Rast in pozeba revije Perspektive

Aprila, maja in junija 1964 je potekal proces, v katerem sta se slovenska politika in najvitalnejši del kulture, ki jo je zastopala mlada kritična generacija, razšli. Zadnji poskus soobstoja partijske ideologije in ideje o svobodi mišljenja je propadel. Bila je vroča pomlad, ki se je do kraja ohladila šele z osamosvojitvijo.

Seveda se je družbeni konflikt – naraven, da bolj ni mogel biti – začel že prej. Ko je leta 1951 literarna revija Besede zamenjala prejšnjo Mladinsko revijo in so se v njej pojavili novi mladi sodelavci, se je nad revijo zgrnila politična budnost, ki se je leta 1957 končala z odstopom urednikov Cirila Zlobca in Janka Kosa; razlog je bila objava novele Zlati poročnik Lojzeta Kovačiča, ki je bila razumljena kot napad na Jugoslovansko ljudsko armado.

Kmalu so sodelavci dobili novo revijo, imenovali so jo Revija 57, po letnici rojstva; ta je prenehala izhajati konec leta 1958, ko je bila zaplenjena številka 5–6, predvsem zaradi članka Jožeta Pučnika, ki je bil kritičen do partijskih metod, kar ga je pripeljalo v zapor.

Politika je seveda vedela, da »mladi« potrebujejo svojo revijo, vprašanje je bilo le, kako jo obdržati v sprejemljivem ideološkem območju. Poskusila je še enkrat, s Perspektivami, ki so izhajale od leta 1960 do pomladi 1964.

Ob Reviji 57 in Perspektivah se je dokončno izoblikovala generacija mladih kritičnih osebnosti (literatov, filozofov, sociologov). Ta generacija je tedaj in kasneje bistveno zaznamovala povojno slovensko duhovno stvarnost in bila, ne glede na različno distanco do oblasti, ki so jo izkazovali posamezniki (nekateri ustvarjajo še danes), pomemben del kulturne elite.

Tu je nekaj najbolj izstopajočih imen: Dominik Smole, Primož Kozak, Lojze Kovačič, Peter Božič, Rudi Šeligo, Dane Zajc, Veno Taufer, Gregor Strniša, Taras Kermauner, Veljko Rus, Janko Kos, Jože Pučnik, Vital Klabus, Marijan Kramberger, Ivo Urbančič, malo kasneje ob Perspektivah pa še Andrej Inkret, Tomaž Šalamun, Braco Rotar, Franci Zagoričnik, Rastko Močnik, Dušan Jovanović, Marko Pogačnik, Marjan Tomšič in še kdo. Na filozofskem horizontu, ki je obvladoval prostor obeh ukinjenih revij, je bil izpisan predvsem eksistencializem, najbolj referenčni avtorji pa Sartre, Camus in Heidegger.

Večinoma so pripadali krogu tako imenovanih modernistov, ki so se ločevali od tradicionalistov. Ločnica med njimi – tu govorimo tudi o širšem krogu ne/simpatizerjev – je potekala po dveh premisah, ki se nista vedno prekrivali. Prva je bila literarno-estetska, druga politično-ideološka. Nekateri pisatelji in pesnik, filozofi in esejisti so bili do oblasti lojalni ali celo podporni, drugi, predvsem mlajši, so bili skeptični, kritični, celo odkrito uporniški.

Res je, da je bila večina kritične generacije po svojem odnosu do umetnosti (in vprašanja o narodu) »modernistična«, toda, kot rečeno, ta delitev ni bila enostavna: tudi mnogo starejših tradicionalistov in estetskih konservativcev je bolj ali manj po tihem gojilo zamero do enopartijskega sistema.

Perspektive postajajo problematične

Vsa ta nasprotja so prišla na dan neposredno po ukinitvi Perspektiv v javni polemiki, ki je bila sestavni del »vroče pomladi«. Ni šlo samo za revijo, ampak tudi za Oder 57, ki je, po ukinitvi Revije 57, živel ob Perspektivah in bil razumljen kot del iste kritične intelektualne klime, v njej so se prepoznali tudi številni gledališki ljudje.

To gledališče, ki je uprizarjalo najbolj vroče generacijske tekste (Smoletova Antigona, Kozakove politične drame, Božičeve avantgardistične igre), je doživelo svoj konec mesec in pol kasneje. Zaradi Rožančeve Tople grede. O vsem tem dogajanju je natančno poročal Andrej Inkret, tudi sam mlad perspektivaš v zadnjih številkah revije, v knjižici Vroča pomlad 1964 (Karantanija, Škuc-Forum, 1990); v njej je objavljeno tudi besedilo Tople grede.

O obsežnem prometu s polemičnimi zapisi tistega časa se je mogoče poučiti v knjigi Alenke Puhar Peticije, pisma in tihotapski časi (Obzorja, 1985). O Topli gredi nekaj malega na ­koncu.

Leta 1960 so se razkropljeni sodelavci Revije 57 in novi mladi pisci torej zbrali okrog novoustanovljene revije Perspektive. Ustanoviteljica je bila Državna založba Slovenije (DZS), prva urednika, do 18. številke, pa Janko Kos in Dominik Smole. Sledila sta Primož Kozak in Vital Klabus, v najbolj kritičnem času Taras Kermauner in Dane Zajc in čisto nazadnje, ko je bila revija tako rekoč na poti v likvidacijo, še Tomaž Šalamun in Rastko Močnik.

Perspektive, mesečnik, so štiri leta izhajale redno, ustavilo se je pri dvojni številki 36–37 spomladi 1964. Toda začelo se je že prej. Inkret je poročal: »Tako se na primer spominjam nastopov visokih političnih funkcionarjev, ki so začeli pozimi 1963–1964 dokaj zlovešče apostrofirati posamezne članke v Perspektivah, kakor tudi cinizma v nekaterih dobro etabliranih kulturniških krogih, ki so revijo razglašali za plačano opozicijo, s katero oblast manifestira nekakšno svojo liberalnost. Bilo je očitno, da Perspektive vzbujajo nelagodnost ter postajajo za vladajoče forume (in za splošno pamet) vedno bolj problematične.«

Ta »problematičnost« je prihajala iz nekaterih socioloških člankov pa tudi literarnih tekstov. Kar zadeva slednje, je bil primer, ki ga oblast ni mogla pogoltniti, Šalamunova satirična poema Duma. Avtor si je konec maja zaradi nje prislužil kratek arest (»po petih dneh so ga kar porinili ven«, je poročal Inkret). A sumljivi so bili tudi nekateri drugi avtorji in teksti ali samo njihovi odlomki.

Politični forumi, glavni je bil seveda CK ZKS, so najprej »vljudno« opozarjali, hvalili nekatere prispevke in grajali druge; od jeseni 1963 je vladala situacija, ki jo je Pučnik kasneje opisal takole: »Postalo je očitno, da bi bile Perspektive sijajne, če ne bi bile ­Perspektive.«

Jože Pučnik in Stane Kavčič

Glavni problem, zaradi katerega so padle tudi Perspektive, je bil prav gotovo Pučnik in njegov članek O dilemah našega kmetijstva. Pučnik, ki si je zaradi članka v Reviji 57 že prislužil skoraj petletni zapor, se je vrnil na prostost junija 1963 in se takoj, sicer previdno in tipaje, pridružil perspektivašem. V svojem novem »inkriminiranem« članku, izšel je novembra 1963, je napadel kmetijsko politiko, ki je zaradi ideološke slepote skoraj uničila slovenskega kmeta.

Tako odkritega napada na škodljivo ravnanje oblasti partija seveda ni mogla prenesti. Za Pučnika je to pomenilo ponovno obsodbo in arest (zaprli so ga 22. maja), za revijo pa zanesljivo pot v likvidacijo. Začelo se je 7. aprila z dopisom, v katerem je politika prek ustanoviteljice DZS uredništvu sporočila, da bi bil dogovor z zamenjavo uredništva še mogoč.

Do zamenjave je sicer prišlo, a do vsebinskega distanciranja od grešne preteklosti ne; nasprotno, sodelavci so z javno izjavo 23. aprila vztrajali pri svojem. Zato je 7. maja sledil nov dopis, v katerem se je DZS odrekla ustanoviteljstvu. To je pomenilo, da je usoda revije zapečatena.

Ob vsem nervoznem vrvenju tiste pomladi, pozorna je bila vsa kulturna javnost, je seveda treba imeti pred očmi celoto dogajanja, nekajmesečno stopnjevanje konflikta, pa urednike in sodelavce, ki so sestankovali s predstavniki oblasti ali srečanja bojkotirali, pisali protestne izjave in skušali brez velikega upanja rešiti svojo revijo – toda če bi vendarle skušali ves konflikt prikazati na ravni dveh personificiranih predstavnikov, potem sta to zagotovo Jože Pučnik in Stane Kavčič, tedanji predsednik ideološke komisije CK ZKS (in kasneje sam žrtev podobne komisije).

Pučnik je leta 1985 v Novi reviji priobčil obsežen spominsko-kritični zapis (Brez naveze) o dogajanju tiste pomladi in med drugim popisal tudi enega od forumskih razgovorov: »Tako se je največji del razgovora gibal okrog mojih člankov.

Pri tem je Kavčič odprl vse registre: 'Pučnik je mlad, zaletav fante, ki je že enkrat plačal svojo ceho, 'to je besno belogardistično sovraštvo, to je neobelogardizem, popolnoma sem prepričan, da taka platforma, ki jo je Pučnik razvil v članku, ni zrasla v njegovi glavi, kar povejte mu, da zdaj ne bodo več sedeli mladi fantje, ampak najprej nekdo drug – izvor' itd.« Pučnika je Kavčič torej obtoževal, da je orodje v rokah nekega veliko nevarnejšega sovražnika države.

Stane Kavčič se je na ta članek odzval z odgovorom Rojstvo in smrt Perspektiv. O Pučniku je zapisal, da ta »pred dvajsetimi leti (še) ni priznaval naše obstoječe družbene ureditve; osporaval je njeno legaliteto; hotel je zakon, ki bi mu omogočal, da se povezuje z ljudmi enake vere, kar pomeni, enakega političnega prepričanja, kot je bil on«.

O »smrti« Perspektiv je zapisal: »(...) Pustil sem vrata odprta za ponoven dialog. Zmotil sem se. Kmalu se je pokazalo, da je bil to razgovor gluhih. Bil sem prizadet. (...) Hotel sem reševati revijo, dejansko pa sem sodeloval v njenem predsmrtnem mizereru. Bil sem tudi prepričan, da ukinitev Perspektiv ni naša zmaga, ampak poraz.«

Vidimo torej, da je bil zastavek na obeh straneh velik. Na Perspektivah se je lomila slovenska politična prihodnost. Jasno je, da v tem spopadu mladi intelektualci niso imeli velikih šans, a jasno so dali vedeti, da so tukaj. Oblast je računala nanje in marsikatero kasnejšo kulturnopolitično odločitev sprejemala z mislijo na to potencialno in polglasno opozicijo.

Toda spomladi 1964 je bilo, kar je bilo. Hitro in organizirano je sledil še napad na zadnjo perspektivaško utrdbo, na Oder 57. 31. maja je bila v Križankah napovedana premiera omenjene igre, »dramskega feljtona« Topla greda Marjana Rožanca. Tudi ta se je, na kritičen način seveda, loteval kmetijske politike.

Oblast se je na dogodek pripravila z ustrezno oborožitvijo: z delavci iz grosupeljskega kmetijskega kombinata, ki so zasedli velik del dvorane in po desetih minutah, kakor je bilo dogovorjeno, s politično zafrkantskimi medklici (»Rožanc naj molze! V kmetijstvu ni štrajkov!«) prekinili predstavo. Premiera je splavala po vodi, Grosupeljčani pa so se okrepčali v gostilni Pod skalco. Sledilo je, kot je povedal Inkret, »streljanje iz vseh kanonov«. Kakšen mesec kasneje je bila Topla greda sodno prepovedana, Oder 57 pa ukinjen.

Vendar se je, v okviru dovoljenega seveda, »streljalo« tudi na drugi strani. Pisma bralcev v našem časopisu so se namnožila, vrelo je med študenti, posebej na shodih v študentskem naselju. Ker je revija Tribuna podpirala Perspektive, so odstavili odgovornega urednika, z njim je odstopilo celotno uredništvo.

Ker je Sodobnost pod urednikoma Dušanom Pirjevcem in Dragom Šego zagovarjala svobodo izražanja, so zamenjali tudi njiju. Ljudje so se postavljali na eno ali na drugo stran, temeljito so se premešali politični in kulturni nazori, Ljubljana pa je postala v očeh večine podeželanov kraj nerazumljivih in nepotrebnih kulturnih kapric. Hrup je potihnil šele sredi poletja.