Tiskane izdaje
Vladimir Kos je tisti dovolj pomemben slovenski pesnik, o katerem v Sloveniji najmanj vemo.
Kako nam je to uspelo? Zato, ker je vse povojno obdobje preživel v tujini. Tam je do leta 1991 izdal sedem pesniških zbirk, od leta 1998 izhajajo tudi pri nas. Zadnja pred dvema tednoma.
Seveda je v emigraciji, na različnih koncih sveta, delovalo še nekaj uglednih pesnikov (Vinko Beličič, France Papež, pravkar umrla Pavla Gruden), toda nihče ni pisal toliko in tako kontinuirano kot Kos. Večina njegovih knjig je izšla v Buenos Airesu, ena pa celo – na Japonskem.
Vladimir Kos namreč od leta 1956 živi v bližini Tokia. Zgodba o tem, kako je prišel tja, ni zelo dolga pa tudi ne zelo običajna: ko se je po vojni kot mlad domobranec umaknil na Koroško, preživel dve leti v Lienzu, potem v Rimu, kjer je končal teologijo, in se izpopolnjeval pri jezuitih na Irskem, se je odločil, da gre v misijone; ne v Afriko, kot je bilo v navadi, ampak na Japonsko. Tako svoje zdomstvo še danes, pri devetdesetih letih (rodil se je leta 1924 v Murski Soboti), deli z deželo, o kateri je napisal pesem že kot gimnazijec.
Misijonaril je po revnih predmestjih, jezuitske počitnice pa večkrat preživljal pod znamenito goro Fudži. Popolnoma drugačen kolorit dežele in delo, ki ga je opravljal, sta njegovo poezijo seveda oblikovala drugače od tiste, ki so jo pisali sodobniki v argentinski diaspori. O njenem daljnovzhodnem duhu zgovorno pričajo nekateri naslovi: Dober večer, Tokio, Tisoč in dva verza z japonskih otokov, Cvet, ki je rekel Nagasaki, Gora Fudži, čuješ serenado?
A bistveni dogodek v razvoju njegove poezije (prva zbirka Marija z nami je odšla na tuje je izšla leta 1945 v Lienzu) se je zgodil že na Irskem. Tam je bral Eliota in Pounda, za prvega se je navdušil bolj kot za drugega. Tako zelo, da je njegova pesem »skrenila« v modernistično smer. Poetološke geste in stilemi niso bili radikalni, a dovolj veliki, da je Tine Debeljak, ki je bil v diaspori glavna tovrstna avtoriteta, dvajset let kasneje Kosa razglasil za največjega pesnika emigracije in »avantgardista«.
Vpadljivo modernistična narava njegove poezije je znotraj SKA (Slovenska kulturna akcija), ki je seveda častila predvsem domoljubno pesništvo, povzročila kar nekaj idejnih konfliktov, pri tem pa je zanimivo to, da je Kosova prva »avantgardistična« zbirka (svareče pozorni so postali tudi jezuitski predstojniki v Švici) Dober večer, Tokio, ki je izšla leta 1960 prav tam, pravzaprav prehitevala istovrstne pesniške dogodke v domovini; Šalamunov Poker je izšel šest let kasneje.
Kos je pesniški izraz moderniziral, klasično pesem atomiziral, to pa ne pomeni, da je njegov jezikovni modernizem spremljal oster eksistencializem, ki je v Evropi in doma segal do nihilizma. Sicer pa se vsebinski razpon njegove poezije giblje od teoloških in domoljubnih tem do občudovanja narave, ki je pogosto obarvana zenovsko. Pesništvo je, poleg teološke dejavnosti, vsekakor najpomembnejša stvar Kosovega življenja.
V zadnji zbirki Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov najdemo tudi tole kratko z naslovom Samo dve kitici: Vse bralce mojih pesmi srčno prosim: / berite jih, pa ne kot časopis, / ne kot oglas za čisto nov kompost ... / in da je ta in ta oči zatisnil. // Stopite v pesem, da bo zaživela! / Ne bojte se, ne boste ranjeni. / Nov svet odkril sem in sem pesem pel. / A če se motim – zame pomolite.
