Tiskane izdaje
Ko so talibi v Afganistanu prepovedali tradicionalno novoletno spuščanje zmaja (Afganistanci sledijo perzijskemu, kjer se novo leto začne s pomladnim enakonočjem), je neznani afganistanski zdravnik iz Kalifornije napisal kratko zgodbo na temo te dragocene, s srčnostjo in znojem prepojene tradicije.
Iz nje se je razvil roman Tek za zmajem, z njim pa zgodba o uspehu pisatelja Khaleda Hosseinija.
Njegovi romani sodijo v polje, ki mu literarnokritiško stališče vsiljuje očitek, da njihova izpovedna dinamika seže daleč čez nepretenciozen narativni model, poganjan z avtorjevo skoraj naivno vero zgolj v moč zgodbe.
Podlago, s katero se tovrstna dela zadnjega desetletja vrisujejo na literarni globus, je nekdanji alžirski vojaški uslužbenec in zdaj pisatelj Mohamed Moulessehoul, bolj znan pod imenom svoje žene, Yasmina Khadra, v prvem delu trilogije Lastovke iz Kabula (v katero sodita še Napad ter Bagdadske sirene) ubesedil takole: »Afganistanske dežele niso nič drugega kakor bojna polja, peščene arene in pokopališča. Molitve se drobijo v besnenju mitraljezov, volkovi vsak večer tulijo v smrt, in kadar se zgane veter, izroči pritožbe beračev krakanju krokarjev.«
Da tovrstne romane rojeva predvsem življenje v diaspori, ni presenetljivo, saj emigrantske zgodbe govorijo predvsem o matični deželi. Ob Hosseiniju in Khadri je pri nas znan še Goncourtov nagrajenec afganistanskega rodu Atiq Rahimi (Kamen potrpljenja), ki enako kot Khadra piše iz eksila v Franciji, in seveda pakistansko-angleški pisatelj Hanif Kureishi.
Kabul, nekoč zibelka perzijske kulture
Intimna zgodba o prijateljstvu med dečkoma, Paštunom in Hazarjem, iz Hosseinijevega prvenca Tek za zmajem (The Kite Runner, 2003, prev. 2006), na ozadju osebne stiske ter posebnega zgodovinskega in geografskega okolja, univerzalna zgodba o prijateljstvu, časti, izdajstvu in krivdi, ki se pokaže kot družinska kazen zaradi nepriznanega očetovstva - vsebuje očiten avtobiografski element, ki ga avtor ob izidu romana ni prav nič skrival.
Motiv zavračanja očetovstva oziroma nekakšne sprenevedajoče se dvojne igre, ki peha v pogubo številne že v osnovi brezpravne afganistanske ženske ter njihove nezakonske otroke, je tudi tema drugega romana Tisoč veličastnih sonc (A Thousand Splendid Suns, 2007, prev. 2009), izrisana skozi prepleteni usodi dveh žensk različnih generacij in socialnih slojev, ki ju intimna usoda, vojna, revščina, neizprosen fundamentalistični patriarhat in boj za preživetje povežejo v edinstveno prijateljstvo.
Oba romana sta umeščena v enako časovno in geografsko okolje; Afganistan od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do začetka tega oziroma od sovjetske invazije, prek mudžahidov in talibov, do ameriškega vdora. S krajšimi geografskimi odmiki v Pakistan v drugem romanu, kamor pred krvavimi političnimi dogodki pobegnejo dostojanstva oropani akterji, da bi se skozi nepredstavljivo trpljenje in znova najdeno srečo vrnili v življenja izropano mesto, je dogajanje v obeh delih osredotočeno na Kabul, osrčje nenehnih morij, ki že desetletja prizadevajo nekoč zibelko perzijske kulture; pesnikov, pisateljev, slikarjev in sufijev.
Očetovska ljubezen ni brezpogojna
V osrčju zgodbe letos izdanega romana In v gorah odzvanja (And the Mountains Echoed), katerega naslov je navdihnila prva različica Blakove Dojiljine pesmi iz leta 1789 oziroma Allena Ginsberga zvočna interpretacija te ode nedolžni mladosti, je ljubeč odnos med bratom in sestro, ki sta kruto ločena v zgodnjih otroških letih.
Razbitje družine kot osnovne celice je zapletena reč kjerkoli na svetu, a toliko bolj v muslimanskem okolju, v katerem je družina najpomembnejša entiteta, brez katere si ni mogoče predstavljati življenja. Je del človekove identitete v najbolj dobesednem pomenu, z eno specifiko, ki jo s pedigrejem osebne izkušnje v svojih romanih sublimno izrisuje tudi Hosseini. Medtem ko je ljubezen matere do otrok brezpogojna, si je očetovo ljubezen treba prislužiti s spoštovanjem. Od tod navdih za redkobesedne, modre in spoštovanje vzbujajoče postave v njegovih delih.
Ločitev Abdulaha in Pari, ki se znova srečata v starosti, ko je spomin le še minljiv dokaz o obstoju nekega časa, razen v njiju odzvanja v številnih zgodbah, ki gradijo razvejeno rodbinsko drevo in tako kažejo večplastno sliko usode številnih Afganistancev od časa sovjetskih tankov do danes. Pri tem v ozadju ponovno odzvanja Hosseinijev moto o tem, kako globoko Afganistanci spoštujejo običaje, medtem ko družbena pravila dosledno prezirljivo zavračajo, ki ga je najti v njegovem prvencu in se potrjuje v vsakem romanu. »Pravila so preprosta«, piše. »Pravil ni. Spusti svojega zmaja. Sklati nasprotnikovega. Vso srečo.«
Vendarle razvijajoči se Afganistan
Zadnji roman je v primerjavi s prejšnjima manj afganocentričen in bolj globalen, saj zgodba sledi v Franciji, Ameriki in Grčiji razseljenim protagonistom. Ženske imajo v primerjavi s predhodnicami več pravic in so, za zdaj živeče na Zahodu, visoko izobražene ter kljub družini, v kateri ohranjajo tradicionalno vlogo matrone, uspešne znanstvenice. Ali pa si privoščijo biti pesnice ter povsem necenzurirano izpojejo neizživete sanje in strasti, se za trenutek prebudijo v občutenje, ki se mu v arabščini reče kaif in kar je Vuk Karadžić pred Richardom Burtonom prevedel v libido, zametki česar so od njihove rane mladosti kljubovali lastnemu očetu in širši, še vedno močno patriarhalno urejeni afganistanski družbi.
V prvih dveh romanih jim ni bilo dovoljeno niti pomisliti na kaj takega, ali natančneje, nepopisna krutost življenja tega ni zmogla prebuditi v njih. Tudi v tem je zaznati avtorjevo prizadevanje prikazati svetu sliko razvijajočega se Afganistana, saj je za zahod, še posebej Ameriko, ta dežela še vedno zgolj sinonim za revščino, ubijanje in kamenjanje žensk na stadionu med polčasom nogometne tekme.
Zgodba romana tudi ne teče linearno, pri čemer številne pripovedne niti, v katere se je razlilo dvoje vzporednih zgodb iz prvih dveh del, zahtevajo intenzivnejši bralčev angažma in se ob koncu, tu je Hosseini zvest svojemu narativnemu modelu, po zapletenih, še vedno trpljenja in krivic polnih usod, združijo v enotno linijo, ki kljub izgubam in prikrajšanostim poveže potrgane družinske vezi ter prinese vsaj delno pomiritev s svetom.
Bo film posnet tudi po tretjem romanu?
Kritiške navedbe, podprte z avtorjevo izjavo, da je zadnji roman tudi manj političen od prejšnjih dveh, niso prepričljive. Razlika tokratne politične prisotnosti je v tem, da je čas sovjetske invazije, talibov in Američanov, vključno z mednarodno pomočjo obubožanemu ljudstvu in osirotelim otrokom, kjer med drugim bošnjakinja Amra Ademović posvoji po čudežu preživelo deklico Roši, razdelan mnogo bolj kompleksno, daljnosežno in predvsem ne zgolj črno-belo kot v prejšnjih romanih, s čimer se bolj približa sliki današnjega Afganistana.
Glede na to, da sta prvi deli razen enormnih naklad in prevodov v številne jezike dočakali tudi filmski upodobitvi, Tek za zmajem v režiji Marca Forsterja (pod okriljem Spielbergove produkcijske hiše DreamWorks) in Tisoč veličastnih sonc v režiji Christiana Nerija, je najbrž zgolj vprašanje časa, kdaj bo vizualno interpretacijo dočakalo tudi ta čas v svetu eno najbolj vročih, najintenzivneje prezentiranih in najhitreje prevajanih literarnih del.
