Nov založniški projekt Cankarjeve založbe Hvalnice, ki skuša s kratkimi besedili slovenskih literatov korespondirati z medijsko hiperprodukcijo, naj bi prebirali večpomensko. Deloma so poskus sestopa literature z visokega piedestala, še bolj pa naj bi bile nekakšna nadgradnja instant izrekanj.
Besedila treh avtorjev, Brine Svit, Alojza Ihana in Vinka Möderndorferja, so torej še vedno izpisana v žurnalističnem jeziku, na delu so še vedno jasnost, neposrednost, povednost, le da imajo avtorji Hvalnic na razpolago več manevrskega prostora za razkrivanje osebnih, ponekod že intimnih stališč in da tudi zato od njih pričakujemo več sloga, angažmaja, provokacije, kot smo je deležni v vsakodnevnem medijskem bombardiranju.
Zrelim in izdelanim glasovom pisateljev navkljub se med prebiranjem Hvalnice ločitvi (Brina Svit), Hvalnice rešnjemu telesu (Alojz Ihan) in Hvalnice koži (Vinko Möderndorfer) vseeno zdi, da skuša novi založniški projekt – po formi gre za žepnice, vsaka stane 7,95 evra – na skoraj izumetničen način podirati meje med literaturo in žurnalizmom, da se spušča v nepredvidljiv eksperiment, da pisatelje sili pod žaromete resničnostnega šova.
Posebno Brina Svit in Alojz Ihan se v njihovem soju navidezno precej dobro znajdeta. Medtem ko nam Svitova že takoj naznani, da je Hvalnica ločitvi prekinitev z vsem, kar je naredila doslej, da prebiramo tekst, ki bo drugačen, ki si postavlja nova pravila in se odpira drugim, Ihan sklene drugačen kompromis.
Ob dejstvu, da Brina Svit kljub uvodni napovedi še enkrat na novo tematizira že zdavnaj obravnavane teme (ljubezenski trikotnik, odnos do slovenskega jezika, slovenske krajine, tanga, obrti pisanja), ob čemer posebno v esejističnem delu Hvalnice ločitvi izgrajuje svoj avtoportret, in da se tega z nadrobnim opisom očetovega obraza loti tudi Vinko Möderndorfer, se zavemo, da se je Ihan tovrstnemu neposrednemu risanju osebnostnih potez odrekel. Hvalnica rešnjemu telesu, ki ni upovedena v prvoosebnem tonu, temveč z glasom zdravnika patologa, ki se je pravkar vrnil v slovensko okolje, je sicer ves čas izrazito subjektivna, predvsem pa pisatelj
v njej svoje stališče izgrajuje s pomočjo negativnih pristopov in mnenj.
Hvalnica rešnjemu telesu tako postane provokacija arhitektonike slovenske družbe, njenega zdravstvenega sistema, pasivnega junaka in potrošniškega sužnjelastništva. Avtor vso pozornost nameni izrekanju stališč, pozabi pa na strukturo pripovedi, ki jo obvladuje z enim samim razvlečenim dialogom. Učinek tega je, da Ihanova Hvalnica ni dober literarni tekst, saj celotno strukturo posrkajo dolgi, celo dolgovezni in ponavljajoči se stavki (vsekakor bi bilo dobro tekst skrajšati za dvajset, trideset strani), še manj, da bi bila Hvalnica rešnjemu telesu psihološko izdelana zgodba. Ob vsem naprezanju avtorju namreč ne uspe diagnosticirati, čemu slovenska tipika introvertiranosti, še več, ob koncu ji podleže tudi sam.
Odnos do rodne krajine
Brini Svit se načeloma zgodi ravno nasprotno. Hvalnica ločitvi je namreč podrejena predvsem formi. Ker hoče avtorica besedilo vzpostaviti na več ravneh, ga odpre množici glasov: glasu urednika Gallimarda, Gilovemu glasu, glasu ljubimca, glasu prijateljice in drugim. Proti koncu se sicer izkaže, da so ti glasovi predvsem zato, da bi na novo osvetlili »ekstremno žensko« in pisateljico Brino Svit. To postane še bolj očitno, ker avtorica fragmentarne prisotnosti drugih glasov ne razvije in ne nudi dogajalnega okvira. V Hvalnici ločitvi torej prevlada lahkoten, kramljaški ton in tudi sicer knjiga deluje kot skupek neobjavljenih člankov za Sobotno prilogo, ki jih je avtorica strnila v knjigo in nadgradila
s formo.
Če Brino Svit z Ihanom povezuje negativen odnos do rodne krajine, jo z Möderndorferjem druži motiv matere (gre za povsem različna opisa, pri Svitovi je odnos zaznamovan s hladnostjo, razdaljo, obtoževanjem). Ko avtor Hvalnice koži še zadnjič pogladi razgaljena ramena svoje mrtve matere, pri čemer se zave, da je »Z njeno kožo umrla tudi moja koža«, se tudi mi kot bralci zavemo neke posebne blagosti in veščine Möderndorferjeve pisave. Avtor je pri »projektu« Hvalnic očitno stavil na iskrenost. Redko se sicer zgodi, da bi Vinka Möderndorferja ujeli v tako intimnem razpoloženju kot ravno v Hvalnici kože. In če ne drugega, smo s Hvalnicami dobili vsaj eno več kot odlično knjigo.