Tiskane izdaje
Spomladi, 24. aprila, je bilo slovensko pisateljsko društvo staro 140 let. Nekaj proslavnih dogodkov, zlasti pa omemb, se je že zvrstilo, v sredo zvečer so se po desetih slovenskih krajih zunaj Ljubljane dogajali nastopi literatov – glavno praznovanje pa je bilo zvečer v Cankarjevem domu.
Naslov prireditve v Kosovelovi dvorani je bil Ker je naša pisateljska država republika. Scenarij je pripravil Ivo Svetina, režiral je Marko Sosič, nastopili pa so Pavle Ravnohrib, Janko Petrovec, Primož Forte, Bogdana Herman, Jani Kovačič in Borut Savski. Prišli so tudi nekateri ugledniki (Milan Kučan, Stanislav Pejovnik, Zdenka Čebašek Travnik), predsednik države Danilo Türk pa je bil poleg predsednika društva tudi slavnostni govornik.
Medtem ko je Veno Taufer v govoru obljubil, da bodo pisatelji »skrbno pazili na slovensko prihodnost«, je Türk poudaril, da so slovenski pisatelji »pomembni oblikovalci naše družbene krajine« in jim naročil, naj ostanejo »aktivni čuvaji civilizacijskih vrednot«. Sledil je dolg glasbeno-verbalni recital, v katerem je prišlo do besede okoli 50 pisateljev, od Trubarja do Primoža Čučnika.
Besede, ki so tako politično udarno pokrile slavnostni večer, je leta 1872 izrekel Davorin Trstenjak (1817–1890), duhovnik pa tudi pisatelj, etimolog in zgodovinar, sotrudnik za Zedinjeno Slovenijo, zlasti pa tisti, ki je dal pobudo za ustanovitev pisateljskega društva. Tako je 52 književnikov pod vodstvom Josipa Vošnjaka (1834–1911, bil je zdravnik, pisatelj in politik) 21. aprila 1872 v Ljubljani »gori postavilo« Društvo slovenskih pisateljev. Za prvega predsednika so (seveda) izvolili Davorina Trstenjaka. Vendar so pobude za ustanovitev društva deset let starejše; prvi jo je dal pesnik in prevajalec France Cegnar (1826–1892), za njim pisatelj Josip Jurčič (1844–1881). Uspel je torej šele tretji poskus.
Društvo je po obetavnem začetku kmalu zamrlo, počastilo je Prešerna v Vrbi, nato pa so postala nasprotja med mlado- in staroslovenci prehuda. Leta 1885 je bilo ustanovljeno znova – tudi s pomočjo kasnejšega župana Ivana Hribarja, in sicer kot Pisateljsko podporno društvo pod predsedstvom Josipa Vošnjaka. Leta 1915 je avstrijska oblast društvo razpustila, leta 1920 pa je bilo ustanovljeno Društvo slovenskih leposlovcev (kmalu nato književnikov), ki se je leta 1968 preimenovalo v Društvo slovenskih pisateljev.
Vmes je bilo marsikaj: od leta 1945 je DSP delovalo v okviru Zveze književnikov Jugoslavije. Leta 1989 je bila ta povezava prekinjena, februarja 1990 pa je bil sprejet akt o izstopu. In tako se je začela nova poosamosvojitvena era, ki je bila najprej zaznamovana z državotvorno slavo, nato z vedno večjo ignoranco nove države do pisateljskih zadev – do končne averzije pod sedanjo vlado.
