Angleško-slovenska dvojezična zbirka Živeti, ljubiti in oditi prinaša pesmi iz različnih knjig. Združuje tri področja: za njeno izkustveno življenje, ki se prek ljubezni, o kateri je toliko pisala, preveša v zavedanje o odhajanju.
Pesmi, ki so pred nami, sevajo zgoščene poetične izpovedi, brez sledi razvlečenosti ali gostobesedja, prej obratno: gre za pesmi, ki z najmanj besedami izpovedujejo kar največ. Asociativni delež je zgledno vtkan v pesem, ki povečini hoče biti direktna, osredinjena na bistvo. Ve, da je življenje samotna pot, a iz tega pesnica ne dela drame, ostaja pri jedru ljubečega odnosa do življenja, saj situacije niso vedno lahke. Značilno spoznanje zadnjih let:
Doma ni.
Vse je potovanje.
Bodi moja sreča!
Sreče ni. Sreča je želja.
Bodi moj mir!
– Ne imenuj živega življenja
z imenom smrti.
Strogo omejena raba besede pripomore h koncentraciji izpovedi, tudi metaforika je najnujnejša, neizumetničena. Pesem Še nisem ciganka po dolžini ostaja – med drugimi obsežnejšimi pesmimi – nekaj več kot trenutno doživetje. Tudi ko vnese Loko (njeno stalno bivališče), to ni impresija, ampak živ odziv na spoznanja in tiha samostna premišljevanja. Pri takih pesmih je odločilna notranja valenca. Za vse v življenju plačamo, vendar življenje ostaja čudež.
V ciklu Ljubiti izpove, da plača vsakršno ceno za tisto, kar ljubi. Pesnica je drugačna od vrstnikov z ljubezensko poezijo. Prepusti se do brezupnosti, človek in bolečina sta eno:
Vse si lahko sposodiš,
odneseš v svoje življenje.
Le dušo
moraš imeti svojo.
Hkrati se boji vsake ljubezni in čustvo zahteva odgovor. Pesnica se zaveda oddaljenosti ljubljene osebe, kar je življenjsko dejstvo, ko ostanejo tiho trpki spomini. Kakor je živopoetično sledila življenju, ljubezni, je v zatonu življenjske intenzivnosti odhod del neizbežne stvarnosti. Naj gre za odhod druge osebe ali za odhod prve osebe – sebe. V loku življenjske spremenljivosti je pesnici ostal dih stvarnega, brez zastiranja. Med drugim pravi:
Rada imam tujo udobnost,
ki je brezbrižna do mojih navad
in briše moje vsakdanje skrbi.
Rada imam življenje trenutka.
Ko je pesnica sama, prisloni uho k zemlji in se začuti, preden jo navda groza večnosti. Vendar je hvaležna za svitanje brez bolečin, za tihe večere, četudi nihče ne kliče njenega imena. Sprašuje se, ali ima moč za samoto. Zaveda se, da smrt prihaja in umirja vse bolečine.
Zbirka Živeti, ljubiti in oditi ima jedra v osrčju pesničinega žitja in bitja. Maurerjeva s slogovno zgoščenostjo živi in ohranja, kar ji je življenje poslalo in ji je ostalo najbližje – v raznih obdobjih. Zaupamo lahko prevodu Andreja Rijavca, estetsko oblikovana knjiga s portretnimi podobami pesnice pa bo obetavno odprta domačim in tujim ljubiteljem poezije.