zapisu na hrbtni strani, »se trudi biti pravi 'remake' svoje predhodnice«. Škoda, da sestavljalca - morda samo zaradi 'remaka', kajti tudi prva antologija je provokativno brez besede komentarja – nista prispevala tudi nealternativnega pojasnila, kakšen je bil osnovni zahtevek za uvrstitev med 75 pesmi.
Njihovi avtorji so: Milan Dekleva, Ivo Svetina, Milan Jesih, Boris A. Novak, Jure Detela, Vladimir Memon, Iztok Osojnik, Milan Vincetič, Erika Vouk, Aleš Debeljak, Maja Vidmar, Alojz Ihan, Marjan Strojan, Uroš Zupan, Brane Senegačnik, Miklavž Komelj, Peter Semolič, Aleš Šteger, Tone Škrjanec, Primož Čučnik, Barbara Korun, Josip Osti, Gorazd Kocijančič, Jure Jakob, Veronika Dintinjana in seveda Katja Perat.
Na prvi pogled torej nič izvenserijskega, vsi ti avtorji so del splošne knjižne, revijalne in antologistične stihije. Je pa seveda zanimivo opazovati, katere njihove pesmi so po mnenju sestavljalcev vredne specialne pozornosti. A tudi natančnejši pogled ne odkrije sistema, ki bi dovoljeval kontinuiteto med sedeminpetdesetimi in petinsedemdesimi pesmimi.
Anketa
Andrej Brvar
Pravega razloga za sestavo pričujoče antologije ne vidim – razen tega, da sta nam izbiralca predstavila svoji estetiki in da zato knjižica govori bolj o njiju kot o izbranih pesnikih.
Povsem drugačen je bil pomen Brejc-Šalamunovega izbora iz leta 1970. Ta je izšel v času liberalnega socializma in modernističnega oziroma avantgardističnega »prevrednotenja vrednot«. Brejc-Šalamunov izbor je zavrgel ideološki, tudi političnoideološki pogled na poezijo in ga usmeril k poeziji sami.
To je povzročilo, da je iz izbora izpadla vrsta dotlej antologijsko »nepogrešljivih« avtorjev oziroma da se je delež teh znatno skrčil, v ospredje pa so stopili dotlej odrinjeni, »larpurlartistični« pesniki - Podbevšek, Anton Vodnik, Kocbek in takratni pesniški podmladek - ali širši javnosti sploh neznani - Vuk, Balantič, Hribovšek. Nenadoma smo ugledali nov, sodoben, evropski obraz slovenske poezije, ki je v enaki meri navduševal kot provociral.
Nič takega po triinštiridesetih letih ne prinaša pričujoči cvetober. Vsi izbrani pesniki so uveljavljeni, »preverjeni« in spoštovani; nič se zaradi te antologije ne bo spremenilo v pojmovanju sodobne slovenske poezije, nič v odnosu kritične misli do nje in družbe seveda še manj. V tem smislu je tipičen produkt našega prostora in časa: »kar neki«, »itak«.
Jelka Kernev Štrajn
Antologija 75 pesmi učinkuje kot fenomen sodobne kulturne prakse, vendar se je težko izogniti vtisu, da sta sestavljalca priletna gospoda, ki se jima je čas ustavil v prejšnjem stoletju. Na to misel napelje že naslov knjige, kjer se znajde iz češčine prevzeta oblika ženskega priimka Perat (»od Dekleve do Peratove«), ki sporoča, da imamo opraviti z lastnino nekega Perata.
Res je, da jezik praviloma stremi k ekonomizaciji, vendar ta argument ne zdrži, saj bi mirno lahko zapisali »od Dekleve do Perat«. Čeprav antologijo sklepa pesem ženske, bode v oči skrajno pičla zastopanost žensk. Pogrešam tudi pesmi iz zamejstva in diaspore, nič manj besedila tistih, ki pišejo narečno, vendar sodobno in celo transgresivno poezijo.
Razlog utegne biti dejstvo, kot je pojasnjeno na ovitku, da gre za poskus remaka »kultne« antologije iz leta 1970, 57 pesmi od Murna do Hanžka. V tej nameri vidim sodobno potezo tega podjetja, a še ta je problematična, saj preveč postavlja v ospredje kontinuiteto.
Drago Bajt
Med antologijama 57 pesmi od Murna do Hanžka (1970) in 75 pesmi od Dekleve do Peratove (2013) skoraj ni stičnih točk, čeprav se ima druga za nadaljevanje prve. Šalamun in Tomaž Brejc sta v sedemdesetih letih moderne slovenske poezije iskala pesnike in pesmi, ki naj bi dokončno prevrednotili literarno tradicijo (to kaže zlasti uvrstitev Balantiča in Hribovška, pa tudi Podbevška ali Geistra); tako sta izbrala 22 pesnikov z eno do pet pesmimi na komaj 72 straneh.
Po njunem dovolj subjektivnem kriteriju so tako izpadli med drugim Gradnik, Jarc, Majcen, Bor, Kajuh, Zlobec, Minatti, Krakar, Pavček, Menart, Taufer, Makarovičeva, Grafenauer in vrsta mlajših; svoj prostor pod soncem pa so našli danes pozabljeni Stanko Vuk, Braco Rotar in Hanžek.
Zupan in Urban Vovk sta se odrekla eksperimentu take vrste in sestavila dovolj objektiviziran in kvaliteten izbor pesmi in pesnikov po letu 1970 - skupaj šestindvajset imen z dvema do petimi pesmimi na sto straneh. Čeprav tudi v tej antologiji kdo manjka (Kleč, Mozetič), je vendarle bolj podobna pesniškemu cvetoberu najpomembnejšega, kar je nastalo v novi slovenski poeziji zadnjih petinštirideset let, kakor pa prvi ekscentrični poskus.
Žrtve tako kronološko zakoličenega poskusa so ostali pesniki, ki so začeli ustvarjati ob koncu šestdesetih let, med njimi zlasti Andrej Brvar, brez katerega danes nobena antologija slovenske poezije ni mogoča. Antologije po kronoloških odsekih so zato vselej vprašljive, ker ne upoštevajo vplivov prehojene poti in preskokov v času.
Katja Perat
V zvezi z Zupan-Vovkovo antologijo se mi zdi na moč simpatično predvsem to, da končni izdelek v danem primeru ni sholastičen špeh, ampak prej priročna taborniška pesmarica, ki jo lahko vlačimo s sabo po letališčih in avtobusnih postajah in nam omogoča, da imamo vzorec tistega, kar nas vsakič znova gane, vedno pri roki.
Tudi antologistika na splošno kot oblika kuriranja literarne produkcije nekega časa se mi osebno zdi na moč simpatična stvar, je pa vprašanje, ali lahko samo s tem, da nekaj natisnemo, že poskrbimo, da bo tisto, kar smo izbrali kot vredno pozornosti, tudi dobilo zasluženo pozornost.
Glede na to, da se pričujoča antologija končuje z mojo osebo, lahko rečem predvsem to, da sem (kot vsak pošten narcisoiden avtor) neskončno ganjena ob misli, da nekoga gane, kar počnem, pa tudi to, da me pričujoča antologija postavlja točno tja, kjer se čutim, da sem: na rep nekega obdobja, ki ga bo vsak čas neizprosno pogoltnila zgodovina in ki je v svetu, ki zadobiva nove in še ne povsem formirane oblike, komaj še sedanjost.
