Nagrada iskreni knjigi državljanskega mišljenja

Nagrada za najboljše izvirno­ esejistično besedilo, poimenovana po pisatelju Marjanu R­ožancu, enem najvidnejših slovenskih esejistov prejšnjega­ stoletja, ima novega, enaindvajsetega lavreata: žirija, ki jo je letos vodila dr. Ignacija­ J. Fridl,­ jo je prisodila Alojzu Ihanu.

Pogovor z letošnjimi tremi nominiranci za nagrado, Alojzom Ihanom, Igorjem Škaperletom in Marcelom Štefančičem ml., je članica upravnega odbora sklada Marjana Rožanca Alenka Zor Simoniti začela z ugotovitvijo, da je Rožanc z eseji segal na različna področja, od športa, prek odnosov med spoloma, do zgodovine, njegova osebna refleksija, podprta z erudicijo, pa je aktualna še danes. Esejistične svetove nominirancev je v včerajšnjem pogovoru z njimi poskušala razpreti Ignacija J. Fridl, najprej pa je vsakemu naložila branje krajših odlomkov iz nominiranih knjig.

Alojz Ihan je v pogovoru o Državljanskih esejih spregovoril o kolektivizmu: »Navajeni smo iluzij, da je kolektiv pravičen Bog; v knjigi provociram, ker sem od študentov navajen, da slabo obvladamo tako debato, ko nekdo neko tezo pove in jo drugi z navdušenjem povzame in nadaljuje. Te veščine na žalost nimamo, naša veščina je spregovoriti, ko se z nečim ne strinjaš. Je pa res, da je vsaka debata boljša kot nič. Razburiti bralca, to je le ena od strategij komunikacije.«

Igor Škamperle je o svoji knjigi Endimionove sanje (v naslov je avtor dal ime figure iz antičnih mitov, mladega pastirja, ki je hotel ostati večno mlad) povedal, da prinaša štiri razprave, pisane na esejističen način, ki se ozirajo po kulturni zgodovini: »Nisem si želel biti le subjektivističen in streči s svojimi mnenji o družbi, saj mislim, da je slovensko občinstvo dovolj intelektualno radovedno … lotil sem se nekaterih tem, ki zadevajo domišljijo, človekovo ustvarjalnost, a z izhodiščem, da želim pokazati, kaj pač sam zmorem napisati o nekaterih temah … Esej omogoča več, ker dopušča literarni način, in hkrati – drugače kot razprava – nagovarja.« Žirija je med letošnjimi deli presojala še o eni Škamperletovi knjigi, delu Dotiki pokrajin.

Marcel Štefančič v delu Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo piše o mejnih osebnostih, tako ali drugače slavnih oziroma pomembnih. Dodal je razkritje: »Manjši trik mojega pisanja: mrtve znamo lepo slaviti, prepričljivi smo pri tem, večina mojih tekstov v tej knjigi je nekrologov, nekrologi me prisilijo, da dam vse od sebe. Mrtve je tako lahko imeti rad. Potem mi je laže, ko pišem o živih.«

Žirija – predsednica dr. Ignacija J. Fridl, podpredsednik dr. Edvard Kovač, mag. Barbara Pogačnik, dr. Miha Pintarič in dr. Milček Komelj – je letos presojala o dvaindvajsetih esejističnih knjigah.

Danes popoldne bodo ob spominski plošči Marjana Rožanca v Volčjem gradu na Krasu položili venček, zvečer bo v Knjižnici Komen literarni večer Mance Košir z letošnjimi nominiranci, v soboto, 21. septembra, ob 15. uri sledi podelitev nagrade na Trubarjevi domačiji v Rašici.

Nagrado Marjana Rožanca podeljujejo od leta 1993, najprej sta jo podeljevala založba Mihelač in časnik Dnevnik, leta 1998 je organizacijo prevzel Sklad Marjana Rožanca, ki sta ga ustanovili založbi Nova revija in Mihelač. Doslej so Rožančevo nagrado dobili Drago Jančar (trikrat), Jože Snoj, Tomo Virk, Matevž Kos, Aleš Berger, Milan Dekleva, Edvard Kovač, Iztok Geister, Vinko Möderndorfer, Vinko Ošlak, Gorazd Kocijančič, Aleksander Zorn, Aleš Šteger, Igor Zabel, Dušan Jovanović, Ifigenija Simonović, Peter Kovačič Peršin, Miklavž Komelj in lani Meta ­Kušar.7 esejističnih del.