Tiskane izdaje
Če hočemo imenovati pisatelja, ki najbolj temeljito in v nadaljevanjih popisuje življenje slovenske povojne družbe, je to zagotovo Vladimir Kavčič.
To počne že od zgodnjih povojnih let, ko se je v Sloveniji polegal duh partizanstva, na noge pa se je postavljala enopartijska država, in to počne danes, ko sta vojna in revolucija spomin. No, zanj sta več kot to.
Za začetek se je ob najvišjem priznanju za življenjsko delo, ki ga je pisatelj končno le prejel, že zdavnaj bi ga moral, primerno spomniti dogodka iz leta 1974. Tedaj bi moral Kavčič prejeti nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik (1973), upravni odbor mu jo je že namenil, a je podelitev preprečila partijska politika.
Roman se je namreč, in to narativno zelo izvirno, lotil udbovskih postopkov, najbolj znanih iz dachauskih procesov. To je bil prvi slovenski tekst, ki je omogočil izrazito polifon pogled na revolucijo. Partija si je lahko vsaj malo oprala vest štiri leta kasneje, ko je »smel« prejeti takšno nagrado za roman Pustota (1977).
Gre za enega redkih Kavčičevih romanov, ki se je popolnoma odmaknil od povojne stvarnosti in se spustil na začetek 18. stoletja, v njem pa poteka neenak, eksistenčno zaostren boj z zgodovino in naravo. Oba romana sodita med njegove najboljše.
Sicer pa je med dvajsetimi, toliko jih najdemo v njegovi bibliografiji (napisal je tudi dve zbirki kratkih zgodb in nekaj del za mladino), manj kot četrtina takšnih, ki niso tematsko neposredno vezani na drugo svetovno vojno in revolucijo, na dogodke, ki so bili – in še zmeraj so – posledica obojega.
Vendar to ne pomeni, da sodi Kavčič med pisce enobejevske proze, ki so po vojni vstopali v literaturo prav skozi ta vrata. Od začetka, prvo knjigo (zbirka novel Čez sotesko ne prideš, 1956) je izdal pri sedemindvajsetih letih, je njegovo pisanje nemonološko.
Ni ga zanimala mitologizacija partizanstva, tudi ne ideološka afirmacija revolucije, zanimal ga je psihološko-etični vidik obojega, tako v eksistencialno ekstremnih položajih medvojnega ravnanja kot v moralnih preizkušnjah vsaj navzven mirnodobskega življenja. Predvsem pa Vladimirja Kavčiča ves čas zanima vprašanje zla.
Živo spominsko gradivo
Velik del njegove proze ima avtobiografsko ozadje. Rojen leta 1932 v poljanskih hribih (Podgora blizu Gorenje vasi) je bil še otrok, ko je leta 1945 prišel v Ljubljano. Z izkušnjami vsega, kar je videl na lastne oči in izvedel med vojno v domačih krajih. Nemci so neposredno prizadeli tudi njegovo družino, spoznal je državljansko vojno, ki je tedaj še ni znal »pojmovno« opredeliti.
V intervjuju ob nedavni osemdesetletnici je povedal tudi tole: »Imel sem sicer strica, ki me je zelo zgodaj seznanjal s širšimi pogledi, toda za nas je bila ta vojna predvsem spopad zelo konkretnih nasprotij, ki so bila močno pogojena z osebnimi razmerji.«
Ko je začel v Ljubljani, trinajstleten, hoditi v klasično gimnazijo, pred tem je imel zaradi vojne opravljen le en razred osnovne šole, je torej stopil v življenje s še živimi podobami nasilja, smrti in zla – s spominskim gradivom, ki ga je potem urejal vse življenje in ga »klasificiral« v romaneskne zgodbe. Nekatere so narasle v večdelne pripovedi epskih razsežnosti, takšni sta trilogiji Žrtve (1968–1970) in Prihodnost, ki je ni bilo (2005), roman, ki obsega čez tisoč strani in se za razliko od Žrtev razlega globoko v povojni čas.
Kot rečeno, Kavčičeva proza ni sledila vzorcu heroiziranja enobeja (torej tudi ni mogla biti socrealistična), pač pa si je zastavljala vprašanja o etičnem vidiku ravnanja v vojnem času. V omenjenem intervjuju je pisatelj v zvezi s tem izrekel zapleteno jedro vprašanja, ki poganja velik del njegove proze.
Dejal je, da je politični in socialni aspekt vojne »razumel zelo zgodaj, toda ubijanje ljudi, ki so jih pred tem še mučili, mi je ostalo nerazumljivo do današnjih dni. Razumem sovraštvo, vem, da je zelo močno in elementarno čustvo, ki lahko spodbudi marsikaj, toda potrebe po mučenju pred smrtjo si ne znam razložiti.«
Ko je Boris Paternu razmišljal o Kavčičevem romanu Minevanje (izšel je leta 1994), v katerem gre za strah, trpljenje in obupen boj za preživetje treh domobrancev, potem ko jim je uspel beg z vlaka na smrt obsojene slovenske kolaborantske vojske, najprej ugotavlja, da je skušal pisatelj vojno in povojno zlo »podvreči eni najbolj naturnih terapij, terapiji časa in pozabe«, a ta poskus, opravljen skozi junake romana, očitno ni uspel, zato Paternu ugotavlja, da je »notranja zaznamovanost z doživetji zla v resnici neizbrisna.
V svoji anatomiji zla Kavčič zelo poudarjeno izpostavlja prav ta nesrečen tip ljudi, ki kljub vsem pozabam nosijo v svoji duši otrplost posebne vrste in v očeh še zmeraj zaznavne sledove 'morilskega gona'«.
Mračen pogled na zgodovino
O nekem drugem gonu, ki ni daleč od prvega, namreč »sebičnem genu«, govori pisatelj v svojem zadnjem romanu Od nikoder do nikamor (2011), ki podaja še en zgodovinsko panoramski in intimno introspekcijski pogled na povojno stvarnost. Ta roman, fabulativno sicer precej obsežen, prinaša zgoščena spoznanja ne samo o slovenski zgodbi, ampak o brezpotjih zgodovine nasploh.
Njegova ugotovitev, da so vsi družbeni projekti, z izumljanjem vedno novih humanističnih načel vred, »vzeli življenje milijonom ljudi, onesrečili še nekajkrat več otrok, dokler naposled niso spoznali, da jih vodi in usmerja sebični gen, neka prasila, do katere so nemočni. Vsa tisočletja človeške zgodovine se razblinjajo v nič.«
Če k temu dvomu o smiselnem toku zgodovine dodamo porazen občutek, ki ga je pisatelj izrazil že pred desetletjem in ga zagotovo deli še marsikdo iz njegove generacije, namreč, da sveta, »za katerega se je bojeval, ni več« – tedaj je jasno, da je Kavčičev pogled na zgodovino in človekovo udejstvovanje v njej pesimističen. Kljub temu na vprašanje, v čem je torej smisel življenja, odgovarja, da je ta smisel »v sli po življenju«. In da še vedno čaka na »nova spoznanja«.
