Recenzija knjige: Slovo od življenja

Marguerite Duras: To je vse. Modrijan, Ljubljana 2014, izbor Yann Andréa, prevod Maja Novak.

Objavljeno
15. april 2014 11.29
Posodobljeno
15. april 2014 12.00
KnjizevniListi:1998-10-01:slike:_kl_duras
Jasna Vombek
Jasna Vombek

Eminentna francoska literarna, gledališka in filmska ustvarjalka Marguerite Duras (1914–1996), s pravim imenom Marguerite Germaine Marie Donnadieu, je nenehno upodabljajočo temo ljubezni, ki je v njenem pisanju že v osnovi vselej problematična, postavila na piedestal večnega hrepenenja in neizmerne lepote, napajajoče življenje samo.

Da ima ljubezen največjo in najbolj rušilno moč, ko je nerealizirana, je najsugestivneje izpovedala leta 1958 v romanu Moderato cantabile, nepozabnem tudi zaradi Brookove odmevne upodobitve na filmsko platno dve leti kasneje z mladima Jeanne Moreau in Jean-Paulom Belmondom v glavnih vlogah.

Avtoričin spoj življenja in dela najradikalneje pronica iz njenega poslednjega dela To je vse, ki smo ga Slovenci dobili v prevodu ob stoletnici njenega rojstva. Kratko, fragmentarno, dnevniško izpisano knjižico je pri enainosemdesetih letih, tik pred smrtjo, narekovala Yannu Andréu, skoraj štirideset let mlajšemu moškemu, ki je od leta 1980 petnajst let življenja posvetil avtorici.

Četudi se njun odnos predvsem zaradi njegove istospolne usmerjenosti ni realiziral tako, kot bi si Durasova želela, je Yann Andréa odigral pomembno vlogo v njenem z alkoholom in depresijami pregnetenem ustvarjanju.

To je vse je, kot namiguje naslov, avtoričino slovo od življenja. Je zadnji pogled nanj, na njeno delo in ljubimce, na cefrajoče bolno tkivo, ki se je razraščalo v njej, na lastno ambivalenco do vsega, kar je živela, in nikoli potešeno slo po vsem tem.

Nenehno prepletajoči se prebliski (nerealizirane) ljubezni tkejo prepoznavno tkivo, ki je, skrhano in utrujeno od življenja, z vsako stranjo bolj zamolklo, dokler pojemajoč klic, ki se vse bolj lušči od obnemoglega drobovja, povsem ne zamre. Kot da bi iz teh kratkih okrušenih stavkov brali misli Anne Desbaresdes iz leta 1958, ki jih izza bogato obložene mize ob zadušljivi večerji namenja Chauvinu na morski obali, kjer jo čaka na njunem poslednjem snidenju.

Annin presunljivi krik ob koncu Moderata cantabile – če si izposodim filmsko različico romana - zveni tudi leta 1995 iz zadnjih misli Durasove, s katerimi ni zaokrožila le svoje življenjske, ampak tudi umetniško pot, in priča o tem, da je ves njen umetniški opus krik po ljubezni, ki je nikoli ni mogoče izživeti.

V slovenščino so prevedeni avtoričini romani Boj z morjem (1960), Ljubimec (1987) in Moderato cantabile (1997), kratkoprozni Bolečina (1997) in To je vse (2014), radijski igri Bolezen smrti (1987) in La Musica (1993), slovenski gledališki odri pa so uprizorili njeno kratkoprozno Cele dneve v krošnjah dreves (1968. v režiji Mirana Herzoga v ljubljanski Drami), drami Savannah Bay (1988. v režiji Saše Jarh v Ljubljani in kasneje v režiji Jožeta Babiča v Mariboru) in La Musica II (1997. v režiji Marka Sosiča v SNG Drami Ljubljana) ter dramsko adaptacijo romana Moderato cantabile (1995. v režiji Jasne Vombek v Mini teatru na Ljubljanskem gradu).