Tiskane izdaje
- slikarka Marlenka Stupica za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus
Ilustratorsko delo Marlenke Stupica z njegovo ambiciozno zasnovo, slikarsko bravuro in bogatim registrom občutij in trdno zgradbo ob hkratni pozornosti do detajlov najbolje zaznamujemo s pojmom knjižno slikarstvo. Umetnica že dolgo neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije.
Pri svojem delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti, in zdrži primerjave z vzorniki iz zgodovine.
Čist, jaso razprostrt likovni prostor oblikuje po načelu, ki je majhnim otrokom še posebej pri srcu, to je načelo največje razvidnosti. Mize, stole in arhitekturo obrača tako, da ne zastirajo pogleda. Čistost barve ohranja s ploskovnimi nanosi, modelira pa le z nasebno senco; dodatnemu svetlenju in vrženim sencam se največkrat izogne, ker ve, da bi zastrle žarilno moč barve. Njena konturna risba ni nikoli črna, marveč je že v svoji zasnovi slikarska, barvita. Zato imajo njene oblike veliko več možnosti, da se zlivajo z okolico ali dobro ločijo od nje, kakršna je pač slikarkina zahteva.
Likovni prostor, ki ga gradi bodisi na eni bodisi na več talnih črtah ali ga prikliče z dvignjenim horizontom, povzroča na eni strani tisto ploskovitost, ki jo za svoje polno življenje potrebuje barva, in hkrati iluzijo poglobitve, v katero se »starim in mladim otrokom« rade zgubljajo misli na fantazijskih popotovanjih. Ob njenih umetninah občutimo nostalgijo po časih, ko se časa še nismo zavedali, ko nas je preveval tisti občutek večnost, ki mine, ko se na robu odraslosti zavemo svoje minljivosti.
Ilustracije Marlenke Stupica z likovnimi besedami pričajo o odličnosti, ki zasluži nagrado za življenjsko delo.
- pisatelj Zorko Simčič za življenjsko delo in bogat literarni opus
Bogat in žanrsko raznovrsten literarni opus Zorka Simčiča sega od romanov, kratke proze in poezije prek dramatike do esejistike. Že njegov roman Človek na obeh straneh stene iz leta 1957, denimo, je eden prvih modernih slovenskih romanesknih tekstov. Zanj je leta 1993, ob prvem natisu v matični domovini in šestintrideset let po prvem izidu v Argentini, prejel nagrado Prešernovega sklada. Številni ponatisi tega izjemnega romana potrjujejo, da gre za eno temeljnih del povojne slovenske literature.
Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo upravičeno velja drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967). Ta dramski misterij, ki je bil prav tako večkrat ponatisnjen, odpira odrešitveno-spravno problematiko, povezano z dogajanjem na Slovenskem v času druge svetovne vojne in revolucije. Po sodbi literarne zgodovine gre celo za »najvišji dosežek sodobne slovenske dramatike«.
Znotraj bogate Simčičeve esejistike izstopa zlasti njegova korespondenca s pisateljem Stankom Majcnom: to dopisovanje, ki je ne samo pomemben kulturnozgodovinski dokument, temveč tudi lucidna analiza povojnih slovenskih - in svetovnih - razmer, je leta 2000 izšlo v odmevni knjigi Srečanja z Majcnom.
Vrhunec pa je Simčičevo pisateljevanje, ki sicer obsega nekaj deset knjižnih naslovov in številne revijalne objave, brez dvoma doseglo z najnovejšim romanom Poslednji deseti bratje. Izjemno obsežno besedilo je nastajalo nekaj desetletij in ga lahko imenujemo Simčičevo življenjsko delo: s svojo izvirno polifono strukturo in s skrbno premišljeno, kompleksno pripovedno strategijo izrisuje subtilno fresko begunskega življenja Slovencev v desetletjih po končani drugi svetovni vojni.
Govori o univerzalnih življenjskih dilemah, ki so obenem konkretne dileme posameznikov, razseljenih oseb, postavljenih v različna časovna obdobja in v različne geografske prostore od Trsta do Montevidea, od Tokia pa do Toronta. Roman Poslednji deseti bratje usode svojih protagonistov osvetljuje tudi iz zunajčasne perspektive, v luči na novo osvetljene in v kontekstu težkih zgodovinskih preizkušenj slovenskega 20. stoletja aktualizirane problematike desetništva.
To problematiko, ki stoji v središču Simčičevega pisateljskega sveta, je mogoče zgoščeno povzeti z besedami: odrešitev, odpuščanje, sprava, misterij zgodovine, življenjski smisel.
Literarno ustvarjanje Zorka Simčiča danes sodi v kánon slovenske književnosti 20. stoletja. Pa ne samo to. Njegovi Poslednji deseti bratje so véliki roman slovenske književnosti 21. stoletja.
- baritonist Jože Vidic za vlogi vojvode Lorenza v operi Črne maske in Grudna v operi Ljubezen kapital
Jože Vidic je z vlogama Lorenza v operi Črne maske Marija Kogoja in Grudna v operi Ljubezen kapital Janija Goloba dosegel vrh svoje dosedanje umetniške poti. Pri zasnovi obeh likov, ki ju je poustvaril v preteklih dveh sezonah v uprizoritvah opernih hiš v Ljubljani in Mariboru, se je soočil s pevsko in igralsko izjemno zahtevnima nalogama.
Lik Lorenza, ki se odmika od resničnosti in potaplja v blaznost, je uspel - kljub izrednim pevskim in igralskim naporom, ki jih vloga zahteva - predstaviti z izjemno občutljivostjo in psihološko poglobljenostjo. Pri tem sta prišli do izraza njegova sposobnost za enako prepričljivo podajanje dramatičnih in liričnih odsekov, predvsem pa njegova dovršena dikcija, ki ni bila nikoli žrtev podajanja izredno zahtevnega melodičnega toka Kogojeve glasbe. V vlogi Grudna pa je uspel izrisati popolnoma drugačen, a glasbeno nič manj zanimiv lik. Nekoliko enoznačno vlogo negativnega junaka je poživil s pestrimi zvočnimi barvami in prepričljivo igralsko radoživostjo.
- prevajalka Marija Javoršek za prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla
Po dvajsetletnem prevajanju dramskega opusa francoskega klasicističnega dramatika je prevajalka Marija Javoršek lani izdala prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla. Z izjemnim posluhom za klasicistično poetiko in rimsko zgodovinsko tematiko je poustvarila vzdušje bratomorne vojne v Horaciju, nesmrtne cesarjeve monologe v Cini in politične dialoge v Pompejevi smrti.
S pretanjeno pesniško spretnostjo je v omenjenih dramah poslovenila zahteven verz francoskega aleksandrinca, in sicer z jambskim enajstercem, ohranila pa je tudi zaporedno rimo. Prav dosledna uporaba zaporedne rime, ki je sicer redka v slovenskih prevodih francoskih klasicistov, izkazuje prevajalkino mojstrstvo. Čeprav je imel France Prešeren lep prevajalski opus, je visoko nagrado, imenovano po njem, doslej prejelo le malo prevajalcev. Marija Javoršek sodi poslej v to srečno manjšino.
- filmski režiser Metod Pevec za scenarij in režijo dokumentarnega filma Aleksandrinke
Zgodbe »lešadrink«, žensk iz revne Goriške, ki so se v drugi polovici 19. stoletja začele izseljevati v bogati Egipt, da bi lahko tam kot dojilje, varuške otrok, kuharice, sobarice, spremljevalke ali kot hišne pomočnice preživele svoje v domovini ostale otroke, brezposelne može, starše ..., ali pa so si kot samske želele ustvariti boljše življenje, sestavljajo eno najpretresljivejših pa tudi pogumnih poglavij ne tako oddaljenega slovenskega preteklika.
V dokumentarcu Aleksandrinke Metoda Pevca to poglavje ni bilo prvič predmet ustvarjalne refleksije. Pa vendar je šele Pevčev film uspel prikazati vso kompleksnost tega specifično slovenskega fenomena in ga umestiti v univerzalni okvir raznoterih človeških usod. Za filmom stojita vrhunska dokumentaristična raziskava in predvsem njena občutljiva ustvarjalna »redukcija« v izbrušen filmski dokument.
Še zlasti pa ga odlikuje dejstvo, da se Pevec kot scenarist in kot režiser filma ne opredeljuje do posameznih zgodb, jih ne sodi, ne v dobrem ne v slabem, jih pa kljub temu postavi pred gledalca na način, ki močno angažira njegovo empatijo in bistveno poglobi razumevanje fenomena te skorajda izključno ženske ekonomske emigracije, ki ji tudi v svetovnem merilu ni najti ustrezne primerjave.
- pesnik Gorazd Kocijančič za pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano
Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča govori o tem, kaj se je godilo s Trubarjem, ko je moral po večletnem verskoreformatorskem in knjižnem delu za svoj narod zapustiti Ljubljano. O tem ne pripoveduje, ampak govori na način lirske izpovedi.
Liriko smo od romantike naprej vajeni povezovati z izpovedjo. Kocijančičeva lirika je drugačna: Kocijančič ne izpoveduje sebe, ampak drugega. Glas - pesnikov glas, ki zveni skozi svojo persono, Trubarja - iz njegove notranjosti prinaša na plan magmatsko tvarino občutij, ki se kristalizira v besedi in artikulira v duhovni boj.
Po drugi strani je v Kocijančičevi zbirki pri delu postsekularni revizionizem, ki premešča začetek slovenske literature. O njej velja konsenz, da se je kot avtonomno področje ustvarjanja začela šele z osvoboditvijo knjižne besede služnosti krščanski Cerkvi. Glas, ki se prebija skoz persono, sporoča nasprotno: slovenska literatura se začenja s Trubarjevimi črkami, ki so poskušale prenesti evangeljsko sporočilo. In nad njenim nadaljevanjem visi sodba začetka.
- baletna plesalka Regina Križaj za baletni opus v zadnjih dveh letih, še zlasti za predstave Klasika in tango, Zlitje stoletij in Bajadera
Regina Križaj, prvakinja ljubljanskega baleta, s svojim plesnim opusom presežno združuje obsesivno težnjo po utopični transcendenci baletnega kanona z ostrino in plastiko sodobnosti. Prefinjenost baletnega jezika prepričljivo utemeljuje v vseh klasičnih vlogah, med drugim tudi kot Umirajoči labod v istoimenskem baletnem solu, kjer na glasbo Camilla Saint-Saensa z milino skladnih telesnih linij drobi odrski čas in ga pred očmi gledalca na novo sestavjla v široko polje rahločutne eksistence; ali pa kot očarljiva Rajmonda v istoimenskem baletu, kjer v solo variaciji Grand pas Classique melanholijo junakinje s ploski rok menjaje polni - sedaj je ples žalosti, nato spet ples obujenega upanja in kljubovanja; ali pa kot strastna Nikija v baletu Bajadera, ki je z dramatičnim vsidranjem v koreografsko partituro mistično nežna in nedosegljiva, a takoj zatem polnokrvno zemeljsko stvarna.
Regina Križaj je virtuozinja baletnih sfer, cenjena tako v strokovnih kot javnih krogih, ki je s svojo prepoznavno plesno estetiko in visokim nivojem baletne tehnike potavila nov mejnik slovenskega baleta.
- mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink za zgoščenko Slovenija! in odmevni cikel koncertov po Sloveniji - z osrednjim koncertom, ki sta ga izvedla 8. februarja 2012 v ljubljanski operni hiši
Na lanskoletni slovenski kulturni praznik smo v ljubljanski Operi prisluhnili Večeru slovenskih samospevov, ki so ga oblikovali glasbeniki svetovnega slovesa: mezzosopranistka Bernarda Fink, basbaritonist Marcos Fink in pianist Anthony Spiri.
Samospev, ljubezenski spoj glasbe in poezije, zahteva vsestransko zrelega in ponotranjenega izvajalca. Finkova sta to zahtevo ne samo upravičila, temveč visoko presegla. Njuna pevska izvedba je vrhunska; tehnično dovršena, v sporočilnosti iskrena in doživeta, prežeta z globoko muzikalno izpovednostjo in posluhom za slovensko besedo, v izraznih odtenkih izrisana z izjemnim občutkom za najmanjši detajl, kar je značilnost mojstrskih izvajalcev samospeva.
Prav tako je pianist v klavirski spremljavi dinamično polnokrven in uravnotežen, v umetniškem dialogu popolnoma enakovreden partner solistoma. Izid zgoščenke, v celoti posvečene slovenskemu samospevu, je za Slovence in za slovensko glasbeno kulturo nedvomno uspeh v svetovnem merilu. In res - morda bi nihče ne mogel bolj presunljivo in iskreno kot Marcos in Bernarda vzklikniti: »Slovenija!«
