Nekoč Kugyjeva liričnost, danes kri, znoj in solze

Slovenska že pregovorna ljubezen do gora nedvomno pušča sledi v literaturi. Ne le da je gorniške literature sorazmerno­ veliko, ampak je v njej – podobno kot v gorništvu samem­ – zaznati precejšen premik od prvotne liričnosti, ki veje iz zapisov začetnikov te literature pri nas, denimo Juliusa Kugyja ali Frančka Kneza, do sodobnejših zapisov, v katerih tečejo znoj, kri in solze.

Na vprašanje, od kod izvira slovenska obsesija z gorami, ki se navsezadnje kaže v številnosti različnih del, je najbolj preprosto in neposredno odgovoril Urban ­Golob, slovenski alpinist, fotograf in pisec (Na beli steni, 2004). »Bistvo alpinizma je zgodba, in če se malo pošalim, ampak res zelo malo, je težko najti alpinista, ki bi strpel ob šanku s kozarčkom vina, ne da bi povedal svojo zgodbo. V hribe gremo zato, da nekaj preplezamo, da nekaj doživimo in za tem je vedno zgodba, v človekovi naravi pa je, da jo pove.«

V množici te literature Golob pogreša predvsem več fikcije. »Hribi ne navdihujejo prav veliko pisateljev, pišejo večinoma gorniki in alpinisti, ki opisujejo svoje dogodivščine, in po svoje je to razumljivo, ker imajo izkušnjo, izkušnja v gorah pa je specifična.«

Vrhunski slovenski alpinist Viki Grošelj je opazil predvsem, da je v ospredju bolj eksaktno pisanje. »Razumljivo je, da različna obdobja porajajo različne sloge, poleg tega vse več ljudi piše in s tem je tudi več pristopov. Sam sem alpinizem vedno dojemal kot pustolov­ščino v najbolj žlahtnem pomenu besede, zato me liričnost nikoli ni motila, morda celo nasprotno.«

Toda v tem času je alpinizem neizmerno napredoval, je dodal Grošelj. »Kugy je gore tako poetično doživljal tudi zato, ker se ni loteval ekstremnih podvigov. Ko tečejo kri, znoj in solze, ni več prostora za liričnost.«

Grošelj je v bibliografiji nanizal štirinajst del (zadnje je Velikani Himalaje, 2013) in med pogovorom je bilo zaznati, da se vrača k zgodbam, ki jih je morda povedal, a nikoli zapisal: »Moje sanje so napisati knjigo o alpinizmu, v kateri bi se duh dogajanja in razpoloženja izražal v opisovanju detajlov. Imam že delovni naslov: Svetišče mojega sveta, saj gre za spomine na dele zemlje, kamor se vedno vračam oziroma kamor se vračajo moje misli.«

Idilična fotografija ostaja

Čeprav se je v gorniški literaturi precej spremenil način upovedovanja, kakor so se strinjali sogovorniki, se – zanimivo – ni veliko spremenila fotografija, ki je neločljiv del te literature, še zlasti ko gre za biografske in avtobiografske zapise.

Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi izšla fotografska monografija Slovenske gore v objektivu letnih časov (uredila jo je Maja Ogrizek), ki je pravzaprav nadaljevanje knjige iz leta 1982. Knjiga je bila, kot je ob izidu povedal direktor Cankarjeve založbe Miha Kovač, poskus ugotoviti, koliko se je v tridesetih letih spremenila percepcija gora.

Leta 1982 so se »opisi v maniri Juliusa Kugyja mešali s poetičnimi impresijami o gorah kot simbolu miru, tišine in napora, potrebnega, da skozi gorske vzpone najdemo tudi pot k samemu sebi«, je zapisal v uvodu knjige. Kugyjeva beseda, je nadaljeval, sicer še vedno odmeva med vršaci, toda zdaj so se planincem pridružili adrenalinci, ki po gorah izvajajo nadrealistične podvige.

Neizpodbitno je, da je v tem času neznansko napredovala tudi fotografija in da lahko vrhunske posnetke v idealnih razmerah naredijo že laiki, toda v osnovi se podoba gora ni veliko spremenila – še vedno so lepe, ujete v jutranje meglice ali sončni zaton, polne idiličnih impresij in barv ter živali in živopisanih cvetic.

V uredništvu so, kot je povedal urednik fotografije Arne Hodalič, zbrali skoraj deset tisoč posnetkov, ki so jih posredovali ljudje, vsaj toliko jih je vključil v izbor še iz arhiva iz časa, ko so pripravljali planinski atlas. Iz te množice so izbrali 213 fotografij 65 avtorjev ter jim dodali besedila štirih avtorjev, ki so po svoje upovedali letne čase.

Čeprav je današnji pogled na fotografiji bistveno bolj oseben kot pred tridesetimi leti, je Arne Hodalič, kakor je dejal, še vedno pogrešal fotografije akcije, ljudi, detajlov, pripetljajev v planinskih kočah … Tudi Marjeta Keršič Svetel, novinarka in naravovarstvenica, ki je knjigi dodala impresije o pomladi, je opazila, da je malo drugačnih pogledov na hribe, takih, ki razkrivajo to idilo bolj osebno ali vsaj manj idilično, v slabem vremenu, denimo.

Tu bi lahko zašli v polje podzavednega in rekli, da smo se hribe naučili gledati po družbenem vzorcu (če izvzamemo omenjeno dejstvo, da je dobro fotografijo vendarle najlaže narediti v dobrih razmerah). »Da, in to kaže, kako smo v resnici površinski. Obsedenost z gorami je torej na zelo površinski ravni.«

Vprašanje, kaj je vzrok, da se je ta obsesija tako zarila v slovensko dušo, je po njenem vprašanje za milijon dolarjev. »Predvsem pa je ta obsesija nekoliko shizofrena. Po eni strani smo res obsedeni in kar malo iracionalni ter menimo, da moramo gore kar sami po sebi imeti radi, po drugi pa nimamo pravega spoštovanja do njih in si jih hočemo prisvojiti kot nekakšno blagovno znamko.«

Zaplotnik ostaja na vrhu

Marjeta Keršič Svetel bi si v slovenski gorniški literaturi, ki je v razvoju prešla številne različice – od Kugyjeve doživljajske, bolj znanstvene Henrika Tume, raziskovalne in hkrati razmišljujoče Klementa Juga do množice opisov odprav –, želela več del, ki bi se lotila odnosa med človekom in naravo.

Slovenci imajo po njenih izkušnjah najraje faktografske knjige in priročnike, iz katerih dobijo največ informacij. »Najbolj priljubljeni so nekakšni kuharski recepti za izlete v hribe, ki razkrivajo razne poti, in med temi me najbolj vznejevoljijo vodniki po brezpotjih, saj jim vzamejo vso čarobnost.«

Izjema med najbolj iskanimi je Pot Nejca Zaplotnika iz leta 1981 (zadnji, peti ponatis je bil leta 2000), ki po njenem mnenju ni tako priljubljena zaradi gora, ampak predvsem zaradi človeške plati zgodbe, v kateri se sprašuje o povsem elementarnih, eksistencialnih stvareh.

To knjigo sta med slovenskimi avtorji na prvo mesto postavila tudi Viki Grošelj in Urban Golob, ena največjih gorniških uspešnic je ravno tako po podatkih Mladinske knjige, saj so je v zadnjih desetih letih prodali v trinajst tisoč izvodih.

Zelo uspešna je še knjiga o Tomažu Humarju, a tudi sicer na založbi Mladinska knjiga opažajo učinek priljubljenosti planinstva v Sloveniji, vendar se ta kaže predvsem v prodaji vodnikov in priročnikov. Najuspešnejši vodnik zadnjih let je Čudovita obzorja Slovenije (več kot sedem tisoč izvodov), tudi monografijo Slovenske gore so menda že prvi mesec prodali v več kot dva tisoč izvodih.

Ines Božič Skok iz založbe Sidarta – ta sicer v glavnem izdaja vodnike, a ima nekaj primerov leposlovja – je ugotovila, da so Kugyjevi časi prav gotovo minili, kajti sodobne bralce zaznamuje povsem drug ritem življenja, tudi zanimanja za zgodovino je manj.

»Zdaj so vse bolj v ospredju imena in dosežki.« Kljub temu noče potegniti črte pod liričnostjo, navsezadnje ji vzbuja upanje dejstvo, da je ena izmed najbolje prodajanih njihovih knjig Klic gora Tineta Miheliča (2004). »On je bil zanimiva osebnost, zelo dober pisec pa tudi knjigo smo izdali kmalu po njegovi smrti, kar prav gotovo vpliva na zanimanje ljudi, saj si želijo o človeku izvedeti več ali o njem obdržati kakšen spomin.«