Tiskane izdaje
Ob prebiranju romana Nesreča in resnične potrebe se bralci, še posebej tisti, ki smo odraščali v SFR Jugoslaviji, resno vprašujemo, ali smo takrat živeli v fantazijski stripovski deželi, v kateri je zmanjkalo dobrega in jo je razžrlo zlo.
Leta 1969 v Sisku rojena pisateljica Ivančica Ivana Ðerić je hrvaška, bosanska, srbska in kanadska pisateljica, kot se rada predstavi.
Odraščala je v Prijedoru, ko pa so se razživele nacionalistične strasti in se je začela vojna ob razpadu Jugoslavije, je pobegnila od te balkanske morije in dokončala šolanje v Kanadi, kjer zdaj živi izmenično v Ottawi, Vancouvru in Torontu.
Če parafraziramo znan balkanski rek – Ti lahko greš iz Jugoslavije, Jugoslavija pa ne more iz tebe. Generacija rojenih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je generacija, ki jo je vojna ob razpadu Jugoslavije zadela v najbolj mladostniških letih. Bili so godni za vojake, godni umreti in mnogi tudi so.
Številni so hoteli ali morali pobegniti iz svojih domov, vasi in mest, celo novonastalih držav. Srbom, Hrvatom in Bošnjakom se je zgodila najnovejša diaspora, kjer so večinoma v Skandinaviji, Severni Ameriki ter Avstraliji našli zatočišče, novo življenje in kariero.
Glasbeniki iz nekdanje Jugoslavije so naenkrat začeli odhajati na »svetovne turneje«, nastala je literatura v diaspori, kjer zdaj pisatelji in pisateljice, nekako srednjih let, lužijo iz sebe to travmo, pa tudi iz duš in teles bralstva.
V romanu Nesreča in resnične potrebe predstavi Ivančica Ðerić eno skupno zgodbo – vse življenje je tako ali tako le ena skupna zgodba – iz dveh zornih kotov. En del pripoveduje nekdanja stripovska risarka iz Bosne, ki je na kratko omenjena v enciklopediji jugoslovanskega stripa in zdaj živi ter dela v finančni korporaciji v Vancouvru.
Drugega pripoveduje polovico mlajši Eros, ki ga Una sprejme pod streho. To deli še z nedavno ločeno sestro, ki je na vrat na nos pridrvela iz Švice z dvema otrokoma in pobegnila pred možem, in s čudnim bratom, ki je obseden z brezdeljem in njenim varovanjem. Ves čas romana se omenja dogodek, ki je usodno vplival na vpletene, tiste, ki so pobegnili na varno, in tiste, ki so ostali v vojni v Bosni.
Roman preveva ironična distanca, značilna za tiste, ki s(m)o odraščali s stripovskimi junaki, kot so Zagor Te Nej – duh s sekiro, Blek Stena, Komandant Mark, Alan Ford in tajna skupina TNT ter številnimi drugimi, za katere je bila Stripoteka biblija.
Zato liki v romanu pogosteje govorijo o dogodkih v Darkvudu (Temni gozd) iz romana Zagor kot o Jugoslaviji. Tu je še pomemben element svobode, ki ga pooseblja Kunta Kinte, gambijski suženj, ki so ga prodali na plantaže na jugu Združenih držav Amerike. Tam so mu zaradi uporništva in trme ter želje po svobodi odsekali stopalo. Tak, z odsekanim stopalom, se prek časovne luknje teleportira v strip v izmišljeno bosansko mestece Tromolk.
Tu postane eden naših, čeprav je nekoliko bolj temen. Vendar tudi v stripovsko idilo butne nacionalizem in sosedje čez noč postanejo Srbi, Hrvati in Bošnjaki, ki se sovražijo. Kaj pa Kunta Kinte? Ta se noče opredeliti, noče v vojno in to postane problem.
