Tiskane izdaje
Ob stoti obletnici prve svetovne vojne se je zdelo logično, da tej temi na blejskem srečanju v organizaciji slovenskega centra Pen posvetijo eno od okroglih miz, Zbogom orožje? – prva svetovna vojna skozi oči literatov. Za pogovor smo prosili tri ugledne goste prireditve.
Po uvodnem poglavju romana Na svidenje tam zgoraj, ki bo v slovenščini izšel do francoskega državnega praznika (izdala ga bo celjska Mohorjeva, prevedel ga je Matej Leskovar), je mogoče ugotoviti, da bo pred slovenskimi bralci relativno kmalu po izidu izvirnika velik in sočen roman o prvi svetovni vojni.
Napisal ga je nezvezdniški zvezdnik Pierre Lemaitre in zanj lani prejel Prix Goncourt, najbolj prestižno in pomembno francosko literarno nagrado, kar sicer pomeni imenitnih 10 evrov, ekvivalent nekdanjih petdesetim frankom, in pa najverjetnejšo prodajo knjige v več kot 400.000 izvodih.
Prav tako lani je Lemaitre za svojo v angleščino prevedeno kriminalko prejel mednarodno nagrado združenja avtorjev kriminalk International Dagger award, londonski Times pa je bralce opozoril na besede založnika Christopherja MacLehoseja, da je Lemaitre prav lahko novi Stieg Larsson.
Na začetku se je leta 1956 v Parizu rojeni Pierre Lemaitre nameraval lotiti novega kriminalnega romana in napisal je dvaindvajset različic prvega poglavja, precej med njimi jih je bilo povsem zglednih začetkov kriminalke, vendar pa je potem videl, da tako enostavno ne bo šlo.
»Moral sem se odločiti: ali nadaljujem zgodbo oziroma temo, ki mi je postala prav všeč – ali pa napišem novi kriminalni roman in se svoji zgodbi odpovem.« Ne, od tematike, ki jo je podrobno raziskal, se ni hotel posloviti. »Med pisanjem Au revoir là-haut svoje skrinje v orodjem nisem zamenjal, register, barvitost, tonaliteta in občutje so enaki kot v kriminalki,« je včeraj na Bledu povedal Pierre Lemaitre, ki po svojih besedah pripada veji literature, v Franciji izoblikovani v 19. stoletju, popularnemu, pustolovskemu, zelo berljivemu romanu, kakršne so na primer pisali Alexandre Dumas.
Francoski avtor je omenil še Tolstoja, Hugoja in druge avtorje, dr. Edvard Kovač, ki je pogovor s francoskim gostom prevajal, pa je k temu včeraj mimogrede dodal Lemaitrovo odkritje, da je pravzaprav Dumasov praprapravnuk. Ugotovitev je francoski gost pospremil z zadržanim nasmehom.
Mrtvi kot, poseljen z vojaki, ki so se vrnili s fronte
Prva velika, žalostna vojna je v literaturi, kot vemo, pustila dolgo, veliko senco in jo naselila z desetinami odličnih literarnih pričevanj. Kaj je iskal Lemaitre, kakšno optiko je izbral? Najprej je bil povsem prevzet od tematike, dobro pa je vedel, da so vsi veliki pisatelji tistega časa vojno tako ali drugače preselili v svoja dela. On je našel razburljivo nišo: obdobje pred prvo svetovno vojno je v francoski literaturi izjemno dobro opisano, enako je s samo vojno, o povojnem času pa očitno ni hotel pisati nihče
»Veliko srečo sem imel, no, moraš jo imeti, tako v življenju kot v literaturi,« je dodal Lemaitre. Izbral je obdobje med 1918 in 1922 in ko je študiral zgodovinske vire, je našel vse, kar je rabil za dobro zgodbo. »Mrtvi kot, ki ga obravnavam, je poseljen z vojaki, ki so se vrnili s fronte, a jih izčrpana, nebogljena domovina pusti na cedilu.«
Sporočilo same knjige mora najti bralec sam, pravi avtor, knjiga je odprta, preseneča ga, da so bralci v njej našli sporočila, na katera ob pisanju sploh ni pomislil. Na svidenje tam zgoraj govori o tem, da to obdobje izraža grenkobo fantov in mož, ki so bili domovini zvesti, več kot lojalni, naredili so tisto, kar so od njih zahtevali, tisto, kar je zgodovina od njih pričakovala, po vojni pa so tisti, ki so po naključju ostali živi, naleteli na krivico, domovina se za njih ni zmenila, prisiljeni so bili na negotovo življenje iz rok v usta.
Na okrogli mizi ob začetku letošnjega srečanja pisateljev na Bledu je Lemaitre opozoril na vzporednice med tistim časom in sodobnostjo: položaj vojakov, za katere po velikem klanju nihče ni hotel najti prostora pod soncem, je primerjal z današnjimi brezposelnimi žrtvami globalnega kapitala, tudi oni so bili lojalni delavci, nenadoma pa za njih ni prostora v sistemu, natančneje v sistemu, ki se je pokvaril. Koliko tu šteje simbolna moč pisateljev?
Lemaitre je bil natančen: »Treba je ločevati: vprašanje o pisateljskem angažmaju je seveda legitimno, a zame je še bolj pomembno vprašanje, kakšen in kolikšen je domet literature. Prepričan sem, da smo pisatelji precej nekoristni, literatura pa je nenadomestljiva, saj nam pomaga dešifrirati, razkriti resničnost.«
Lemaitre je dodal, da je vloga literatura jasna, bralcu mora omogočiti, da razume sebe in svet, pomaga mu popraviti sodbe o obojem, drugače razumeti svoje življenje. Je danes mogoč zolajevski J'accuse? Ne, pravi francoski gost, po njegovem mnenju je današnji čas povsem drugačen, viri informacij so danes številni, ni pa medija, ki bi bil tako vpliven, kot nekdanji časopisi, pa še položaj pisateljev v družbi je drugačen, povsem neprimerljiv z nekdanjo vplivnostjo njihove besede. »Danes je lahko v političnem smislu bolj vpliven rock ali pop glasbenik kot pa pisatelj.«
Lemaitre ni le znan žanrski avtor in zdaj tudi lavreat Goncourtove nagrade, ampak tudi scenarist, a svoje knjige nikakor ne bi dal v predelavo komu drugemu, zaupa le sebi. Vprašanje prelivanja literature v vizualni medij je intrigantno, je povedal, ko je pisal svoje scenarije, se je zmeraj spraševal, kaj bo knjiga na filmskem platnu pridobila – in kaj v krajšanju in poenostavljanju zgodbe izgubila.
So stvari, ki jih film prikaže bolje kot knjiga, a če česa pomembnega v predlogi ne najde, se scenarija niti noče lotiti. Je pa tako delo za pisatelja odličen izziv, saj je prisiljen pri »prevajanju« knjige v drug medij jasno premisliti o univerzalnem sporočilu knjige. To početje se mu ne zdi težko, bolj učinkuje kot nekakšna dovršitev dolgega pisateljskega postopka.
