Tiskane izdaje
Na začetku devetdesetih let je hrvaški umetnik Mladen Stilinović napisal Hvalnico lenobi. Nova knjiga Bojane Kunst, ki si ime Umetnik na delu sposoja od Stilinovićeve serije fotografij – te prikazujejo samega umetnika v različnih pozah spanja – se ukvarja prav s tem, kaj je umetniško delo danes, predvsem v njegovem razmerju do kapitalizma.
Stilinović v Hvalnici lenobi razmišlja o načinih produkcije umetnin na Vzhodu in Zahodu in postavi provokativno tezo, da na Zahodu umetnost ni več možna. Zakaj? Umetniki Zahoda namreč niso leni. Umetniški sistem: z institucijami umetnosti, tržnimi mehanizmi reprezentacije umetnosti, značilnimi za Zahod, namreč umetnost povsem podreja okoliščinam in pogojem, ki so umetnosti zunanji, denimo »preokupiranost umetnikov Zahoda z nepomembnimi rečmi, kot so proizvodnja, promocija, sistem galerij, muzejev, natečajev (kdo je prvi), igračkanje s predmeti«.
Stilinović torej problematizira način produciranja sodobne umetnosti.
Pogovor v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) o knjigi Umetnik na delu je ponudil prav vpogled v delovanje umetniškega sistema. Na njem so poleg avtorice sodelovali moderatorka Katja Čičigoj, Goran Sergej Pristaš, avtor spremne besede h knjigi, in Aldo Milohnić.
Umetniško delo
Bojana Kunst se pri obravnavi produciranja sodobne umetnosti osredotoča predvsem na sodobne scenske umetnosti (od uprizoritev, performansov in plesnih predstav).
Problem med drugim ilustrira s sporom med dvema matronama eksperimentalne umetnosti, ki se je zgodil jeseni 2011: med Marino Abramović in Yvonne Rainer. Prva je bila povabljena, da na The Los Angeles Museum Gala, ki velja za enega najprestižnejših in pregrešno dragih dogodkov v polju sodobne umetnosti, pripravi svoj umetniški večer.
Abramovićeva je v tem kontekstu organizirala avdicijo, na katero se je prijavilo okoli osemsto ljudi, od katerih jih je izbrala dvesto.
Nekateri so sami zavrnili sodelovanje z umetnico, med drugimi tudi Yvonne Rainer, ki je svoje razloge popisala v odmevnem pismu.
Ogorčenje je črpala iz izpovedi ene od performerk Sarah Wookey, ki je poročala: »Odklonila sem sodelovanje v performansu kot performerka, ker se je to, kar sem pričakovala, da bo nekaj ur ustvarjalnega dela, obrok hrane in možnost izmenjave s podobno mislečimi kolegi, spremenilo v nepravično ovrednoteno delo. Pričakovano je bilo, da bom ležala gola in molčeča na počasi obračajoči se mizi, z začetkom pred prihodom gostov in koncem po njihovem odhodu (...), da bom med performansom ignorirala (...) vsako možno telesno nadlegovanje.
Pričakovano je bilo, da bom petnajst ur prisotna na vajah in da bom podpisala 'pogodbo o zavarovanju informacij', ki je vsebovala tudi člen, da če bom s komerkoli govorila, kaj se je dogajalo na avdiciji, me (...) lahko producent dogodka toži za vsoto milijona dolarjev in odvetniške stroške. Moje plačilo za delo je bilo 150 dolarjev.«
Afekt sodobnika
Ta izpoved sporoča, da ni izkoriščevalsko samo delovno razmerje, v katero je vključena množica sodobnih umetnikov, ampak Wookeyina izjava predvsem razkriva način življenja sodobnega prekariata, kot se imenuje delovna sila, ki dela pogodbeno, brez pravic iz naslova socialnega in pokojninskega zavarovanja.
Wookeyjeva je namreč priznala, da je že od začetka od nastopa pričakovala zelo malo: majhen honorar, malo hrane – vse to zato, da bi lahko ustvarjala v okolju enako mislečih kolegov.
Bojana Kunst ob tem opozarja na zanimiv fenomen. Izkoriščevalsko delovno razmerje zaznamuje umetnikovo življenje, njegovo subjektivnost, in sicer tako, da se na takšno življenje veže umetnikov afekt, torej emocionalna navezanost itd. Mimogrede spomnimo, da je tak delavec idealen model za delavca nasploh: je vseskozi na voljo, dela ves dan in je pri tem še ustvarjalen in kreativen.
Projekt naš vsakdanji
Če je en problem umetniškega dela danes to, da projekti – ki se jim kot prevladujočim načinom umetniškega dela Kunstova v knjigi še posebej posveča – eksistencialno močno zadevajo svoje umetniške subjekte, umetnost zaznamuje tudi to, da je podrejena konstantnemu preverjanju, ocenjevanju, ki ga opravljajo njej zunanje birokratske instance.
Nadalje se, kot poudarja pisec spremne besede Goran Sergej Pristaš, tudi kustos umetniške institucije danes ne posveča več umetniku in njegovemu delu. Poudarek je prešel od umetnika in produkcije njegovega dela na reprodukcijo – na to, kako ga bo razumelo, konzumiralo občinstvo.
To nas pripelje do vprašanja, kje v umetnosti se danes generira presežna vrednost. Kapital danes bolj kot od umetnikovega dela živi od njegovega življenja, je prepričana Kunstova.
Kaj to pomeni? Med drugim to, kot je na pogovoru ob knjigi opozorila direktorica Moderne galerije in MSUM Zdenka Badovinac, da umetniki z naseljevanjem določene četrti – gre za tako imenovano gentrifikacijo – povzročijo, da v tem okolišu vzcveti vrsta drugih industrij, storitev in dejavnosti, ki privabljajo turiste in druge potrošnike, ter že s tem generirajo vrednosti, ki močno presegajo kapitalske vložke institucij ali posameznikov za umetniška dela na trgu.
Manj delati!
Specifična situacija produkcije umetniškega dela, od njegovega ustvarjalca do potrošnika, ki je vpeta v umetniški sistem, podrejen ekonomskim zahtevam, je toliko bolj problematična v času krize in varčevanja.
Tu se je treba predvsem zoperstaviti prevladujočim poskusom obrambe umetnosti, je prepričana Bojana Kunst. Zgrešen je argument, da umetnost ustvarja dodano vrednost in s tem pomaga gospodarstvu (na primer v obliki kreativnih industrij). Predvsem se je po njenem treba upreti zgrešeni in ideološki tezi, da mora biti vse uporabno in unovčljivo.
Kapitalizem je naklonjen brezumnemu trošenju in nesmiselni potrošnji posameznika, ker ima takšna poraba plodne ekonomske učinke. Kunstova namesto tega zagovarja »lep glamur velikopoteznosti«, ki zahteva drugačen tip razsipnosti in trošenja – tak, ki ne dodaja vrednosti kapitalu, gospodarstvu, ampak njunim subjektom prinaša vsaj zadovoljstvo.
V tem kontekstu lahko beremo ključni koncept ali slogan, ki ga ponudi Kunstova: »Delati manj!«
Pri njem ne gre za to, da bi morali umetniki lenariti ali si izboriti več prostega časa, ampak zadeva ozaveščenje, da zgolj delavnost, konstantni pogon, prehajanje od projekta na projekt, ne zagotavlja, da smo izkoristili naše umetniške potenciale.
Umetniška svoboda je po njenem veliko bolj povezana s kritično distanco do lastne vpreženosti v delo – šele ta omogoča, da dejansko razvijemo svoje potenciale. »Delati manj!« bi lahko postala etična drža umetniškega delavca.
V njej Kunstova vidi možnost za vzpostavitev solidarnosti in s tem za vznik politične geste, ki je lahko veliko bolj učinkovita kot kvazilevičarska kritika kapitalizma, ki jo danes najdemo v številnih umetniških delih.
