»Pogleda na sonce mi ne more vzeti nihče«

V knjigarni Konzorcij je bilo nenavadno veliko ljudi v tem letnem času. Pogovor smo začeli z minuto molka za vse žrtve genocida in vojnih hudodelstev in z besedami Zdravka Duše, urednika Cankarjeve založbe, ki je izdala avtobiografsko zgodbo: »Naj se nikoli več ne ponovi.« A kot je dodal Boštjan Videmšek, ki je posredoval besedilo v Slovenijo in opravil redakturo, le skrčil ga je, izvorna pripoved neverjetno iskrenega literarnega zamaha pa je ostala, se stavek »Nikoli več«, ponavlja na vseh mednarodnih srečanjih, a v realnem življenju pomeni »Vedno znova«.

Življenjska zgodba

Mehmedalija Alić je v življenju preživel vse zlo, ki ga človek more doživeti. Komaj štirinajstletnega so ga iz Bosne, kjer je z družino živel blizu Srebrenice, odpeljali gospodje iz Slovenije z obljubo šolanja ob prospektih idilične dežele. Šele v Sloveniji je uvidel, da ga ne bodo dali ne v srednjo, temveč v poklicno šolo, za štipendijo, ki jo je dobil, pa je moral tri dni v tednu kot mladoleten garati v rudniku. V internatu so ga starejši dijaki okradli in se nad njim fizično izživljali, a je vseeno zaradi dobrih ocen prišel na srednjo šolo v Velenju. Ko jo je končal, se je zaposlil kot rudar, marljivo opravljal čedalje bolj odgovorna dela, na plebiscitu obkrožil da in v novi državi zaprosil za državljanstvo. Nanj je čakal pet let, vmes izgubil stanovanje, delovno vizo in zaposlitev, odšel v Vzhodno in Zahodno Nemčijo, kjer je delavce z Balkana kruto izkoriščala balkanska mafija in jim največkrat ni nič plačala, nato ga je udarila še novica o pokolu v Srebrenici. Dvanajst njegovih najožjih družinskih članov so pobili in ko se je soočal z grozo genocida v Bosni, se je malo kasneje srečal še s slovensko grozo vojnih hudodelstev. V Hudi jami, kamor so ga poslali, se je prebil čez enajst betonskih pregrad do skoraj mumificiranih trupel ostankov povojnih pobojev, ki so imela na sebi še lase, kožo in mišice. A kot da to ni bilo dovolj, je devetnajst mesecev pred upokojitvijo doživel še zadnji udarec - postal je tehnološki višek in ostal brez zaposlitve. Leto 1945 s povojnimi poboji in leto 1995 s ponovnimi povojnimi poboji imata veliko skupnega. Ponavlja se zlo in – kot je dejala Spomenka Hribar – »neskončno ravnodušen odnos človeka do sočloveka, lahkotnost ubijanja in zaničevanja.«

Branje brez oddiha

Briljantno napisana knjiga, v ekspresivnem in tankočutnem literarnem zamahu, kot bi bila delo pretanjenega in izbrušenega literata, bralca potegne vase tako močno, da je ne more odložiti. Kako je to sploh mogoče? »Ker je Mehmedalija v sebi našel moč, silo, še nekaj globljega, da je napisal zgodbo, naredil intimno dejanje, ne da bi imel pred očmi slavo in denar. Tako so v zgodovini nastale samo velike zgodbe,« je pojasnila Spomenka.

A kar najbolj presune vsakogar, ki se sreča z Mehmedalijo ali knjigo prebere, niso popisane grozote ali neznosna teža življenjske zgodbe. Nasprotno. Tisto, kar res strese, je njegova neverjetna toplina in mehkoba, tudi v knjižni pripovedi, spoštovanje sočloveka in visoka etičnost brez slehernega sovraštva, preprosto neverjetna človeškost, skoraj nečloveško dobro, ki ga je Mehmedalija kljub vsemu, kar je doživel in preživel, ohranil. Njegov moto je, kot pravi, »živeti preprosto in delati dobro. Pogleda na sonce mi ne more vzeti nihče.«

Knjiga, ki jo morate vzeti v roke, zgled bivanjske žlahtnosti in triumfa dobrega nad zlom. Po njej nastaja film, ki ga pripravlja soredaktorica knjige Nihče Hanna Slak.