Otroci, zvesti snovni in nesnovni dediščini

Trojezična knjiga Mitje Guština. Slovenski etnolog o načinu življenja med planinami Rumije in Skadarskim jezerom.
Objavljeno
29. januar 2013 20.15
Ivanka Počkar
Ivanka Počkar
Kraj dogajanja in raziskovanja je tesno prepleten z našo polpreteklo zgodovino, s časi, ko smo dekleta spremljala fante­ na služenje vojaškega roka v JLA, pogosto na skrajne meje naše nekdanje skupne države Jugoslavije. V kraje, ki so njim in generacijam vojaških obveznikov pred njimi ostali v močnem in nezgrešljivem spominu.

Kako tudi ne – v primerjavi z živ­ljenjskim slogom večine Slovencev je bilo življenje »na obroncima Rumije« domala eksotično. Avtor knjige, arheolog prof. ddr. Mitja Guštin, se je že pred službovanjem v Posavskem muzeju v Brežicah željno spogledoval s širšim evropskim svetom. Vrata vanj si je mogel širše odstreti leta 1985, ko se je iz Brežic preselil v Ljubljano in na drugačno delovno mesto. Kot človek povezovalne narave si je vedno prizadeval dopolnjevati in združevati arheološke poglede in ugotovitve z zgodovinskimi in etnološkimi. Nenehno ga je privlačil Balkan, ne le tisti iz izkopanin, temveč živih Balkancev, njihovega izročila, šeg, navad in njihovega odnosa do življenja. Pričujoča knjiga nas na 106 straneh v treh jezikih s stotimi risbami in fotografijami seznanja z večinoma živim delom te naše balkanske dediščine. Knjiga­ je napisana v srbskem oziroma črnogorskem jeziku, s prevodoma v albanski in angleški jezik.

Zgodbe o ljudeh pod Rumijo

Čeprav avtor zapiše, da je knjiga predvsem zelo osebni pogled na izbrane teme o načinu življenja med planinami Rumije in Skadarskim jezerom, so v treh poglavjih vendarle zajete bistvene vsebine tamkajšnjega življenja. Nesporno potrjujejo, kako na mestu je povezava preteklosti s sedanjostjo ter nepremične dediščine z nesnovno in živo dediščino. Zato lahko rečemo, da ni naključje, da je bil Mitja Guštin ob obisku v Podgorici in Virpazarju leta 2002 sredi naravnih lepot in spomenikov posebej zaznamovan s prizorom iz vsakdanjega življenja virpazarske selitvene pastirice Nesle, ki je bila pravzaprav povod za avtorjevo raziskavo življenja na obronkih Rumije. Avtor je zgodbo o ljudeh pod Rumijo posvetil Nesli in Selimu Muratović ter vsem, s katerimi se je srečeval med obiski pod Rumijo. Gostje virpazarskega hotela »13. jul« in drugi prišleki že nekaj let ne morejo več občudovati preprostega Muratovićevega pastirskega in ovčarskega domovanja pod hotelom na travniku ob Jezeru. Nekega močno poplavnega dne ga je v minulost odnesla voda. Tudi tradicionalna migracija živinorejcev s planine med poletnimi meseci, katere zadnja predstavnika sta bila tod Nesla in Selim, posebno pa Nesla sama, je minila. Prebivalci se le še nekoliko preživljajo s poljedelstvom in živinorejo.

Albanska zakonca Nesla in Selim

Osrednje mesto v knjigi ima življenje omenjenih albanskih zakoncev muslimanske veroizpovedi, Nesle in Selima Muratović. Velika zgodba, ki bogati našo osebno in skupno človeško zgodovino. V njej ni bilo žal besede, psovke ali katerega drugega zla med zakoncema. Nesla je življenjsko pripoved sklenila z izrazom zadovoljstva z življenjem na obronkih Rumije in z iskreno željo po zdravju, sreči in napredku za svoje otroke in vnuke. Kot večina prebivalcev tod so se tudi Muratovićevi preživljali z živinorejo (ovce, koze, krave) in poljedelstvom (pšenica, koruza, tobak). Poljske pridelke, sir, oljčno olje in jajca sta zakonca prodajala v Virpazarju in na tržnici v Baru. Selim je bil kot zidarski delavec pogosto in dlje časa zdoma, medtem je bilo breme vseh gospodinjskih in gospodarskih opravil, tudi poletna paša v 15 kilometrov oddaljenem Virpazarju, Neslino. Trdo življenje, ki so ga dodatno oteževala vsakdanja in izjemna opravila (dve uri hoda do pitne vode in nošenje na hrbtu v lesenih sodčkih, tovorjenje vsega gradiva za novo hišo na hrbtu mezga), je na ženski obraz, ovit v nepogrešljivo belo ruto, sicer vrisalo nekaj novih potez, vendar Nesle na pragu njenih devetdesetih let ni omajalo v svetli naravnanosti do preteklega in prihodnjega življenja, izročila prednikov ter do dobrih želja za potomce.

Od premične dediščine je pri hiši ostala stara zibelka, ki je izzibala v svet dva od treh sinov, k moževi družini v sosednjo vas pa hčer edinko. Njihova zgodba govori o velikem spoštovanju starih šeg in ravnanj (praznovanje obeh bajramov, skrb za grobove prednikov idr.). Selim in Nesla – leta 1951 poročena v značilni noši svojega kraja – ter njuni otroci, naseljeni doma in po svetu, so zvesti snovni in nesnovni dediščini, ki jo s svojimi dejanji ohranjajo živo.