Tiskane izdaje
Na deklarativni ravni je skrb države za slovenščino opazna, ujema se z bruseljskim ujčkanjem jezikovne raznovrstnosti kot evropske dragocenosti, a uporabnikom slovenščine, kar zadeva tako imenovano jezikovno opremljenost, vseeno ni postlano.
Zadnji splošni slovar, na primer, smo dobili pred desetletji. Opremljenost uporabnikov slovenščine z viri, priročniki in orodji torej ni optimalna. Kar potrebujemo, je sodoben splošni slovar v elektronski obliki, splošno uporaben in živ, kakor je na primer živ oksfordski slovar angleščine, ki ga redno, na tri mesece, posodabljajo z dodajanjem novih besed in revidiranjem starejših gesel. Seveda se nihče ne bi pritoževal niti nad novim slovenskim pravopisom in slovnico, prav tako se uporabniki ne bi zmrdovali nad slovarjem sinonimov.
To, da potrebujemo nov slovar, vemo že dolgo, 15. julija v državnem zboru sprejeta resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 v uvodnih besedah omenja prav to zagato oziroma izziv ter navaja nekaj let staro ugotovitev s strokovnega posveta o novem slovarju slovenskega jezika: »Slovenska strokovna in laična javnost se namreč strinjata, da naš jezik nujno potrebuje nov slovar, saj je od izida zadnje knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) minilo že 17 let, od pripravljalnih in konceptualnih del zanj pa že pol stoletja.«
Poleg tega, še piše, je današnji čas drugačen od časa nastajanja tega slovarja po družbenem in ekonomskem redu ter po bliskovitem vzponu sodobnih tehnologij.
Prejšnja resolucija, za obdobje 2007–2011, je potrebo po izdelavi »novega enojezičnega slovarja slovenskega jezika, ki bo prilagojen novim družbenim in tehnološkim okoliščinam«, omenjala kot eno od prioritet, zdajšnja nič drugače.
Za izdelavo sodobnega splošnega slovarja v elektronski obliki je država pripravljena nameniti 850.000 evrov. Finančna teža vseh ukrepov, ki jih navaja pred kratkim sprejeta resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018, je sicer približno dvaindvajset milijonov evrov.
Resolucija predvideva tudi »ustanovitev institucije ali konzorcija institucij za povezovanje, zbiranje, razvoj in distribucijo jezikovnih virov in tehnologij«, kar se seveda zdi smiselno, da ne bi k istemu cilju potovali po dveh ali več poteh.
Za »izdelovanje temeljnih in specializiranih priročnikov za slovenski jezik« resolucija govori o predvidenih 6,3 milijona evrov, med učinki ukrepov pa je navedeno dvoje: »usklajeno delovanje na področju izdelave temeljnih in specializiranih jezikovnih priročnikov in njihovo izdelovanje« in »dostopnost na spletu (enotna vstopna točka) s čim več obstoječimi podatki o slovenščini«. Deviza je očitno povezljivost.
Kdo se lahko pohvali s tradicijo? Brez dvoma Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je podpisal Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Dr. Kozma Ahačič, vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika na tem inštitutu in vodja Strokovne komisije za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo, je v nedavnem pogovoru za Delo zatrdil, da je prav Inštitut »tista slovenska institucija, kjer je znanja o slovaropisju največ«.
Ni pa več edina: predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika so dali tudi dr. Simon Krek, dr. Iztok Kosem in dr. Polona Gantar in je objavljen tudi na spletni strani zavoda za uporabno slovenistiko Trojína.
Po Ahačičevem odgovoru, ki sugerira, da ima »njegov« Inštitut lahko prednost pri pripravi novega slovarja, so predlog trojice javno podprli leksikografsko kompetentni strokovnjaki iz različnih institucij, od Filozofske fakultete do Instituta Jožefa Stefana.
Od A do Ž v petih letih
O predlogu predlagatelji pravijo, da gre za »razmislek, kako v najkrajšem možnem času čim bolj racionalno in s čim boljšim končnim rezultatom narediti to, kar predvidevamo, da jezikovni uporabniki potrebujejo v zvezi s podatki o slovenskem jeziku«.
Poleg izdelave samega slovarja bo vzpostavljen sistem oziroma platforma, v okviru katere bo mogoče sprotno in stalno prepoznavati nove besede in pomene ter jih dodajati v slovar, ki se bo torej nenehno dopolnjeval.
Zato ne gre za vprašanje »en ali dva slovarja«, temveč za vprašanje »klasični knjižni slovar ali sodobna dinamična slovarska baza«.
Že lani je dr. Iztok Kosem, direktor Trojíne, ob očitkih Inštituta, da se pojavljajo težnje »po privatizaciji osnovnih jezikovnih priročnikov«, zapisal, da se zavzemajo »za izdelavo brezplačnih, javno dostopnih in uporabniško prijaznih jezikovnih virov, o čemer pričajo tudi vsi naši pretekli in trenutni projekti, in da smo kot zavod tako ali tako neprofitna ustanova«.
Prav tako lani je eden od podpisnikov predloga, Simon Krek, v pogovoru za Delo povedal: »... naši izračuni kažejo, da je z novimi tehnologijami mogoče izdelati nov slovar slovenskega jezika v petih letih, popolnoma na novo, od A do Ž. Prvi je nastajal štirideset let.«
Avtorji predloga slovarja sodobnega slovenskega jezika na naša vprašanja niso hoteli odgovarjati, ker je delodajalec prepovedal soavtorici kakršnekoli aktivnosti v zvezi s tem predlogom.
»Dokler ne bodo znani vsi pravni vidiki, zdaj lahko kot odgovor na vaša vprašanja pošljemo samo besedila, ki so že bila javno objavljena do tega datuma,« so zapisali.
Dr. Simona Bergoč, vodja službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo, je potrdila, da si ministrstvo prizadeva združiti »več obstoječih strokovnih pobud«. Predlog treh raziskovalcev opisuje kot dokument, ki na 150 straneh celostno opredeljuje izdelavo slovarja, od osnovnih podatkov o slovenskih leksikalnih virih in orodjih pa vse do organizacije dela in finančnega načrta.
»Ker strokovno presojanje še ni končano, naj očrtam le glavne uporabniške značilnosti: prilagojenost na digitalno, tudi mobilno okolje, preprost, intuitiven način iskanja slovarskih informacij, aktualna pomenska opredelitev sodobnih izrazov, zgledi besed v njihovem realnem besedilnem okolju itd.«
Ministrstvo je pripravljavce predloga za izdelavo slovarja in predstavnike Inštituta za slovenski jezik pozvalo, naj zasnujejo skupna strokovna izhodišča, pripravili pa bodo tudi širši strokovni posvet.
