Tiskane izdaje
V romanu francoskega pisatelja Michela Houellebecqa Zemljevid in ozemlje, za katerega je leta 2010 prejel Goncourtovo nagrado, naletimo na nenavaden prizor. Jed, slikar, ki pripravlja razstavo svojih del, se sreča z avtorjem spremnega besedila za razstavni katalog, pisateljem Michelom Houellebecqom.
Jed o njem ve le, da ima Houellebecq ljudomrzniške popadke in da precej pije. »Veste, sloves pijanca so ustvarili novinarji; čudno, nihče med njimi ni nikoli pomislil, da v njihovi prisotnosti prekomerno pijem samo zato, da jih sploh lahko prenašam,« slikarju pojasni pisatelj. V nadaljevanju svoj radikalizem še stopnjuje: »Kako se lahko človek sreča z nekom, ki dela za revijo Marianne ali Le Parisien libéré, ne da bi želel bruhat? Tiskani mediji so polni neumnosti in obupnega konformizma, se vam ne zdi?« Jed, za katerega smo že nekaj strani prej izvedeli, da se definira kot televizijski gledalec in ki nasploh meni, da človeške stvari izgubljajo svojo pomembnost (»počasi vse, razen rastlin, izgine«), mu odgovori: »Ne bi vedel, v resnici jih ne berem.«
Njun pogovor se sicer giblje okrog francoskega trga, ki ne premore dovolj kupcev za sodobno umetnost, o tendencah v umetnosti in o razliki med slikanjem in fotografiranjem. Jed, ki se je v preteklosti posvečal sistematičnemu fotografiranju industrijsko izdelanih predmetov, se je zopet vrnil k slikarstvu. Kljub temu, da priznava, da obstajajo zares odlični impresionistični akvareli iz devetnajstega stoletja, se mu zdi, da če bi moral to pokrajino upodobiti danes, bi jo preprosto fotografiral. »Če pa bi se na tem prizorišču pojavilo človeško bitje /…/, bi me zamikalo poseči po čopiču«, odvrne pisatelju, ki se je na Irsko preselil zaradi zgodnje teme. Njegov najljubši čas je menda december; tedaj si obleče pižamo, popije uspavalne tablete in se odpravi v posteljo.
Veliko realnih oseb
Ključen obrat v romanu se zgodi, ko je pisatelj Houellebecq na precej brutalen način umorjen na svojem domu. Razlog umora je njegov portret, ki ga je narisal Jed in je na umetniškem trgu dosegel ceno devetsto tisoč evrov. Odkar je Jed izdelal serijo slik preprostih poklicev in odkar je o njegovem delu začeti pisati kitajski esejist Wong Fu Xin, je postal precej slaven. Vmes se mu je sicer zgodila še avantura z eno najlepših žensk v Parizu, Rusinjo Olgo, ki je »spadala med tiste simpatične Ruse, ki so se med šolanjem naučili občudovati določeno podobo Francije – njeno šarmantnost, gastronomijo, literaturo in tako dalje /…/.«, kasneje pa so bili razočarani, ker resnična dežela ni ustrezala njihovim pričakovanjem.
Nasploh je avtor, torej Michel Houellebecq, ki v romanu Zemljevid in ozemlje na subverziven način obravnava lastno avtorstvo, kritičen do Francije. Francija zanj izgublja kupno moč in podobno kot celotna Evropa sloni na preteklih mitih (»V Franciji je prvič po Jean-Jacquesu Rousseauju podeželje spet postalo trend.«), ki jih uspešno prodaja Kitajcem in Rusom, hkrati pa se zdi, da se tudi zaradi svojega izseljenstva, avtor namreč zadnja leta živi v Španiji, z nostalgijo obrača nazaj k »magiji domačega ozemlja«. V romanu mrgoli realnih oseb iz francoskega medijskega in kulturnega sveta, hkrati je poln restavracij, opremljenih s francoskim pohištvom iz osemnajstega stoletja, francosko podjetje Michelin na primer odigra ključno vlogo in navsezadnje – junak je od znotraj navzven ves pofrancoznjen.
Kar je resnično zaimivo v Houellebecqovem petem romanu, so njegovi besni komentarji – od sesuvanja tiskanih medijev do komentiranja nizkocenovnih letalskih prevoznikov, od zmerjanja Picassa do meditiranja o koncu industrijske dobe v Evropi in rasti kapitalizma v državah v razvoju. In čeprav na prvi pogled šokanten, pisatelj v Franciji velja za konzervativnega, celo reakcionarnega. Odmev slednjega je mogoče razbrati v njegovem zadnjem romanu, kjer je Olga opisana kot »lepa stvar«, posuta s kristalčki in zavita v krzno. Njeni precej plehki stavki, s katerimi obdaja Jeda, »mali krhki Francozek« na primer, ničesar ne povedo. Nič čudnega torej, da so francoski kritiki Houellebecqa označili za vulgarnega, pamfletnega in celo pornografskega avtorja (najbolj v romanu Platforma, 2001), čeprav se po drugi strani zdi, da se Houellebecqova literatura napaja ravno iz njihovega gneva.
Pisatelju neprijetne stvari
Leta 2002 se je Michel Houellebecq zaradi islamofobičnih izjav znašel celo na sodišču. V romanu Platforma je eksplicitno kritiziral islam, kasneje pa je v enem izmed intervjujev islam razglasil še za »najbolj neumno religijo«. Enfant terrible francoske literature je sicer postal že z drugim romanom Osnovni delci (1998), »nihilistično klasiko«, za katero je kritik v New York Timesu zapisal, da je »resnično priskutno branje«. Toda avtorja vse to ni prizadelo: »Najprej, /mediji/ me sovražijo bolj, kot jaz sovražim njih. Kar jim očitam, niso negativne recenzije. Gre za to, da govorijo o stvareh, ki nimajo nič z mojimi knjigami – bolj z mojo materjo ali z mojim pobegom pred davkarijo – in da me karikirajo, zaradi česar sem postal simbol mnogih neprijetnih stvari, cinizma, nihilizma, mizoginije. Ljudje so nehali brati moje knjige, ker so dobili določeno idejo o meni.«
Pisatelj je bil med drugim – zaradi nekaterih pasaž v romanu Zemljevid in ozemlje, ki resnično stojijo nekam preveč same zase – obtožen plagiatorstva. Čeprav je plagiatorstvo zanikal, češ, da je podatke iz francoske Wikipedije jemal z namenom umetniške pretvorbe in se pri tem skliceval na vpliv Georgesa Péreca in Jorgeja Luisa Borgesa, njegovo razpravljanje o na primer bišonih, posebni vrsti psov, deluje kot copy-paste kompozicija.
Roman Zemljevid in ozemlje je pravzaprav konstrukt, ki skuša za vsako ceno pritegniti pozornost. Pisateljevo pregledovanje vloge umetnosti v (post)kapitalističnem vrvežu je načeloma povsem legitimno, ko le ne bi bilo podkrepljeno z megalomanstvom in celo militarizmom.
Ko oče sinu na začetku romana reče, da je najmočnejša sila, ki usmerja svet, denar in ne potreba po eksperimentiranju, se nam zdi, da je Houellebecq precizno zarisal alineje romana, toda ko Jed uslužbenki švicarskega podjeta, ki se ukvarja z evtanazijo starcev, zlomi hrbtenico, roman prestavi v polje nemogočega; ne samo, da situacija ni verjetna, občutek je celo, da pisatelj uprizoril smrt junakovega očeta le zato, da bi lahko zapisal komentar o »tržni vrednosti trpljenja in smrti, ki naj bi postala večja od tržne vrednosti užitka in seksa«. Precej karikaturno, morda za nekatere okuse celo inteligentno, čeprav zadostno le za kakšen blog ali nadpovprečno kolumno.
