Tiskane izdaje
Časi, ko so uredniki recenzentom urejali recenzijske izvode, so, razen redkih izjem, že zdavnaj minili, zato si izvode na posameznih založbah urejam sama. Od leta 1993, odkar pišem literarne kritike, so ti izvodi na elegantni preduvodni strani vselej okiteni s precej vidnim pečatom »recenzijski izvod«.
Tak pečat občutno kazi estetski videz knjige, zato sem večkrat predlagala, če ga lahko izpustijo, in večinoma prejela odgovor, da recenzenti te izvode nosijo v antikvariat ali jih podarjajo taščam. Pečat naj bi po njihovem mnenju to preprečil oziroma omogočal preverjanje založbe o njihovi usodi. Pred nekaj leti mi je mlada urednica ugledne založbe celo napisala, da, potem ko prejmem brezplačno knjigo, ne morem pričakovati še, da bo estetskega videza.
Moj naslednji recenzijski izvod te iste založbe, za katerega sem jo pobarala kmalu zatem, je vseboval čez dvajset pečatov, razvrščenih na vsakih nekaj strani v knjigi. Knjigo sem takoj po napisani recenziji odnesla v antikvariat in jo tam pustila brez prejetega evra in pol, kolikor se običajno prejme za izvod, in upala, da jo bo opazil kak špijon z založbe, z vsemi pečati vred.
Trditev, da lahko kar pozabim na estetski videz knjige, ker da mi je ta podarjena, je neresnična in žaljiva. Prvič, knjiga mi kot recenzentki ni podarjena, ampak si jo s pisanjem recenzije zaslužim. Predvsem je v interesu založbe, da je izdaja njihove knjige medijsko izpostavljena, in če želi, da recenzent napiše recenzijo, je povsem na mestu, da prejme brezplačen izvod. Od tu naprej sploh obstaja pojem recenzijskega izvoda.
Zato je stališče založbe, da mi z recenzijskim izvodom dela uslugo in da je moja želja po enakem estetskem videzu knjige, kot je na voljo za ostale državljane, zgolj moja domišljavost, približno tako, kot bi mi gledališka hiša kot gledališki kritičarki namenila brezplačno premiersko vstopnico v zadnji vrsti balkona, od koder ne bi ne prav dobro videla in še manj razločno slišala dogajanja na odru, in bi ob moji pripombi, da moram za pisanje kritike razločno videti in slišati uprizoritev, prejela odgovor, da mi je bila podarjena brezplačna vstopnica in da zdaj ne morem še pričakovati, da bom tudi videla in slišala tako, kot bi si želela.
Razmerje med založnikom
Pred kratkim sem na nekem spletnem portalu predlagala, da bi napisala kolumno na temo recenzijskih izvodov, ker je po mojem mnenju vztrajanje pri omenjenih pečatih nesmiselno in žaljivo do recenzentov. Mlada urednica, ki je povedala, da dela tudi v založništvu, in mi postregla z razlago o po njenem mnenju nujnosti teh pečatov, ker da se knjige nosijo v antikvariat ali podarjajo taščam, je predlog zavrnila, ker da moje stališče ne vzdrži.
Ne le da me je poučevala o hudo prežvečeni, nekaj dekad stari in očitno neprepričljivi teoriji, ki jo sliši vsakdo, ki prvič prejme recenzijski izvod, in ne le da je ta problem precej širši in ga urednica glede na mladost ne more poznati, z zavrnitvijo je (ne)hote povedala tudi, da na portalu, ki ga urednikuje, objavlja zgolj besedila, ki odražajo tudi njena stališča.
Gonja založb za preverjanjem recenzijskih izvodov se maje med dvema vidikoma, od katerih je težaven le eden, se pa oba mečeta v isti koš. Založbi vselej sporočim, za kateri medij bom napisala recenzijo, in jo tudi napišem. Založbi je v interesu preveriti, ali je moja recenzija knjige zares izšla.
Če ni, me je dolžna o tem pobarati, in če se izkaže, da moje recenzije ni v nobenem mediju, sem dolžna vrniti izvod, hkrati pa se lahko obrišem pod nosom za naslednji naročen recenzijski izvod. To je preprosta logika odnosa založba – recenzent oziroma smiselno preverjanje, ali je bil recenzijski izvod izdan upravičeno.
A te preproste logike preverjanja očitno ni. (Kako poteka logika recenzijskih izvodov na tiskovnih konferencah, ne vem, ker, kot sem rekla, si izvode razen za Radio Slovenija in tu in tam še za kak časnik že precej let urejam sama.) Namreč, po prepričanju mlade urednice 30 odstotkov recenzijskih izvodov ne dočaka recenzije.
Spričo preproste možnosti detektiranja tovrstnega dogajanja je takšno tarnanje smešno, še posebej, ker kaže tudi na to, da dolgoletno vztrajanje pri pečatih očitno ni učinkovito, se ga pa še vedno promovira kot nujno in edino za detektiranje recenzijskih goljufov, česar smo prav s temi pečati že v osnovi osumljeni vsi recenzenti.
Tudi tisti, ki pišemo recenzije več desetletij in v vsem tem času nismo prejeli niti enega recenzijskega izvoda, za katerega ne bi napisali recenzije. In nas bodo mlade urednice z ozkimi pogledi vztrajno poučevale o nujnosti pečatov in neutemeljenosti tovrstnega razmišljanja v medijih.
Od takrat naprej
Da logika pečatov ne bo pravi manever, je bilo jasno že na začetku. Knjiga namreč brez težav, s pečatom ali brez, roma v antikvariat ali k tašči, predvsem pa pečat ne more zagotoviti, da bo prejemnik recenzijo zares napisal. A založbe bodo namesto bolj smiselnega preverjanja recenzentov in njihovih recenzij nemočno tarnale naprej in se namesto tega ukvarjale z drugim vidikom teh izvodov, ki ni več njihova domena.
Namreč, ko napišem recenzijo in jo medij objavi, je moja dolžnost do založbe v zvezi z izvodom opravljena. Od takrat naprej je knjiga moja enako, kot če bi jo kupila. Ker recenziram knjige, ki so zame zanimive in mi z mojim angažmajem predstavljajo dodano vrednost, je precejšnja verjetnost, da jo bom obdržala.
Lahko pa jo, s pečatom ali brez, podarim prijatelju, oddam v antikvariat ali pošljem kakšni od številnih slovenskih obubožanih družin, ki si zaradi pomanjkanja denarja ne morejo privoščiti kupovanja knjig. Če je ne bi želela obdržati, se mi antikvariat sploh ne zdi bogokletna izbira, kot jo vidijo založbe, saj je tja ne bi podarila zaradi evra in pol, temveč zato, ker se mi antikvariat z osnovnim poslanstvom zdi eden od najprimernejših krajev za kroženje knjig in s tem širjenje bralne kulture.
Predvsem pa, če bodo založbe namesto neučinkovitih pečatov bolj smiselno pristopile k preverjanju recenzijskih izvodov in izločile tistih 30 odstotkov lažnih recenzentov (ter v ta krog ne bodo umeščale tudi ostalih 70, ki recenzije zares pišemo), bo tudi njihov strah pred tem, da bodo te knjige romale v antikvariat ali k tašči, odveč.
