Tiskane izdaje
Ni čudno, da je ta glas slišala tudi kresnikova žirija. Kar nekaj bralcev poznam, ki so se odzvali enako: da gre za tekst, ki nezadržno pritegne v svoj vrtinec, čeprav je jasno, kakor pri vsakem vrtincu, da konec ne more biti »srečen«. Tudi moja bralska izkušnja je podobna; dodal bi, da se ta vrtinec, ki je drugo ime za napredujoče tesno ujemanje realnih in slutenjskih dogodkov, mračnega razpoloženja in zmeraj bolj svetlikajoče se ideje (ni treba pomisliti na Hegla) – prikazuje kot temna, podzavestna ali pa, zakaj ne, metafizična snov, ki vleče nase več kot radovednost, kakršna je značilna za žanrska branja. To privlačno silo je najbolje poimenovati želja po resnici.
Takšna so subjektivna opažanja, objektivne koordinate romana pa so naslednje. Dogajalni čas, ki je sicer omejen na enega ali dva pomladna meseca, je sredina prejšnjega desetletja, kraj, po katerem se fizično giblje tretjeosebno koncipirani junak, je Trst; kraj, »ki prihaja v njegovo bližino«, prihaja iz nezavednega, potlačenega spomina, pa je idilična vas v bosankem hribovju. Družbena realnost je prepoznavna: gre za sedanji Trst in njegove običajne ter manj običajne, marginalizirane prebivalce, ti imajo v romanu posebno označeno vlogo, in gre za čas, ko se je v bivši Jugoslaviji razplamtela vojna.
Kdo je glavni junak
Marko Sosič je na to vprašanje v intervjuju za Sobotno prilogo (pred enim letom) odgovoril takole: »Morda marsikdo izmed nas. Ob tem ne izključujem sebe in ravno zato sem pisal o njem, v meni je vladala potreba po ozaveščanju nekega trenutka, ki smo ga absolutno izbrisali, ki sem ga izbrisal tudi sam.« O katerem trenutku govori pisatelj? »O trenutku vojne, ki se je začela v nekdanji Jugoslaviji, v kateri smo mnogi imeli takšno ali drugačno vez. (...) Zdi se mi, da smo se odrekli globlji refleksiji o tem, kar se je na tem prostoru dogajalo. Mnogi so se odrekli celo vezem, da bi ohranjali ali na novo zgradili lastno 'čistost' ... Odrekli smo se ljudem, o katerih smo mislili, da so z nečim kontaminirani in da je treba to področje sterilizirati.« Še več o moralnih razsežnostih tega »dogajanja« se je mogoče poučiti iz tukaj priložene pisateljeve besede.
Če njegovi analizi natanko prisluhnemo, si bomo morda ustvarili vtis, da gre za pripoved, ki ni brez avtobiogrfske udeležbe. O njej ne bomo špekulirali, vsekakor pa se pisatelj počuti kot del »priviligirancev«, ki soustvarjajo razmerje do »kontaminirancev«, zaradi tega se počuti slabo. In takšno počutje, je, tako kaže, spodbudilo ta roman.
Srednješolski profesor biologije Ivan Lokar je zapleteno sestavljena literarna osebnost. Deluje na vsaj treh nivojih. Najprej kot »običajni« mož in oče, ki živi po logiki družinskega življenja, potem kot krhka osebnost, ki nemočno podlega potlačenemu spominskemu gradivu, ki ga nagovarja »od daleč«. Zaradi tega je v nenehnem notranjem dialogu s sabo, ki se razraste celo v iracionalna dejanja in v halucinacije. In tretjič, Ivan Slokar čuti v sebi globoko zavezništvo z ubogimi, ponižanimi, prizadetimi, iz družbe odstranjenimi. Če je junak v prvem pogledu vsakdanji slehernik, v drugem nemočna žrtev nejasne in potlačene preteklosti, je v tretjem mesijanska, kristusovska figura, ki predstavlja opozicijo samozadovoljnim meščanskim »priviligirancem«, kakršne predstavljata zakonca, ki prideta na sobotni obisk, žal pa tudi njegova žena. Ivan Lokar je na vseh treh nivojih zaznamovan z izrazito, pravzaprav radikalno humanistično držo, ki jo živi navzven s pomočjo marginalcem, navznoter pa z bolečim, disonantnim doživljanjem sveta.
Moč poetiziranega govora
Seveda je privlačnost, o kateri smo govorili na začetku, ustvarjena z jezikom. Pisateljeva sposobnost za tvorbo pomenskih nians pride najbolj do izraza pri omenjenem notranjem dialogu. Z njim junak res komunicira sam s sabo, se pravi z nejasnimi signali iz podzavesti, ki nedvomno obstajajo, a se njihova govorica razkriva postopno, toda na podobno »tih« način vstopa junak tudi v razmerje s socialno in predmetno zunanjostjo, ki ju opazuje, kot bi bili za motnim steklom. Tako se subjektivna in objektivna resnica Ivana Lokarja prekrivata, mešata in izpodrivata, kar pomeni, da ima pisatelj vključenih več jezikovnih registrov, najpomembnejši med njimi pa je poetizirani govor. Kakršen se napoveduje skozi naslov romana. Tudi ko ga že odložimo, ko je njegova fabulativna komponenta pojasnjena, nas pesniški glas, s katerim jen bila posredovana, še dolgo zalezuje.
Pisateljeva beseda
»Vprašanja, ki jih izrekam oziroma odpiram s svojo literaturo, prebivajo v meni in v moji zavesti. Predvsem pa verjamem, da sodijo tudi v nekakšno kolektivno zaznavo sveta in človeka. Morebitna sporočilnost izvira zgolj iz teh vprašanj in morebiti prebiva tudi v jeziku, s katerim jih oblikujem. V svojem zadnjem romanu sem se med drugim ukvarjal tudi z zaznavo individualnega oziroma kolektivnega izbrisa solidarnostnega čuta. Ta izbris ima svoje korenine v težnji, da bi se človek v stremljenju po določenem družbenem statusu povzpel tudi do področja čustvene imunosti in osebne ter osebnostne neranljivosti ter tako izoblikoval lažno podobo svojega obraza, s katero ščiti svojo bedno in negotovo resničnost. Sebe nikakor ne izključujem iz tega konteksta, saj sem tudi sam del tega zahodnega, zavoženega sveta. Tudi sebe smatram za enega izmed njih, katerim denimo ni bila prihranjena »priviligirana« pozicija, da najprej zmedeno in od zunaj opazujejo izginotje ter izbris svojih bližnjih v zadnjem vojnem konfliktu, ki se je odvijal v Bosni in Hercegovini, a se morajo kasneje soočati s svojo težko moralno odgovornostjo.«
