Tiskane izdaje
Knjiga Slovenski in portugalski pesniki XX. stoletja že na prvi pogled daje vtis pomembnosti: obetaven naslov, zajetnost, resnobna naslovnica. Tudi malce bolj podroben pogled pove, da dela ne gre spregledati: nastalo je v zanimivi navezavi in je pravzaprav precej nekonvencionalno, saj vsebuje kar štiri knjige, ki rastejo druga iz druge.
Pa lepo po vrsti. Knjiga, njen podnaslov je Nadaljevanje nedokončanih antologij, je nastala kot skupni projekt evropskih kulturnih prestolnic Maribora in Guimarãesa, beremo v predgovoru. V njem še piše, da sta njena osnova antologiji, ki sta izšli v letih 2008 in 2009 na Portugalskem in v Sloveniji – Treze poetas eslovenos in Trinajst portugalskih pesnikov.
Glavna protagonista pri teh dveh prvih knjigah pa tudi pri nadaljevanju sta Mateja Rozman in Casimiro de Brito. Prva je vodja lektorata za slovenski jezik v Lizboni, česar iz knjige ne izvemo, drugi portugalski pesnik, ki je tudi širše znan.
Ta dvojica je vodila organizacijo in koordinacijo projekta, a te informacije v knjigi ni v slovenščini, temveč samo v portugalščini. Enako samo v portugalščini izvemo, da so pri organizaciji slovenskega dela antologije sodelovali še Alojzija Zupan Sosič, Aljoša Harlamov, Américo Meira, Jasmina Markič, Mateja Peroša in Vojko Gorjanc, pri organizaciji portugalskega dela antologije pa Américo Meira, Mateja Peroša in Vojko Gorjanc.
Sledi vsebinski del, ki obsega več kot 750 strani. Najprej je tu trinajst slovenskih pesnikov, od Daneta Zajca do Taje Kramberger, in nato precej bolj obsežno nadaljevanje, ki obsega 25 pesnikov, od Dragotina Ketteja do Miklavža Komelja. Sledi portugalski del ter trinajst glasov, od Antónia Ramosa Rose do Marie do Rosário Pedreira, in nadaljevanje, ki obsega 25 pesnikov, od Camila Pessanha do Ane Marques Gastão.
Dodani sta spremni besedi – o poeziji na Slovenskem se je razpisal kritik in urednik Peter Kolšek, o portugalski poeziji profesorica na Filozofski fakulteti univerze v Portu Maria João Reynaud – in zajetno bibliografsko kazalo objavljenih pesmi.
Gradivo, ki ga knjiga prinaša, je, vsaj kar zadeva pesniško vsebino, izčrpno, informativno, analitično. Vsekakor je strokovno skrbno pripravljeno in mu ni kaj očitati. Je pa za bralca rahlo zagoneten organizacijski princip antologije, ki se dopolnjuje, raste iz gradiva, ki je bilo objavljeno nekaj let prej.
Manjkajo tudi bolj specifične informacije o nastanku izbora, navedba, da so bile »pesmi izbrane in prevedene v sodelovanju s portugalskimi in slovenskimi pesniki ter slovenskimi in portugalskimi strokovnjaki s področja literature, jezika in kulture«, je preveč ohlapna. Prav bi torej prišla spremna beseda o knjigi, o tem, kako je nastajala in kdo je pri tem sodeloval. Glede na to, da gre za pomembno delo, se zdi, da bi lahko poskrbeli tudi za bolj atraktivno naslovnico.
Kljub pomanjkljivostim se knjiga dobro bere in gotovo poteši radovednost, kakšna poezija poganja skrajni zahod Evrope in kakšna več tisoč kilometrov oddaljen podalpski svet. Iz spremnih besed je razvidno, da se je rojevala v različnih okoliščinah in da je imela različno vlogo v zgodovini in različno percepcijo v sodobnih družbah obeh držav. Gotovo je ta knjižni vpogled v pesniško dediščino obeh narodov kljub določenim nerodnostim pomemben prispevek k spoznavanju in zbliževanju slovenske in portugalske kulture.
