Nepreseženo kritično delo kapitalizma

V Španskih borcih je potekal sklepni, drugi dan simpozija ob izidu novega prevoda Marxovega Kapitala. O aktualnosti 150 let stare Marxove teorije­ so spregovorili dr. Lilijana Burcar, dr. Primož Krašovec, dr. Lev Kreft, Marko Kržan in dr. Rastko­ Močnik.

Glede na to, da je bila okrogla miza organizirana v kontekstu novega prevoda, ki je hkrati nastal v časih, ko kapitalizem zahteva neposredno uporabnost in učinkovitost, je na mestu vprašanje, ki se mu je v intervenciji posvetil dr. Krašovec. Zakaj Kapital? Kakšen smisel ima aktualizirati in prevesti to staro knjigo? Marksistična teorija je na videz preživeta in pogosto pavšalno zavrnjena, češ da gre za ekonomski determinizem, pisan po razmerah delavskega razreda v Angliji 19. stoletja.

Vendar dr. Krašovec meni, da je bistven namen Marxovega Kapitala­ razvijanje kritike ekonomskih razmerij v idealnih okoliščinah. Torej na domačem področju čistega kapitalizma, ki si ravno zaradi teoretskih idealnih okoliščin zasluži kritičen vpogled. Takšna teoretična abstrakcija pogosto vodi v pavšalne kritike Marxove teorije in jo pogosto zvede na pajdaški kapitalizem ali postfordizem. V primeru prvega je treba poudariti,­ da Marx v svoji teoriji ni imel v mislih političnih strank, ki bi bile s pomočjo korupcije in klientelizma spajdašene s kapitalom, v drugem pa, da dejstvo, da so nekoč delavci v uniformah delali za težkimi stroji, danes pa v opankah pritiskamo na tipke, ne more predstavljati resnega argumenta zoper Marxov teoretični sistem.

Še več, sodobni kritiki marksizma dr. Kreft očita buržoazno postmodernistično marksistično pozicijo, ki zanemarja pomen metode in pristane na to, da ji od Marxa ostane le koncept blagovnega fetišizma. Torej kritika sprevržene zavesti množice, ki je sama le delno sposobna razvijati ideje, zato ji je treba pravo idejo vcepiti od zunaj – iz avantgardne pozicije, ki je množicam nerazumljiva. Pri tem velja povedati, da tudi Kapital ne ponuja čudežnega recepta za rešitev vseh zagat kapitalističnega sistema, a vendar, po mnenju dr. Krašovca, ostaja nepreseženo kritično delo kapitalizma.

Reproduktivno delo kot nedelo

Zanimiv pogled na delovne procese znotraj sodobnega kapitalizma je v analizi delitve dela po spolu podala dr. Lilijana Burcar. Priča smo namreč veliki količini neplačanega dela s strani žensk, ki znotraj simbiotičnega odnosa med kapitalizmom in patriarhatom opravijo veliko neplačanega dela. Reproduktivno delo kot temeljna baza za vzdrževanje obstoječe in prihodnje delovne sile je namreč potisnjeno v zasebno sfero in vanj kapitalistom ni treba investirati. V interesu akumulacije kapitala je tudi slabitev pravic, povezanih s porodniško in skrbjo za otroka, saj ženske sili v različne oblike prekarnega dela, dela od doma in podizvajalstvo. Skratka v razmerja, v katerih imajo (ne samo ženske) vse manj pravic in omejene možnosti napredovanja in varnosti. Omenjena razmerja pa odpirajo vrata prisvajanju presežnega in nevidnega dela s strani kapitala.

S kapitalizmom je rasel socializem

Analize družbeno-ekonomskih sprememb med prvim prevodom Kapitala (1961) in sedanjostjo se je v uvodu dotaknil Marko Kržan. Po njegovi oceni je s kapitalizmom rasel tudi socializem – ta je ščitil dele, ki niso bili neposredno vključeni v ekonomsko menjavo. Na primer agrarni sektor je varoval tako, da je omejeval cene in ni dopuščal pretiranega uvoza tujih izdelkov, kar je omogočilo hiter prehod iz relativno zastarele agrarne družbe v industrijsko. Sprememba na trgu hrane je potisnila v stagnacijo današnje kmetijstvo, korenito se je zmanjšala tudi stopnja samo­oskrbe s hrano. Situacija je spremenjena tudi v strukturah podjetij, saj jih delavci ne soupravljajo, kar lastnikom omogoča prisvajanje presežkov in njihovo samovoljno uporabo.

To samovoljnost je ponazoril dr. Močnik, ki je izpostavil, da je kapital lahko vložen le v produkcijska sredstva ali v delovno silo, pri čemer je zgolj slednja proizvajalka presežne vrednosti. Če je tako, se ne moremo izogniti konceptu izkoriščanja. Glede na izkušnje trenutne gospodarske krize se ne moremo izogniti niti izravnalnemu mehanizmu kapitalizma, imenovanemu Krach – sesutju sistema, ki zažene nov cikel oziroma, čemur smo še bolj priča, injekcijam davkoplačevalskega denarja v sfero privatnega kapitala.