Marcel Štefančič jr.: Ne piše o ekonomiji, ampak o ideologiji

Letošnji Rožančev lavreat pravi, da »politika ljudstvo, ki je v večini, sili v to, da živi tako, kot da je v manjšini«.

Objavljeno
22. september 2014 15.17
Prejemnik Rožančeve nagrade Marcel jr. Štefančič.. Na Vrhniki, 19.9.2014
Igor Bratož
Igor Bratož
Filmski kritik, publicist z impresivnim številom objavljenih knjig, televizijski voditelj Marcel Štefančič, jr. je napisal knjigo esejev o Sloveniji, Slovencih in svetu v času krize. Za delo, ki je pravzaprav priročnik za uporabo kriznega časa, so mu podelili Rožančevo nagrado.

Kaj govori dejstvo, da ste letošnji dobitnik Rožančeve nagrade za esejistiko postali s knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev?

Predvsem tole: da iz naših življenj nekaj izginja. Še več: da naša življenja po malem izginjajo in da to opažamo vsi, in da se o tem strinjajo celo tisti, ki se sicer o marsičem drugem ne strinjajo (in se za nič na svetu ne bi), in da bi se o tem strinjal tudi Marjan Rožanc. To, da naša življenja zaradi vseh tistih varčevanj, zategovanj, rezanj, sekanj in klestenj postajajo vse vitkejša, je na dlani. Naša življenja so napadena, toda ta napad smo dojeli in sprejeli kot neke vrste naravno katastrofo, kot nekaj, kar se je moralo zgoditi, kot nekaj naravonujnega, kot nekaj, kar smo si zaslužili, ne pa kot produkt serije političnih odločitev. Če naj parafraziram poeta Marka Pavčka: z vsako politično odločitvijo nas je manj. Ko ljudi leta in leta prepričuješ, da se ne izplačajo več, da so predragi, da so le strošek, je to tako, kot da bi jim rekel: vaše življenje si zasluži, da ga izgubite! Kdor prej umre, bo dlje mrtev! In sam zdaj že nekaj let popisujem prav to: izginjanje naših življenj.

Kazalo vaše zbirke esejev se po tematiki bere kot priporočeno branje slovenskega intelektualnega prizorišča. V svojih esejih se – nenavadno za obsedenca s filmom in vsem drugim – posvečate kapitalizmu in razkrinkavate vsakršne neoliberalistične trike. Oprostite vprašanju, ki ga običajno postavljamo angažiranim pisateljem: koliko in kako verjamete moči kritične javne besede?

Moči kritične javne besede zelo verjamem, navsezadnje, že zelo, zelo dolgo sem filmski kritik. In ker sem filmski kritik, sem videl veliko filmov. In ker sem videl veliko filmov, sem videl veliko trikov – filmi so polni trikov. Filmi so triki. Iluzionistični, čarodejski, rokohitrski triki. Z njimi stojijo in padejo. Tudi neoliberalizem, ki si je podredil vse finančne institucije, Evropsko komisijo in nacionalne politike, je poln trikov, zato obsedenec s filmom zlahka vidi skozenj. Ne da bi se sploh trudil. Naj vam dam lep zgled takega trika, da ne rečem čarovnije. Slovence prepričujejo, da od državnega premoženja nimajo ničesar, da je država slab gospodar in da je treba državno premoženje prodati. Ta sofizem – ker ljudstvo od državnega premoženja nima ničesar, je najbolje, da se ga proda! – so zvijali, frizirali in sladkali tako dolgo, da zveni kot pokroviteljska pravljica, kakršne poznamo iz tretjega sveta. Joj, veste, Slovenci ne potrebujejo državnega premoženja. Le kaj jim bo? Itak ne vedo, kaj bi počeli z njim. Tujci imajo kaj početi z njim. Tujcem bo koristilo. Slovencem ne koristi. Ne, Slovenci ga niso veseli. Tujci pač – razveselijo se ga iz vsega srca. Slovencem je državno premoženje le v breme. Tujcem ne bo v breme. Tujci bodo z njim delali čudeže. Državno premoženje je za Slovence le kamenje. Tujci ga bodo spremenili v zlato. Jemljejo le tisto, kar nam je odveč in nepotrebno. Delajo nam uslugo. Prav res, nacionalno bogastvo lahko naciji izpuliš le s čarovnijo. In Disneyjevi stripi so bili polni takih nacij – in takih naivnih, iskrenih, zaupljivih divjakov.

Med lagodno anonimnimi spletnimi komentatorji so, kot sem videl, tudi taki, ki vam očitajo nepoznavanje ekonomije in odrekajo pravico govoriti o slovenski zdajšnjosti in prihodnosti. Kakšen bi bil vaš opis tipičnega Slovenca? Kakšna je slovenska elita?

Prvič, ne pišem o ekonomiji, ampak o ideologiji – neoliberalizem je ideologija, ne pa ekonomija. Tisti, ki mi očitajo nepoznavanje ekonomije, so očitno nasedli iluziji, da je neoliberalizem ekonomija. Ne, neoliberalizem skupaj drži le nekaj ideoloških floskul – tako kot nekoč jugosocializem. Toda te ideološke floskule imajo orjaški budžet. Ker pa neoliberalci stalno ponavljajo ene in iste fraze (privatizirajte državno premoženje, politika naj se umakne iz gospodarstva, država naj bo vitka, znižajte stroške dela ipd.), pomeni, da ima vsaka izmed teh floskul bilijonski budžet. Drugič, slovensko elito prepoznamo po tem, da je v ječi, na poti tja ali pa na begu. Trenutno verjetno ni Slovenca, ki bi se hotel imeti za del elite – v njem bi takoj videli nekoga, ki se bolje poda ječi kot Sloveniji. In v nekem smislu bi imeli prav: veliko ilegalnih trikov in čarovnij moraš izvesti, da bi postal elita. In tretjič, tipični Slovenec je ravno anonimni spletni komentator, pravi in originalni dvorni norec elit – Slovenec, ki hoče ostati neimenovan. Slovenec, ki je prepričan, da si zasluži več in da ga je življenje po krivici preskočilo, toda življenje ga je preskočilo prav zato, ker se je stalno skrival. Ves dan mu ni nič jasno, toda ko si zvečer vzame pol ure zase in se prelevi v anonimnega spletnjakoviča, mu je nenadoma vse jasno. Točno ve, da se za tem in tem skriva ta in ta – in to se mu zdi kriminal. Toda prav sam se stalno skriva. Z eno besedo: tipični Slovenec je Slovenec, ki drugim očita to, kar počne tudi sam. Tipični Slovenec živi v ječi – svoji mali, zasebni ječi.

Zakaj je vstajniška energija poniknila?

Izbrali ste ravno pravi izraz: poniknila. Vstajništvo je kraški pojav – kot ponikalnica ponikne, da bi se napilo novih moči in potem ponovno izbruhnilo, magari šele čez čas, v povsem novih družbenih, političnih in kulturnih okoliščinah. Če naj parafraziram Slavoja Žižka: vstaje nikoli ne trajajo, vedno spodletijo, toda vsakič spodletijo bolje kot prej. Brez vseh teh vstaj, ki so v zgodovini spodletele, bi bili še vedno v kameni dobi. Bolje ko so spodletavale, bolj so svet premikale na bolje.

Kakšen je po vašem mnenju okus nove vlade? Verjamete, da so spremembe v politični kulturi in tehnologiji vladanja mogoče?

Nova vlada skuša biti brez barve, vonja in okusa. Glede na prejšnje krizne vlade, ki so imele slab okus, ki so stalno menjale barve in ki so širile mučne vonjave, bi bila vlada brez barve, vonja in okusa lahko dobra ideja. Toda obenem bi to bila lahko slaba ideja: to bi bil namreč lahko poziv Slovencem – bodite taki kot mi! Brez barve, vonja in okusa! Kot voda! Ne bi bilo dobro, da bi Slovenija zvodenela, še slabše pa bi bilo, če bi ta prehod na vodo pomenil nadaljevanje hujšanja naših življenj. V slogu: zdaj bomo pili le še vodo! Kar bi bilo precej noro. Politika ljudstvo, ki je v večini, sili v to, da živi tako, kot da je v manjšini – in čas je, da se s to norostjo konča in da o slovenskih interesih nehajo odločati raznorazne trojke, ki v Sloveniji niso bile nikoli izvoljene. In tudi nikoli ne bi bile izvoljene. Kdo bi izvolil stranko, ki imela takle program: razprodali bomo vse državno premoženje, plače prepolovili, pokojnine znižali, socialno državo ukinili, šolstvo in zdravstvo privatizirali, vodo pa prepustili velikim korporacijam, saj jim bo koristila bolj kot nam.

Kako komentirate parlament, v katerem sedi zapornik? Kaj menite o seansah, ki vsak dan potekajo pred sodiščem v Ljubljani?

Evo, tole si mislim o parlamentu, v katerem sedi zapornik: če lahko v parlamentu sedi en zapornik, pomeni, da lahko sedijo tudi trije. Če lahko sedijo trije, pomeni, da so lahko vsi poslanci zaporniki. In zdaj pazite: pravijo, da to, da lahko zapornik sedi v parlamentu, izhaja iz naše zakonodaje. Pomeni, da imamo zakonodajo, ki omogoča, da v parlamentu sedijo sami zaporniki. Zato lahko tem, ki vedrijo pred sodiščem, rečem le: kje je vaš smisel za humor?