Tiskane izdaje
Obljubljena dežela
Mehmedalija Alić je prišel v Slovenijo leta 1976, ko je bil star komaj štirinajst let, ker je v zasavskih rudnikih primanjkovalo rudarjev. »Za seboj sem pustil svoje najdražje, očeta, mater, dva brata in sestro. Za seboj sem pustil svojega psa Ćapa. Zapustil sem prijatelje. Zapustil gozdove in zelene livade«, piše v knjigi. Slovenci so se takrat pogosto odpravili v Bosno po delovno silo.
Zmamili so ga z obljubo, da se bo šolal, a je šele v internatu spoznal, da ne bo mogel na srednjo tehnično šolo, temveč v šolo za kvalificirane rudarje kopače, kar je pomenilo, da bo droban, kot je bil, z manj kot petdesetimi kilogrami, že v drugem letniku tri dni na teden kopal premog v trboveljskem rudniku. »Tistega leta so mi fini gospodje iz Slovenije odvzeli otroštvo. V Tuzli so nam pokazali čudovite prospekte o sanjskem življenju v prelepi podalpski deželi. Kakšnih sto mladostnikov, tako imenovanih Titovih pionirjev, so nas vkrcali na vlak in iz Tuzle prepeljali do vasi Kisovec.«
V internatu so ga starejši dijaki tepli in maltretirali, a se je skrbno učil in dobil štipendijo za šolanje v Velenju na srednji tehnični šoli. Leta 1984 se je poročil z Bosanko Nihado, dobil hčer Aliso, se zaposlil v razvojnem centru trboveljskega rudnika, opravljal strokovne izpite, medtem pa sta mu brata v Potočarjih blizu Srebrenice gradila hišo. Jugoslavija je razpadla in z ženo sta na plebiscitu obkrožila »da«. Leta 1992, ko je v Sloveniji delal že 17 let, je v Zagorju hotel urediti dokumente. Izdali so mu le dovoljenje za stalno bivanje in enoletno začasno dovoljenje za delo, čeprav je takrat opravljal že vodstvena dela, saj je nadomeščal tehničnega direktorja rudnika Laško.
Srebrenica
Leta 1993, ko je dobil zahtevane dokumente o nekaznovanju v času, ko je v Bosni že divjala vojna, je zaprosil za državljanstvo za oba z ženo. Odgovora ni dobil pet let. Ker ni imel ustreznih dokumentov za bivanje in delo, je izgubil obljubljeno večje stanovanje in nato še zaposlitev. Z ženo sta se znašla na cesti, brez službe in dohodkov. Od izčrpanosti so ga leta 1994 zdravili v Kliničnem centru Ljubljana, potem pa si je poiskal delo najprej v Vzhodni Nemčiji, kjer so ga izplačali z lažnim čekom, in nato še v Zahodni Nemčiji, kjer je opravljal najtežja fizična dela.
Leta 1995 se je zgodila Srebrenica. V njej so poklali večji del njegove družine. Mamo Šemso je prvič videl po šestih letih, leta 1996. Srbski vojaki so ji iztrgali iz rok gluhonemega sina, Mehmedalijevega brata, očeta takrat enoletnega otroka, češ »da bo že spregovoril«. Njegovega trupla do danes niso našli. V Srebrenici je bil umorjen tudi najstarejši brat, oče treh otrok, ki so ga na grobiščih identificirali in pokopali leta 2008. Ubili so tudi sestrinega moža in njene štiri sinove, sina druge sestre pa je našel v nekem centru v Hannovru. Iz najožje družine so jih pobili dvanajst, tudi štiri očetove brate in pet bratrancev ter večino njihovih sinov, iz vasi skoraj vse. Srbi so pobijali sistematično, morilci pa so se po nenapisanem pravilu lahko vselili v hiše umorjenih. Tudi v hiši Mehmedalije je živel eden od teh »srbskih junakov«.
Huda jama
Leta 1998, ko je njegova družina imela tri otroke, je končno dobil slovensko državljanstvo, se zaposlil kot kopač, leta 2002 pomagal zapreti rudnik urana Žirovski vrh, nato pa so ga poslali v opuščen rudnik Laško, kjer je postal vodja raziskovanja Hude jame, ene od 600 popisanih lokacij pokritih grobišč, v katerih so po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino od konca vojne do januarja 1946 pobili okoli 14.000 Slovencev.
Delati je začel januarja 2008 z ekipo rudarjev, Albancem, Srbom, Bošnjakom, Hrvatom, s katerimi so prebili za deset metrov pregrad, enajst jih je bilo, in odpeljali 400 kubičnih metrov materiala. Prišli so do zadnjega primera množičnega grobišča povojnih pobojev, do tisočih trupel, med katerimi so bila prva, na katera so naleteli, skoraj povsem ohranjena, s kožo in mišicami, z izrazom na obrazu kot v trenutku smrti, mnoga med njimi ženska, s spletenimi kitami in dolgimi lasmi.
Zakaj so skriti?
»Po nekaj mesecih dela v Hudi jami ter analiziranju dogajanja v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka«, je zapisal v knjigi.
In dalje: »Zame so žrtve pobojev v Hudi jami ljudje, ki so bili pogubljeni zaradi idealov nekoga drugega. Če pa so bili med njimi res vojni zločinci, zakaj so jih pobili brez kakršnegakoli sodnega procesa? Zakaj so skriti več kot šestdeset let? Zakaj je bil ta zločin tako skrivnostno zabetoniran in zaprt s stometrskim zamaškom?« Ter dodal: »O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. V novi zgodovini moramo očistiti pretekle zločine in laži, in to tako, da glasno govorimo o resnici.«
Novica in posnetki o odkritju zločina v Hudi jami so bili objavljeni marca 2009 na nacionalni televiziji in so šokirali slovensko javnost. Iz nje so odnesli posmrtne ostanke 467 žrtev. »Huda jama je rakasta rana naše države. Nahaja se v njenem drobovju. Čeprav je vsem neljuba, je resnična. Potrebuje diagnozo in zdravljenje. Takoj. Drugače bo prepozno«, je opozoril v knjigi, ko so po pregledu in označitvi še 800 okostij, na tisoče pa jih je razpadalo naprej, zaustavili dela v Hudi jami.
Nespoštovanje in vera v človeka
Tematika, ki je predmet političnih manipulacij, ohranjanja razdeljenosti naroda in podpihovanja medsebojnega sovraštva, je tempirana borba razkola. Nespoštovanje drug drugega ni neki madež preteklosti, temveč je tukaj med nami, določa naša medsebojna razmerja, naše delovanje in naša življenja. Kajti v družbi, v kateri ni spoštovanja, ne more biti sodelovanja, in kjer ni sodelovanja, so le raztrganine, ki jih zase in za svoje interese izsilijo in uveljavijo posamezne oblasti. Iz tega ne more nastati nič poštenega in iz nepoštenega ne more nastati nič dobrega. Zato moramo poravnati pretekle dolgove, brez katerih ne moremo očistiti sedanjosti in stopiti v drugačno prihodnost. Žal ni druge poti. Zatiskanje oči in sprenevedanje ne moreta prinesti resnice, olajšanja, očiščenja in prenovitve.
Zato je Mehmedalijeva knjiga tolikšen zaklad. Govori o »nečloveku«, vendar vseskozi prepaja zgodbo s tistim dragocenim, ki je delo »človeka«. Humanizem, spoštovanje drugega in vera v »človeka«, ki jo preveva, bralca prepojijo tako močno, da jo konča vsaj v promilih kot boljši človek. In zlahka se jo bere, saj posrka vase in drži pri branju do zadnje strani, kot bi bila delo izbrušenega literata in tankočutnega stilista. Nobene temačnosti ni v njej in nobene grenkobe. Le sporočilo vsem, da »bi moral biti naš temeljni cilj in želja čistost, ki smo jo imeli ob rojstvu. Takrat, ko še nismo bili katoliki, pravoslavci in muslimani ... Sovraštvo je smrtni greh, ljubezen pa upanje in življenje«.
V nekdanji skupni državi smo Slovenci veljali za poštene in delovne. Danes je ostal le sram, do kakšnega dna smo segli. A tudi upanje, da ne vsi. In ravno zgodba Mehmedalije nam daje to upanje.
