Tiskane izdaje
Pesnik Primož Čučnik (rojen leta 1971) je prejšnji teden za zbirko Kot dar (LUD Šerpa) prejel svojo prvo povsem pesniško nagrado, Jenkovo. Lansko leto je bil z isto knjigo med nominiranci za Veronikino nagrado, že s prvencem Dve zimi si je pripisal nagrado zlata ptica, leta 2008 je prejel nagrado Prešernovega sklada. O pesništvu in svetu ima svoje mnenje.
Urednikovanje pri reviji Literatura, vodenje založbe Šerpa, esejistika, nekdaj kritika ... Kakšen je vaš občutek pri tako različnem početju?
K reviji Literatura sem prišel sredi devetdesetih let, ko se je veliko spreminjalo, uredniki so se hitro menjavali in z mlajšimi kolegi smo prevzeli 'dela in naloge', ki jih je bilo treba. Pri reviji sem dobil praktično znanje o tem, kako se naredi knjiga, kako poteka produkcija, poleg tega sem začel redno objavljati kritike – zdaj jih ne pišem več –,
kak esej, prve prevode. Pozneje je delo postalo bolj resno v vsebinskem smislu, z mlajšimi sodelavci, predvsem z Urbanom Vovkom, sva poskušala vključevati nove vsebine, revijo na novo povezati. Pripravljali smo bloke – literatura in gledališče, slikarstvo, glasba, strip. Ideja o lastni založbi je bila drugačna: vedel sem za knjige, ki bi jih bilo pri obstoječih založbah težko izdati. V prvem letu sem nekako našel sponzorje za tisk in izdal prvih pet naslovov, avtorji in prevajalci so se odpovedali honorarjem. Tako se je začelo. Naslednje leto sem se lahko prijavil na razpis in Šerpa še vedno deluje.
Kakšen je vaš pogled na revialno prizorišče. Moji generaciji je bil dan tako imenovani piramidalni model, tri, štiri revije, najprej si objavljal v Mentorju, šele nato si pristopil k Literaturi, Dialogom, Novi reviji. Zdaj je prostor bistveno drugačen.
Tudi sam sem prvič objavil
v Mentorju, ki je še vedno odskočna deska. Dialogi so se spremenili, postali so revija z znanstveno licenco, ki objavlja več teorije, esejistike, čeprav tudi beletristiko, z Novo revijo je verjetno konec. Na starem ostajata Apokalipsa in Literatura, za nove revije je težko, v zadnjem času jih ni bilo, razen zelo specializiranih, kakršna je Poetikon.
Pokrajina se je torej razredčila.
Ko govorim z mlajšimi kolegi, opažamo problem, da ni novega prostora. No, tu je vsaj revija oziroma časopis Idiot s filozofske fakultete, ki izide le dvakrat na leto. Upam, da bo kaj novega preraslo
v stalnico. Problem je seveda financiranje takih projektov, saj so kriteriji vedno strožji, po drugi strani je vprašanje, ali je sploh smiselno narediti novo tiskano revijo ali bi bilo mogoče bolj smiselno ustanoviti močno internetno literarno revijo, ki je pri nas še nimamo.
Kot vpleteni pri založbi in reviji torej čutite pritisk, da bi kaj takega nastalo?
Delno se čuti nuja po objavljanju, revialni prostor je vsekakor omejen, delno je pred leti prazen prostor zapolnila revija Apokalipsa s svojimi pesniškimi zarjami, to zagato smo skušali rešiti pri Literaturi z delavnicami in z njimi so prišli do objav in knjig novi avtorji. Avtorjev je seveda veliko več, širša zagata z objavljanjem obstaja, kako pa je rešljiva, ne vem.
Ne sprašujem po receptu.
Na Literaturo pogosto leti očitek, da je zaprta, čeprav smo hoteli prostor odpreti. Dejstvo je, da – če govoriva o poeziji – objavimo vsega tri pesnike na številko, prostor je torej omejen, osem številk na leto, 24 pesniških imen in nič več, kandidirajo pa vsi, od uveljavljenih do čisto novih imen.
O kritiki ste rekli, da je ne pišete več. Zakaj taka odločitev?
Težava je bila, da sem kot pesnik pisal ocene pesniških zbirk. Mislim, da sem takrat to delal pošteno, da sem zmogel distanco in včasih tudi kritično analiziral poezijo drugih. Morda nezavedno sem si izdelal tudi neki 'kritiški aparat'. Ko se mi je ponudila možnost za objavo izbora kritik in esejev v knjigi, se je spontano končalo, morda se nisem več čutil kompetentnega, kritiška žilica je ugasnila. Problem je, da o poeziji vedno manj pišejo nepesniki. Lahko je reči, da o pesmih lahko sodijo le pesniki, toda mene bi zanimali še drugi pogledi.
Vas je v esejistiko zaneslo po naključju?
Eseje sem običajno pisal ob kakem prevajanju, v mojem primeru iz poljske in ameriške poezije. To je morda bilo premišljevanje svojih pesniških stališč s pomočjo drugih poetik. Nekaj mojih esejev se odziva tudi na aktualne domače pesniške debate.
Saj res, zakaj ravno poljščina?
Poljščine sem se učil med študijem na lektoratu za neslaviste pri profesorju Niku Ježu. Potreboval sem še en jezik, francoščina je bila pretežka. Takrat sem poznal predvsem poljske moderne klasike, bral sem na primer Miłosza in Gombrowicza, zelo različna avtorja, eden je pesnik par excellence, drugi nekdo, ki je bil sposoben pesništvo ironizirati, že skoraj do sarkazma. To me je pritegnilo. Spominjam se prebiranja njunega disputa, v katerem se Gombrowicz dela norca iz lika romantičnega pesnika, Miłosz pa je izšel ravno iz romantične tradicije. Tudi Miłoszev umirjen, moder odgovor na napad Gombrowiczeve infantilnosti, ki mi ni bila tuja, je bil na mestu. Pri obeh sem videl nekakšno značajsko bližino. Oba sta mi dala dobro lekcijo stila, ki temelji na kančku samoironije, distance.
Iz prve faze vašega pesnjenja se spominjam tako imenovanih besedno-zvočnih dogodkov. To se je zdel nov pristop do forme literarnega večera. Kaj vas je vodilo k iskanju zvočnosti, je bil to koncept, naključna ideja?
Dva najboljša prijatelja iz tistega časa sta bila glasbenika, kontrabasist Tomaž Grom in eksperimentator Tao Vrhovec Sambolec. Tako sem bil precej v stiku z glasbo, veliko sem jo poslušal, tudi v okviru dogodkov revije Literatura se je eksperimentiralo s povezovanjem literature in glasbe. Najprej je bila glasba in recitiranje, sčasoma zvoka ni bilo več mogoče ločiti od govora, eno je šlo čez drugo, na branjih se besedila ni več jasno slišalo, bilo je vseeno, če ga je glasba povozila. To je bil odmik od forme tihega, klasičnega literarnega večera. Takih projektov se je potem nabralo, začelo pa se je z »banalnim« druženjem.
Ne zdi se nič nenavadnega, da ste zbirko Oda na manhatnski aveniji podpisali kar trije, poleg vas še Gregor Podlogar in Žiga Kariž.
Ja, knjiga je nastala po 11. septembru, ko sva s Podlogarjem bivala v newyorškem stanovanju oziroma ateljeju ministrstva za kulturo, odločila sva se, da bova nekaj naredila skupaj, pisala sva vsak po eno pesem, tudi popravljala sva si. Po svetu takšne knjige niso tako nenavadne in redke, pri nas jih prej skoraj ni bilo. Bilo je posebno vživetje: velemesto, širina, odprtost. Z opremo je sodeloval Žiga Kariž, ki je New York poznal že od prej in iz njega veliko črpal. Sam sem pred odhodom poznal in parafraziral samo Šalamunovo pesem, v kateri pravi: Ko sem prvič prišel v New York, sem se bal kot pes; no, potem ni bilo tako hudo.
Tvegam splošno vprašanje nagrajencu: ciklično se vrača čas, ko se sprašujejo in sprašujemo o stanju poezije, njenem dometu, pomenu. Kaj izreka, kako zavezuje po vašem mnenju zdajšnji pesniški čas, kakšen se zdi odnos med pesniškim in vsem drugim?
Ja, ta odnos je morda še bolj zapleten kot kdaj prej. Če je bil pesnik v ubožnem času že pred dvesto leti, ni danes nič drugače. Družbeno pesnik deluje drugače, kot nekakšen obrobnež, odvisen od sredstev, za katera prosi štipendije in državo, da ne rečem od svoje promotorske žilice. Poezija pač ne rešuje narodov in držav, kvečjemu nekatere posameznike. Še bolj kot v devetdesetih ali osemdesetih letih opazimo veliko razpršitev, množico pesniških glasov, ne glede na spol, usmerjenost in število. Tej odprtosti kljubuje neslišnost. Poezija gre mimo in redko kdo od naključnih se sploh obrne. Z nagradami je potem tako, da v običajni mir prinesejo že skoraj preveč pozornosti.
Ob Jenkovi nagradi se je maloštevilna, lahko bi rekel elitna množica bralcev verjetno še natančneje lotila branja vaše poezije. Koliko si privoščite izpovednosti, koliko pa dopuščate v njej dialoga
z drugimi pesniškimi svetovi?
Z leti se je moja poezija, to lahko rečem, spreminjala. Delno sem se skušal izogniti tradicionalni izpovedni dikciji, eden od načinov tega izogibanja je bil stavek namesto verza, in seveda dialoškost, bolj ali manj (ne)prikrito sklicevanje na vse tisto iz tradicije, kar sem bral. No, zdaj je ta dialog morda bolj prikrit kot v prejšnjih zbirkah, pa vendar ostaja. S takim pristopom tvegam očitke, da moja poezija ni razumljiva in da reference učinkujejo prikrito, zapleteno. Mislim, da za pesem kot celoto to ne bi smelo biti bistveno. Zaradi tega me v moji poeziji ni nič manj.
Pred časom ste razložili, da se poezija vedno dogaja kot nagovor.
Sodobni poeziji pogosto očitajo nerazumljivost, hermetičnost, kar je delno posledica tega, da povprečen bralec nikdar ne prebere toliko poezije, kolikor je prebere povprečen pesnik, preden kaj napiše. Bolj cenim pesnike, ki berejo veliko poezije, sam sem tozadevno že v zatonu, in se zavedajo svojega položaja v 'pesniškem kozmosu', kot tiste, ki ne berejo. Nagovornost razumem kot najboljše orodje za ohranjanje komunikacije z bralcem.
Kako se lotevate komponiranja zbirke? Zadrega ali gre kar samo?
Največkrat je bilo tako, da sem samo pisal, ko se je nabralo dovolj pesmi za zbirko, sem jih razporedil po nekakšnem občutku za red, ki sem mu zaupal, nekaj pa izločil. Moja poezija je precej nehomogena, zato sem pri zadnji knjigi hotel 'material' ločiti, ga razvrstiti po ciklih glede na prvoosebnost, drugoosebnost... a mi na koncu ta sistematizacija ni uspela. Tako početje je poeziji najbrž tuje. Večglasja oziroma eklekticizma glasov mi ni uspelo ukrotiti. Tu mi je spodletelo.
Kaj berete z užitkom?
Pojem užitka pri branju je zadnje čase zame vse bolj relativen, glede na to, da imam veliko uredniškega branja, torej nujnega branja. Na srečo še vedno uživam pri branju del, ki jih uredim za izid v zbirki Šerpa. Žal mi običajno ne ostane dovolj časa, da bi lahko v roke vzel kar katero koli knjigo. Nazadnje sem prebral podarjeno knjigo in se začudil, da ni bila prevedena v slovenščino veliko prej, Solaris Stanisława Lema.
Kaj bi si dali na fiktivno vizitko? Primož Čučnik, pesnik? Urednik? Prevajalec?
Če mi kdo reče pesnik, mi je še vedno malo nelagodno, čeprav sem se že navadil. Na vizitki, ki je res nimam, bi verjetno lahko pisalo vse to, kot po navadi piše v biografskih geslih. Zadovoljen sem, da delam v literaturi, da se ukvarjam s smislom (nasmeh). Ni vedno lahko delati z izjemnimi posamezniki, toda položaj si lajšam tako, da sodelujem z ljudmi, s katerimi se značajsko ujamem in jih cenim.
