Tiskane izdaje
Namen knjige Kako je nastal slovenski narod je širokemu bralstvu na razumljiv način predstaviti dileme onarodovanja. Izogniti se želi pastem modernistične doktrine, v kateri se nacionalizem javlja v simbiozi z »verskim diskurzom«, ki poskuša »poiskati posvetni način za transformiranje usodnosti v kontinuiteto in slučaja v smisel«. Že v temelju se avtor poskuša ograditi od teze o tako imenovani slovenski kontinuiteti, o biološki in krvni sorodnosti kot nosilcu kontinuitete skozi čas.
Pokaže, kako se model jezikovnega rodovnika prilega političnim potrebam »etnolingvističnim« nacionalnim gibanjem in kako se vzvratno ozirajo in se poskušajo zgledovati po metodi botanika Karla Linnéja in po modelu njegove sinhrone klasifikacije, nato pa po Darwinu, ki je na podlagi tega vpeljal sistem diahrone klasifikacije. Avtor polemizira s teoretiki, ki narodni jezik postavijo za objektivno določilo narodove etničnosti, saj se na ta način da ujeti v zaprt krog vzrokov in posledic, zato razprava o jeziku lahko služi le ugotovitvam o razvoju jezika in nič več od tega. Ko odpre modernistično perspektivo tega vprašanja, se Kosi sklicuje na Ernesta Gellnerja, Benedicta Andersona, Erica Hobsbawma in Johna Breuillyja. Gre v temelju za stališče (Gellner), da so nacionalizem in narodi sociološko nujni pojavi moderne industrijske družbe, plod modernizacijskega prehoda in vzajemnosti med politično in nacionalno enoto.
S tem okvirom pravzaprav zaokroža teoretski okvir te razprave. V opredelitvi vprašanja boste lahko na primer prebrali, kaj o narodu misli SSKJ, umanjkajo pa na primer temeljna teoretska dela, denimo Jezik, ideologija in Slovenci Slavoja Žižka. Prav tako umanjka razdelava politično-filozofskega vidika razmerja med narodom in nacijo.
V najbolj razsežnem delu se knjiga razvije v zgodovinarsko delo, ki gre v logičnem zaporedju. Ta del razprave se tako rekoč začne in konča z Matijo Majarjem Ziljskim. Avtor pozornost posveti avstrijskemu izobraževalnemu sistemu, razvoju osnovnega šolstva in uveljavljanju slovenskega jezika v njem. Naslednja etapa je reorganizacija tega v Ilirskih provincah in novi modernistični logiki, ki pride iz Francije.
Nato vstopi v različne kombinacije avtonomnih gibanj in predvsem osebnosti, ki jih prištevamo velikanom slovenskega naroda. Tu nastopi Valentin Vodnik, ki praktično artikulira, kar v reformaciji predhodi s Primožem Trubarjem. Tu so Marko Pohlin in Žiga Zois, za njim že omenjeni Matija Majar Ziljski pa Prešernova generacija z Jernejem Kopitarjem in njegovo »karantansko teorijo« in predlogom Matije Čopa, naj se knjižni jezik Slovencev vzpostavi z dogovorom. Os razvoja v povzetku gre takole: kranjski knjižni jezik s tradicijo iz 16. stoletja – koroška glasoslovna knjižna različica ter vzhodnoštajerska različica iz sredine 18. stoletja – Kopitarjeva slovnica kot temelj za današnji knjižni jezik.
Tako pride do vznika slovenskega nacionalnega mišljenja in številnih imen, ki na koncu pravzaprav rezultirajo v letu 1848 in znamenitem Kaj Slovenci terjamo? Matije Majarja Ziljskega. Omeniti velja še obravnavo Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic, tako rekoč »laboratorija slovenskega nacionalizma«. Pri teh modernih nastavkih delovne produkcije pa razprava tudi o(b)stane.
