Tiskane izdaje
Svetovni dan poezije, ki ga obeležujemo 21. marca, je vabilo k razmisleku o moči jezika in poziv k razvoju posameznikove ustvarjalnosti, menijo na Unescu. Poezija je tudi sredstvo za dialog med generacijami, prostor za izmenjavo glasov in kritičnih mnenj.
»V neprestano razvijajočem se svetu, svetu naglih družbenih sprememb so pesniki postavljeni ob bok gibanjem civilne družbe in vedo, kako opozoriti na krivice, ki se dogajajo po svetu, hkrati pa znajo spodbuditi posameznike, da spoštujejo njegovo lepoto,« je razmišljala generalna direktorica Unesca Irina Bokova. V svojem zapisu na spletni strani Unesca je dodala, da je poezijo skozi asociacije, metafore in njen bogat, poetični jezik mogoče razumeti tudi kot možnost vzpostavljanja dialoga med kulturami.
Znane Slovence smo prosili, naj nam zaupajo svoje najljubše pesmi.
Janja Vidmar, pisateljica
»Menim, da je umetnost zajeti življenje v eni pesmi. Ta pesem kaže minljivost in neizrekljivo lepoto življenja, ujetega v večni krog ponavljanja.«
Tone Pavček
Pesem
o zvezdah
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...
Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.
*
Nina Šenk, skladateljica
Na Ingeborg Bachmann sem naletela pred nekaj leti, ko sem iskala cikel pesmi za uglasbitev. Takrat sicer nisem izbrala njene poezije, je pa tale pesem pustila pri meni močan vtis, se usidrala v spomin in me spremlja od takrat. Če bi morala izbrati pesem, ki najbolj ponazarja moje razmišljanje o tem, kako se boriti in preboleti težke trenutke, bi izbrala to.
Ingeborg Bachmann
V redu
Prevod: Aleš Šteger
Še ena noč. Sprejmi, kar se uredi
v dolgih urah spanca in kar pride v snu.
Neke noči te scela ozdravi.
Solza čisto nič ne pomaga.
Kar pride podnevi od premnogih dni,
in kjer solza čisto nič ne pomaga,
četudi vse dni prihaja,
poskušaj, prepoznaj, nekoč te ozdravi.
*
Niko Grafenauer, pesnik
»Ne vem, ali je ta pesem vrhunskega nemškega pesnika Paula Celana, Juda iz Bukovine, moja najljubša. Je pa presunljivo resnična, tako rekoč pesniška molitev, ki sarkastično govori o človekovem srečevanju s sabo in z bogom.«
Paul Celan
Tenebrae
Prevod: Niko Grafenauer
Blizu smo, Gospod,
blizu in dosegljivi.
Že zgrabljeni, Gospod,
med sabo oprijeti s kremplji, kot bi bilo
telo vsakega tu od nas
tvoje telo, Gospod.
Moli, Gospod,
moli k nam,
blizu smo.
Od vetra nagnjeni smo šli na pot,
šli smo na pot, da se upognemo tam
nad koritom in kadunjo.
K pojišču smo se odpravili, Gospod.
Bila je kri, to je bilo,
kar si razlil, Gospod.
Bleščala se je.
Tvoj lik nam je odsevala v oči, Gospod.
Oči in usta so tako prazna in pusta, Gospod.
Pili smo, Gospod.
To kri in to podobo v krvi, Gospod.
Moli, Gospod.
Blizu smo.
*
Vesna Godina, publicistka, antropologinja
»S to pesmijo sem v osnovni šoli prvič spoznala, da ti ljubezni ni treba iskati samo v ljudeh, ampak jo lahko čutiš tudi do objektov ali do narave.«
Ivan Minatti
Nekoga moraš
imeti rad
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti –,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo –,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino –,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
*
Neža Maurer, pesnica:
»Ta pesem mi je zelo blizu. V nekdanji Jugoslaviji sem imela najraje makedonske pesnike. Všeč mi je odnos Matevskega do narave, da se sam staplja z njo in je del nje.«
Mateja Matevski
Jezero
Prevod: Ivan Minatti
Nekje je jezero jezero visoko
ukročeno in umirjeno pod grmom oblakov
nekje je voda je cvet in je trava
pašnik in napajališče za črede smrek
Gledam to jezero to čašico na hribu
ki z nočjo podrhteva v mesečevi roki
oko bi prestavilo telo bi razširilo
v dremotne stene v sivo kodeljo noči
Nekje je jezero razkuštrana voda
ki valovi v sebi gorske višine
jezero rosa v listju žito v klasu
v katerem mrmra lakotna in samotna
medvedka mesečine
Gledam to jezero razbolelo in grenko
ujeto v gorah pod šibjem megla
z eno samo zvezdo ki ga podpira v trajanju
s temne in težke kupole borovcev
In tako leži Jezero Samotno in visoko
Človek je se zdi ki mu ni zdravila
Kamor bi steklo je zid in kjer se
nasmehne je nož
Jezero samotno Jezero med gorami
*
Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma
»Pesem ponuja poetično-pragmatičen razmislek o življenju. Sama po sebi je dovolj povedna, zato je vsak komentar o njej odveč.«
Pablo Neruda
Počasi umira
Prevod: Jože Udovič
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca …
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom …
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem …
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
*
Mitja Čander, urednik zbirke Beletrina
»Pesem govori o tem, kako velikokrat podcenjujemo usodo in okoliščine, ki nas obdajajo. Glavni lik, ki misli, da mu svet leži pod nogami, je prav zaradi te zanesenosti zaslepljen. To je dobro sporočilo tudi za današnje čase. Veliko ljudi, ki ima moč, namreč zaradi zaslepljenosti ne uvidi prave realnosti. Vsi smo zgolj ljudje, minljiva bitja.«
Konstantinos Kavafis
Neronov rok
Prevod: Veno Taufer
Neron ni bil prav nič zaskrbljen,
ko je slišal, kaj pravi delfsko preročišče:
»Pazi se starosti triinsedemdesetih let.«
Še dovolj časa, da se veseli.
Star je trideset let. Rok,
ki mu ga postavlja bog, zadošča,
da bo kos vsem nevarnostim prihodnjih dni.
Zdaj se bo, rahlo utrujen, vrnil v Rim –
a prijetno utrujen od tega potovanja,
do konca posvečenega užitkom: –
gledališča, vrtne zabave, gimnaziji ...
Večeri v ahajskih mestih ...
Predvsem pa slast golih teles ...
Tako Neron. V Španiji pa Galba
skrivaj zbira in uri svojo vojsko –
starec triinsedemdesetih let.
