Tiskane izdaje
Avtor je profesor sodobne zgodovine na Univerzi v Kalabriji in predsednik Fundacije Ferramonti iz Cosenze, sodelavec pariškega judovskega dokumentacijskega centra Mémorial de la Shoah in drugih pomembnih mednarodnih ustanov. Prevajalka je odlična poznavalka italijanskega fašizma.
Capogreco od osemdesetih let prejšnjega stoletja proučuje sistem fašističnih koncentracijskih taborišč in spomine nanje. O tej za Italijane temni temi, prek katere so po vojni prešli, kot da je ni bilo, je napisal veliko knjig in razprav. Bil je soavtor številnih del na temo fašizma. V pričujoči knjigi je prvič objavljen zgodovinsko-geografski pregled celotnega sistema fašističnih taborišč v Italiji in na njenih okupiranih območjih s seznamom taborišč vred in je eno ne prav pogostih kritičnih del kakšnega italijanskega zgodovinarja o tem obdobju.
Avtor o »spregledanju« fašizma v Italiji zapiše: »Res je potlačitev tega dogajanja pripomogla h krepitvi narodne identitete in da je Italija po dvajsetih letih fašizma in spopada z njegovimi tako rušilnimi posledicami priplezala na vrh strmine. Res je tudi, da je to pripeljalo do zamračitve realnosti in desetletja proizvajalo izkrivljene podobe tako v kulturnem okolju kot v celotni italijanski družbi ... Ko je v šestdesetih letih v Italijo prišla delegacija nekdanjih jugoslovanskih borcev, da bi počastila spomin na umrle Jugoslovane v taborišču Monigo, niti občinske oblasti niti partizanska združenja niso vedeli povedati, kje so pokopani. Kraj taborišča so lahko odkrili le zato, ker se je veliko prebivalcev Trevisa spominjalo, da je v bližini njihovega mesta obstajalo taborišče.
Prihajalo je tudi do takih absurdov (tehnična napaka ali želja Italije, da bi se odrešila odgovornosti?), da so bile podobe jugoslovanskih internirancev, ki so zaradi lakote v Mussolinijevih taboriščih spominjali na žive okostnjake, predstavljene kot dokumenti o nacističnem koncentracijskem univerzumu; ali da so – v kontekstu praznujoče in nostalgične Italije – pesem Faccetta nera (Črn obrazek), ki je bila simbol fašističnih kolonialnih vojn, predvajali na javni televiziji, ne da bi kdorkoli spomnil na trpljenje in razdejanje, ki ga je italijanski kolonializem povzročil mnogim narodom.
Naj zaključim s tem seznamom, ki bi bil lahko zelo dolg, z dolžnim razmislekom o izjavah, ki jih je dal tedanji predsednik Italijanske republike Francesco Cossiga med enim od svojih obiskov v Nemčiji: 'Mi, Italijani, nismo poznali grozot koncentracijskih taborišč' [ dejansko pa je na Rabu v povprečju umrlo več ljudi kot v Buchenwaldu; na Rabu 19 odstotkov vseh taboriščnikov, v Buchenwaldu pa 15], in o tistih, ki jih je septembra 2003 dal predsednik italijanske vlade Berlusconi: 'Mussolini ni nikoli nikogar ubil; Mussolini je ljudi pošiljal na počitnice v konfinacijo.' Take izjave so fašistično diktaturo omejile na neke vrste 'potovalno agencijo'.«
Pomoči Rdečega križa
Marsikaj pomembnega lahko preberemo tudi v opombah. Tako avtor povzema N. Gallerana, da so Italijani grozljive zločine nacistov izrabili za to, da so pozabili lastne: »Le malo je bilo treba, da je primerjava med ravnanjem dveh zaveznikov pripeljala do tega, da se je zrelativizirala in zmanjšala (če že ne popolnoma zanemarila) odgovornost fašistov.«
V tej sistematični raziskavi vseskozi na podlagi virov in pričevanj izvemo veliko dejstev o pojmih, kot so policijska konfinacija, deportacija in internacija, taborišča in razvrščanje ljudi v njih, o »pravno urejeni internaciji civilistov«, vzporedni internaciji civilistov, o tujih in italijanskih internirancih ... in seveda življenju taboriščnikov in nadzoru nad njimi.
Žal imajo v zgodovini italijanskih fašističnih taborišč, ki so bila ustanavljana za Italijane in za tujce, zelo »pomembno« mesto tudi Slovenci in vsi Slovani. Tako kot za alogene (predvsem Slovence z ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji) so tudi za jugoslovanske državljane ustanavljali posebna taborišča, ki so bila pod vojaško upravo.
Veliko pove ugotovitev, da so bile iz pomoči Rdečega križa izključene tri skupine: nasprotniki in italijanski alogeni, tuji Judje in apolidi in nekdanji Jugoslovani, še več pa avtorjeve besede, da so bile na nürnberškem procesu deportacije in internacije prebivalcev z okupiranih območij enako kot usmrtitve talcev in rušenje naselij zaradi potreb vojskovanja razglašeni za vojne zločine, za katere so njihovi izvajalci v celoti odgovarjali. »Vemo pa, da noben Italijan, ne vojak ne civilist, zanje ni bil nikoli kaznovan.«
